WINGS FOR LIFE

Wings for Life World Run, tek, kjer tekači skupaj z udeleženci na invalidskih vozičkih, tečemo za tiste, ki tega ne morejo

Ste že slišali za Wings For Life? Letos smo nekateri že tretjič stali na startu teka za življenje – Wings for Life World Run.  Tek, ki v svoji dobrodelnosti združuje cel svet.

Ni pomembna dolžina, tečeš tako dolgo, kolikor lahko oz. tako dolgo, da te ujame loveči cilj v obliki zasledovalnega vozila. Ne tečeš sam, tečemo tekači iz celega sveta oz. letos iz 34 držav, istočasno. Slovenci ob 13.00, Avstralci ob 21.00, Japonci pa ob 4.00. Vsi z namenom – pomagati. In z zavestjo hvaležnosti, da lahko tečemo. Startnina je namreč v celoti namenjena fundaciji Wings for Life za raziskave poškodb hrbtenjače.

Start je v Ljubljani. Vendar ne pričakujte podobne scene kot konec oktobra za Ljubljanski maraton.

Ko prideš v center Ljubljane se vprašaš, kaj je narobe. Kaj pa, če start ni ob 13.00 uri ampak je bil že mogoče ob… 11.00 ali celo 10.00?

Nikjer nikogar. Tekačev, mislim.

Šele ko prideš v bližino veleblagovnice Name jih je nekaj opaziti.

»Oh, hvala bogu« glasno pokomentiram mojima spremljevalcema, navijačema. V tistem tudi že zaslišim glasove iz prireditvenega prostora teka Wings for Life.

Letos je zadeva malce drugačna. Start je sicer na Kongresnem trgu, garderobe pa na Trgu Republike – pred hramom norosti. Morda so garderobe ostanek iz Teka Trojk, kakorkoli, Ljubljana ima sedaj dovolj prostorne trge za tekaške prireditve. Izpred Maximarketa in parlamenta smo pomedli pločevino in jo pospravili v klet. Všečno!

Letos sem se dobro organizirala. Imam že na sebi startno številko tako, da mi je panika v zadnjih desetih minutah tik pred startom  prihranjena.

3000 nas teče v Sloveniji! Še enkrat več kot prvič. Lepo! In 130.000 vseh skupaj po celem svetu. Ni čudno. Zabavna prireditev pa še dober namen. Občutki po tem teku so krasni. Vedno.

Organizacija odlična. V startne cone nas spuščajo glede na oznako na startni številki. Tisti, ki želimo dlje in hitreje, gremo spredaj. Katera razdalje je za koga »dlje« in katera hitrost »hitreje« je pa druga zgodba.

Odštevamo in že tečemo. Ob progi veliko navijačev, ki nas bodrijo. Opazujem ljudi, tiste ob progi in predvsem tiste pred seboj. Veliko nas je. Gneča precejšnja, paziti je potrebno.

Vroče je, tempo imam malce prehud. Ampak kar ne gre počasneje. Prvih pet kilometrov se trudim upočasniti, vendar mi zavestno to ne uspe. Pomaga mati narava. Ko mi na glavo žge sonce in ko vročina dobesedno posesa vso energijo iz telesa že na osmem kilometru. Ne samo meni.

Tam se še borim. Misleč, da bo šlo. A sonce neusmiljeno pripeka. Skušam se dovolj hidrirati vendar ne gre. Kasneje vem, da bi se morala na okrepčevalnicah dobesedno ustaviti in spiti vsaj po tri kozarčke vode.

Pridružim se Indijancem in molim za dež. Naj se že enkrat usuje, si mislim. In nisem edina. Pripeka in pripeka, žge iz asfalta gor in iz neba dol, mi smo pa kot v žar pečici na 240. Saj veste – tisto na koncu, da se še malo zapeče. Potem kožica lepše zahrusta.

Čutim ramena, obžaluje majico brez rokavov, občutek imam, da bom vsak čas dobila mehurje ter pričela cvrčati kot filana kura v pečici.

Gledam v daljavo, nad asfaltom vročina kar lebdi in puhti, gledam, kje sta – moja dva! Mogoče imata vodo! Zagledam ju, od sreče pozabim na vodo in odmaham mimo misleč, saj bo kmalu kakšen oblak. Napoved je že taka in v daljavi vidim oblake, rada bi bila čimprej pri njih.

Tam, kmalu po 10 kilometru pa dobesedno – crknem.

Ampak kljub temu – je fajn! Ker vem. Trpim kot Kristus ampak lahko tečem. Med nami in z nami so ljudje, zaradi katerih in za katere tečem na Wings for Life. Oni ne morejo. Srčno upam, da raziskave prinesejo uspeh. Čimprej.

Tečem – počasi, pa vendar. Tečem za vse, ki ne morejo. Za vse tiste, ki jim to ne dopušča zdravje. Tek je blagoslov in hvaležni smo lahko vsi mi, ki lahko migamo. Čisto preprosto prestavljamo eno nogo pred drugo in gremo naprej, potujemo mimo hiš, vasi, polj, travnikov, gozdov, tečemo tja ven proti hribom. Pod oblake – v dež.

Kaj, ko bi se ustavila in malce hodila? Občasno me je prešinila ta misel pa je bila tako zelo neumna. Saj sem vendar tekla le malce hitreje od hoje.

Opustila sem misel na Kamnik, do Kamnika bom šla s kolesom ali pa avtomobilom. Mogoče bom tja pretekla neko drugo leto, letos pač ne bo mogoče. V to me prepriča še dvojec s krili na katerih piše ciljna daljina tempo teka – 20 km.

Adijo mare! Še sreča, da sem šla na Istrski polmaraton, pomislim.  Letos bom pa res bolj kratka. Pa kaj!  Glavno, da gre.

Ampak tista krila Wings for Life – 20 km – so me dejansko potolkla. Kot strel spoznanja v glavo – nič ne bo s Kamnikom. Odločim se, da drugo leto sploh ne bom gledala okoli za temi t.i. zajci. V bistvu me spravljajo ob pamet. Vedno. Ali so prehitri ali pa prepočasni in vedno mi predstavljajo nek pritisk. Ah! Naj grejo po svoje, razmišljam, ko začutim kapljico dežja na roki.

To! Še! Ko bi se vsaj ulilo! Pa se noče. Vendar je bolje.

Domžale polne navijačev, zabavam se z njimi, delim petke otrokom in maham naokoli. To mi da nekakšno moč.

Malce lažje mi spet gre. Če bi hitreje tekla, bi bila tudi prej v dežju. To je tako osvežujoče! Blagor tistim tam naprej, ker jih že moči!

Zagledam lanskoletno prizorišče, kjer so me čakali moji. Gostilnica malo pred Šmarco. Napeto gledam, kje sta moja dva! Odločena, da se ustavim in pozdravim. Ter jima popijem karkoli že bosta imela pri sebi.

Zagledam ju,  gospod in gospodična, kot bi bila v loži. Od daleč mi kričita in mahata jaz pa njima nazaj in oddirjam diagonalno direktno čez cesto, da ju pozdravim (beri: vse popijem).

»Je težko, bo šlo?« sprašujeta, jaz pa vidim v enem kozarcu še malo piva in ga takoj – dobesedno požrem.

»Še tole bom!« ko zagledam še malček Radlerja v drugem kozarcu, katerega tudi v hipu izpraznim.  Za nameček dobim še bidon z vodo, s katero obe prejšnji tekočinci lepo zalijem. Mmmmm….

»Zdaj bo pa šlo«, še povem, medtem ko mi kričita: »Hitro še malo teci, zasledovalna vozila Wings for Life so že blizu«  in že tečem in maham njima ter gospe na drugi strani ceste, ki se smeji, češ – pivo je bilo najboljše!

Končno mi gre spet dobro, kar smeji se mi – pa ne samo zaradi piva, energija se je vrnila, ozračje je hladno, kaplje pa vedno gostejše. Hvaležno pogledam v nebo in spet tečem s normalnim tempom. Končno me več ne prehitevajo vsi po vrsti, prehitim fanta, s katerim se zadnjih pet kilometrov izmenično prehitevava in kateri ves čas govori sam s seboj: »Dej, pejt no! Še mal! Pa kaj se greš!«

Zavpijem mu, naj zdrži, ker nas že lovijo. Kmalu se bomo ustavili.

Zanimivo je, ampak nikoli ti ni potrebno pogledati nazaj, da bi ugotovil, če so zasledovalna vozila že blizu. Čuti se v zraku. Elektrika! Kljub temu, da niso električna vozila.

Mimo mene gre prvi motor. “Ja, sedaj pa bo kmalu”, si rečem in tečem. Ne razumem sama sebe zakaj sedaj lahko tečem s tako lahkoto. Lahko bi tekla še dvajset kilometrov. Tako prijetno je!

Mimo mene gre drugi motor! Srce mi razbija, usta imam do ušes, skoraj na glas se smejim. Ne vem kako ostali, ampak mene to resnično zabava. Ta beg! Še malo!

Avto je za mano jaz pa se podim. Tekačici ob sebi zavpijem: »Dejva še mal´!« in vidim, da je tudi ona vsa nasmejana. Letiva! Avto prehiteva, jaz se pa še ne dam in kar tečem, ker se spomnim, da v bistvu ne vem kje je na avtomobilu naprava za čip. Mogoče je pa na zadnjem blatniku!

Mimo je prvo zasledovalno vozilo Wings for Life World Run in drugo in še naslednja! Mahamo eden drugemu!

Krasno se počutim! Dežuje vedno bolj! Tečem nazaj, proti mojima … in kar verjeti ne morem, da ne čutim več dežja pač pa – točo!

Kaj v takem primeru preostane tekaču? Šprint pod najbližjo streho!

Rezervirajte si prvo nedeljo v maju – v letu Takrat bo spet Wings For Life –  zabaven tek, ko smo lahko ponovno malce otročji in tečemo za tiste, ki ne morejo.