Oznaka: prehitro sklepanje

⏱️ Čas branja: 8 minut

Pred kratkim sem izvedela nekaj, kar me je presenetilo.

Ne zato, ker bi nekdo bral moje zapise. Saj pišem tudi zato, da jih ljudje berejo.

Presenetilo me je nekaj drugega.

Izvedela sem, da moje zgodbe redno berejo tudi ljudje, za katere sem bila ves čas prepričana, da jih sploh ne zanimajo. Nikoli jih niso omenili. Nikoli niso pokomentirali kakšne zgodbe. Nikoli niso rekli, da so kaj prebrali, da se s čim strinjajo ali ne strinjajo. Ob njih sem imela občutek, kot da moje pisanje zanje preprosto ne obstaja.

Po drugi strani pa imam ljudi, ki mi odkrito povedo, da radi berejo moje zgodbe. Vprašajo me, kdaj bom spet kaj napisala. Prosijo me, naj jih obvestim o novi objavi. Nekaterim sem celo pokazala, kako se lahko na moje zapise naročijo.

In prav ta razlika me je spodbudila k razmišljanju.

Ne o tem, kdo bere moje zapise in kdo ne. To je pravzaprav najmanj pomembno.

Bolj me je začelo zanimati, kako hitro si ljudje ustvarimo zgodbo o drugem človeku. Kako hitro iz drobca naredimo celoto. In kako pogosto svojo domnevo zamenjamo za resnico.

Ljudi si ne izbiramo vedno sami

V življenju si nekatere ljudi izberemo sami. Prijatelje, partnerja, morda tudi del kroga znancev, s katerimi želimo preživljati čas.

Velike večine pa ne. Ne izbiramo staršev, sorojencev in širše družine, prav tako ne sosedov, sodelavcev in vseh naključnih sopotnikov, ki za krajši ali daljši čas vstopijo v naše življenje.

Nekateri nas poznajo zelo dobro. Drugi samo po drobcih.

Starši in sorojenci nas poznajo od otroštva. Videli so nas v najrazličnejših obdobjih in situacijah. Širša družina, sodelavci, sosedje in znanci pa nas največkrat poznajo po nekaj srečanjih, pripovedovanju drugih, eni fotografiji, eni objavi ali enem samem dogodku.

Toda včasih je očitno že drobec dovolj, da si ustvarimo celotno zgodbo.

Iz enega dogodka nastane razlaga. Iz razlage prepričanje. Čez čas smo popolnoma prepričani, da vemo, zakaj nekdo živi tako, kot živi. Zakaj nekaj počne. Zakaj je zbolel. Zakaj je uspešen. Zakaj ni. Zakaj teče maratone. Zakaj ga boli kolk.

Pa tega v resnici ne vemo.

Ko bolečina še ni imela imena

To sem močno občutila že kot otrok.

Imela sem težave s hrbtenico. Pri določenih opravilih me je zelo bolelo, posebno pri dolgem čepenju in sklanjanju. Poleti sem bila med drugim zadolžena za pletje precej velikega dvorišča. Nekaj časa je šlo, potem pa me je v hrbtu tako trgalo, da sem komaj nadaljevala.

Govorila sem, da me boli.

Doma mi niso zares verjeli. Mama, sestra, stari starši … bolj ali manj so bili prepričani, da iščem izgovore. Da se mi ne ljubi. Da »lovim krivine«, kot smo takrat rekli.

Navzven sem bila vendar zdrava deklica.

Zakaj bi jo bolel hrbet?

Potem so na sistematskem pregledu odkrili skoliozo.

Nenadoma moje besede niso bile več izgovor.

Postale so diagnoza.

Danes zaradi tega nikomur ničesar ne očitam. Moje bolečine niso mogli videti. Toda izkušnja mi je ostala.

Kako pogosto človeku verjamemo šele takrat, ko njegovo zgodbo potrdi nekdo drug?

Morda bi mu lahko verjeli že prej.

Sivi lasje in eSIM

Desetletja pozneje se je zgodba ponovila na precej bolj zabaven način.

Na enem od trekingov smo si pred odhodom nameščali eSIM-kartice. Bila sem najstarejša v skupini in imam sive lase.

Kartico sem namestila med prvimi.

»Vau, celo hitreje od mene!« je presenečeno pripomnil eden od sopotnikov.

Nasmehnila sem se.

Presenetilo ga ni, da znam uporabljati telefon.

Presenetilo ga je, da je bila sivolasa upokojenka pri tem hitrejša od njega.

Sivi lasje očitno včasih pomenijo še marsikaj drugega, česar na glavi sploh ni.

Včasih vidimo posledico, ne razloga

Še en tak trenutek sem doživela pred kratkim na trekingu v Bolgariji.

Večinoma smo hodile med hitrejšimi v skupini. Pri spustu pa smo zagledale gamse.

Ustavile smo se. Fotografirale smo jih, jih občudovale in se jim poskusile nekoliko približati. Saj smo vendar prišle v gore tudi zaradi narave, ne samo zato, da čim hitreje pridemo od ene točke do druge.

Medtem je skupina odšla naprej in nenadoma smo se znašle bolj pri repu.

Kmalu je prišla vodička.

»Čop, čop, čop, malo hitreje!«

Pojasnile smo, da smo se ustavile zaradi gamsov.

Toda zdelo se je, da je bila razlaga že pripravljena. Kako to, da najhitrejše in najbolj izkušene pohodnice zdaj kar naenkrat ne morejo več hitro hoditi?

Videla je posledico.

Ni videla razloga.

In pravzaprav to počnemo ves čas.

Samo en kader

Dovolj je en pogled.

Športna oblačila.

Sivi lasje.

Upokojenska kartica.

Invalidska kartica.

Naglas.

Priimek.

Barva kože.

Ena sama objava na družbenem omrežju.

In že mislimo, da človeka poznamo.

Vidimo en sam kader.

Preostanek zgodbe pa napišemo sami.

Vemo, zakaj nekaj počne.

Vemo, zakaj je zbolel.

Vemo, zakaj se je ločil.

Vemo, zakaj nima otrok ali zakaj jih ima.

Vemo, zakaj teče maratone.

Vemo celo, kaj bi moral narediti drugače.

Samo njega nismo vprašali.

Tudi tri »stare gospe«

Pred kratkim smo se tri prijateljice po pohodu ustavile na planšariji. Prijetno utrujene, zadovoljne in razpoložene za nekaj dobrega.

Potem je do nas prišla deklica in nam prinesla tri sveže ocvrte miške.

Brezplačno.

Seveda smo jih z veseljem pojedle.

Nekoliko pozneje nam je planšarica povedala, da je deklici naročila:

»Odnesi miške tistim trem starim gospem.«

Starim gospem?

Priznam, sama sem izraz v prvem trenutku celo preslišala. Prijateljici pa ne.

»A si slišala? Stare gospe smo!«

In smo se smejale.

Malo pa nas je vendarle zbodlo.

Ena od nas je še precej pod šestdesetimi, drugi dve sva okoli njih. Hodimo v hribe, potujemo, načrtujemo nove ture, nekatere še vedno tečemo. Dve si ne barvava las in sva sivi. Je bilo dovolj že to?

Potem pa smo tudi me pogledale planšarico.

Bila je precej mlajša od nas, koliko, pravzaprav nismo znale oceniti. Videti je bila utrujena in razmršena, umazana od dela, z mastnimi lasmi in manjkajočim zobom.

In že sem ugotavljala, da bi jo me tri »stare gospe« verjetno brez težav vzele s seboj v hribe in jo, kot rečemo pohodniki, nekje na poti pustile daleč zadaj.

Potem pa sem se ustavila.

Čakaj malo.

Kaj sem pravkar naredila?

Popolnoma isto kot ona.

Ona je pogledala nas. Morda je videla sive lase, gube in leta ter iz tega naredila tri stare gospe.

Me smo pogledale njo. Videle smo utrujenost, njen videz in manjkajoči zob ter si v nekaj trenutkih ustvarile vsaka svojo zgodbo o njej.

Toda kaj smo v resnici vedele?

Nič.

Morda je bila tisto jutro pokonci že ob štirih. Morda je molzla krave, skrbela za otroke, kuhala, stregla pohodnikom in že ure in ure delala. Morda ima težave, o katerih ne vemo ničesar.

Spet en kader.

In spet cel film, ki smo ga napisale same.

Ob tem sem se spomnila starega reka:

Vsak nosi svoj križ.

Kako težak je križ drugega človeka, največkrat ne vemo.

Vidimo ga utrujenega, jeznega, počasnega, preglasnega, tihega ali preprosto drugačnega. Vidimo njegov videz, vedenje ali eno samo odločitev.

Ne vidimo pa tistega, kar nosi.

Od posameznika do celih skupin

In tukaj se zgodba ne konča pri posameznikih.

Enako počnemo s celimi skupinami ljudi.

Dovolj je narodnost, vera, politična opredelitev, en naslov v medijih ali ena fotografija.

Levi. Desni. Migranti. Gastarbajterji. Evropejci. Indijci. Verni. Neverni.

Iz posameznika naredimo skupino.

Iz skupine stereotip.

Iz stereotipa pa resnico.

Pa ni.

Za vsako oznako stoji človek. S svojo zgodbo, svojimi izgubami, zmagami, strahovi in razlogi, ki jih največkrat sploh ne poznamo.

In tukaj se v mislih vračam na začetek tega zapisa.

K ljudem, ki berejo moje zgodbe in si iz njih ustvarjajo razlage o meni. Zakaj nekaj počnem. Zakaj hodim v hribe. Zakaj sem tekla maratone. Zakaj me danes boli kolk. Kaj bi morala narediti in česa ne bi smela.

Poznajo nekaj mojih kadrov.

Ne poznajo celotnega filma.

Tako kot jaz ne poznam celotnega filma planšarice.

In tako kot nihče od nas ne pozna celotnega filma večine ljudi, o katerih imamo tako hitro izdelano mnenje.

Veliko lažje je govoriti o človeku

Tudi sama seveda nisem imuna na domneve. Zgodba planšarice mi je to prav lepo pokazala.

Je pa še nekaj, kar me pri vsem tem vse bolj zaposluje.

Zakaj je včasih tako težko človeka preprosto vprašati?

Zakaj svoje pomisleke, dvome ali celo dobronameren nasvet tako zlahka povemo nekomu tretjemu, človeku, ki se ga stvar dejansko tiče, pa ne?

Morda zato, ker je tako lažje. Ni neprijetnega odziva. Ni možnosti, da se bo drugi z nami ne strinjal. Ni treba iskati pravih besed.

Včasih je razlog v pretirani vljudnosti.

To dobro poznam pri sebi. Kdaj me kakšna pripomba preseneti in preden sploh pomislim, kaj bi rada odgovorila, je trenutek že mimo. Drugič sem tiho zato, ker nočem prizadeti, povzročiti prepira ali pokvariti vzdušja.

Dolga leta sem mislila, da je to vedno prijaznost.

Tudi molk ni vedno prijaznost. In neposrednost ni nujno nevljudnost.

Človeku lahko povemo nekaj, česar morda ne bo rad slišal, ne da bi ga žalili, poniževali ali se postavljali nad njega. Lahko vprašamo. Lahko povemo, kako smo nekaj doživeli. Lahko izrazimo svoje mnenje.

Razlika je predvsem v tem, zakaj to povemo in kako.

Če nekaj povemo zato, da človeka prizadenemo ali mu pokažemo, da vemo več od njega, to ni iskrenost.

Če pa mu nekaj povemo zato, ker ga spoštujemo dovolj, da govorimo z njim in ne o njem, je to nekaj drugega.

Za to je potreben pogum.

In pogum ni samo splezati na visoko goro, preteči maraton ali skočiti iz letala.

Obstaja tudi drugačen pogum.

Poklicati človeka.

Ga vprašati.

Povedati, kaj mislimo.

In potem tudi poslušati njegov odgovor.

Ne zviška.

Ne pokroviteljsko.

Ne pred občinstvom.

Samo človek človeku.

Veliko lažje je govoriti o človeku.

Veliko težje je govoriti z njim.

In ker včasih rada malo filozofiram, se mi vedno bolj zdi, da modrost morda sploh ni v tem, da imamo o vsem odgovor.

Morda je tudi v tem, da si znamo priznati:

Ne vem.

Ne poznam njegove zgodbe.

Morda bi ga bilo bolje vprašati.

Kaj pa ti?

Kolikokrat smo videli le en kader in mislili, da poznamo celoten film?

Kolikokrat smo o človeku sklepali, ne da bi ga vprašali?

Kolikokrat smo svoje domneve povedali drugim, namesto njemu?

In kolikokrat smo se morda zmotili?

Naslednjič poskusimo drugače.

Pokličimo.

Vprašajmo.

Poslušajmo.

Imejmo pogum za spoštljiv in iskren pogovor.

Morda bomo ugotovili, da zgodba sploh ni takšna, kot smo si jo napisali.

In morda bomo tudi sami nekoč hvaležni, ko bo nekdo storil enako za nas.