TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Od otroških poti ob Savi do visokih hribov in kraljevskih maratonov. Od razbitih kolen, blatnih superg do modrih življenjskih lekcij.

Ko sem bila otrok, sem verjela v rdeče zajce! Se potepala z dedkom za Savo in z njim osvajala prve vrhove. Si izmišljevala stvari, ki jih odrasli niso razumeli – ali pa so se delali, da jih ne. Imela najboljšo prijateljico. Renato.

Potem sem odrasla, začela teči po hribih, loviti kilometre, življenje … ulovila ljubezen in samo sebe.

Danes gre vse počasneje, v ruzaku z menoj potuje več spominov kot sendvičev. Še vedno pa z istim veseljem raziskujem, kam vodi tista najbolj zaraščena potka.

In mogoče celo še vedno vsaj malo verjamem v dedkove rdeče zajce…. in tisti “vsaj še en maraton”.

O meni in mojem teku: Mojca sem. In tečem, od nekdaj.

Intervju: Na štiri oči