Ali zakaj spomini ne potrebujejo koledarja
Čas branja: 6 minut
Prvi november je pri nas dan spomina na mrtve, dan mrtvih, v katoliškem koledarju pa praznik vseh svetih. Po svetu se svojih pokojnih spominjajo različno: nekje s cvetjem in svečami, v Mehiki tudi z njihovo najljubšo hrano, drugod pa na čisto druge datume.
Pri nas je prvi november dišal po maminih buhteljnih z marmelado. Ko smo se vrnili s pokopališča, največkrat premraženi, smo jih jedli še vroče, zraven pili čaj, obujali spomine na pokojne ter si pripovedovali njihove anekdote in zgodbe iz družinske preteklosti.
Kot otrok sem imela zato precej jasno predstavo o poteku praznika: najprej pokopališče, potem buhteljni. Drugi del programa sem razumela precej bolje od prvega.
Včasih nas je okoli družinskega groba stalo ogromno. Stara mama, teta, sestrična, bratranec, sestra, jaz, moj oče, moja mama. Otroci smo se hahljali in hihitali, odrasli so kaj pripomnili, stara mama pa nas je mirila:
»Ššš, bodite tiho, župnik prihaja.«
Navadno smo prišli ravno ob času kratke maše na pokopališču. Kratke po merilih odraslih. Po mojih bi vmes lahko že dvakrat prišli domov in pojedli vse buhteljne.
»Kdaj bo že nehal govoriti?«
Tako ali tako se ga ni skoraj nič slišalo. Mi smo pa čakali, da gremo končno domov.
Potem je prišlo še navodilo: obrnite se proti župniku.
Ko sem bila malo večja, mi tudi to ni šlo več v račun. Jaz sem prišla k svojim pokojnim. Hotela sem gledati proti grobu.
Zakaj bi jim obračala hrbet, da bi gledala župnika? Prišla sem zaradi njih in ne zaradi župnika in ministrantov. Meni je vse skupaj delovalo kot nastop, ki si je za oder izbral pokopališče.
Tako sem gledala proti svojim. V drugo smer kot večina.
Pozneje nas je bilo okoli groba vedno manj. V grobu pa vedno več.
In začela sem pogrešati njihove pripombe. Glasove, obraze, »ššš« stare mame, tetine izvirne in hudomušne pripombe, navidezno jezen in včasih res jezen očetov pogled, pridušen krohot otrok pri sosednjem grobu. Vse tisto, kar je nekoč sodilo k našemu skupnemu čakanju, da gremo domov.
Leta so minevala in še vedno sem prihajala na pokopališče ob času obreda, čeprav mi ni postal nič bližji. Prihajala sem zato, da moja mama ni stala tam sama.
Hodila sem zaradi živih.
Mami je ta obisk veliko pomenil. Na domačem grobu so pokopani moj oče, moji stari starši, praded, stric … Prvega novembra je rada prišla ob uri, ko je bil tam tudi župnik. Težko ji je bilo že ob misli, da ne bi mogla iti.
Za druge grobove pa je imela svoj načrt: drugi november. Dan spomina vseh vernih rajnih. Večkrat mi je rekla, kako lepo je takrat, ko gorijo svečke in lučke, gneča pa se že poleže.
Mama je očitno že zdavnaj obvladala tisto, čemur danes rečemo izogibanje prometnim konicam. Samo da za to ni potrebovala aplikacije.
Kako pametna je bila. Ohranila je tisto, kar ji je pomenilo veliko, in si obenem poiskala mir za obisk drugih pokojnih. Vsega ni bilo treba opraviti prvega novembra.
Letos sem šla en dan prej. Morda pa bom odslej posvojila njen drugi november. Vedno bolj razumem njeno izbiro.
Pogrešam jo.
Pred kakšnima dvema tednoma sem poskusno spekla buhteljne. Malo za preizkus in malo zaradi spomina. Niso bili takšni kot mamini.
Lahko bi krivila moko, kvas ali pečico. Marmelado! Toda vem, da tu nobena reklamacija ne bi pomagala. Noben izgovor.
Mamini buhteljni so bili zame tako dobri zato, ker so bili njeni. Ker je bila moja mama. Tega v receptih običajno ne piše, je pa očitno bistvena sestavina.
Z njo se nimam namena primerjati. Moji so lahko čisto dobri tudi brez tekmovanja v najboljših buhteljnih. Včasih smo jih v hecu imenovali – bukseljni. Gremo na bukseljne!
Danes nimamo več tistih prvonovembrskih srečanj. Lepo mi je, da smo jih imeli, vendar iz njih ne želim narediti obveznosti za naslednjo generacijo.
Še dobro se spomnim, kako je bilo, ko sva imela z možem majhne otroke in sva bila vse dneve v službi. Praznični dnevi so bili ena redkih priložnosti, da smo lahko kam odšli in bili skupaj.
Obisk pokopališča pri meni ni obvezna družinska disciplina s preverjanjem prisotnosti.
Morda tudi mene nihče ni izrecno silil. Morda sem si del te dolžnosti naložila sama. Človek si zna naložiti toliko obveznosti, da drugih za to skoraj ne potrebuje.
Ob prvem novembru se včasih vprašam, koliko ljudi pride zato, ker si to želijo, koliko pa zato, ker se tako spodobi. Ker bodo tam drugi. Ker bi kdo opazil, če jih ne bi bilo.
Včasih je veljalo, da na prvi november na pokopališču vidiš najboljša oblačila in krznene plašče. Pokojni so imeli torej enkrat na leto tudi modno revijo. Mene pa je največkrat zeblo v noge.
Seveda ne vem, kaj kdo nosi v sebi, ko stoji ob grobu. Marsikomu obred prinese mir. Mami je pomenil veliko in to spoštujem. Težje pa sprejemam pričakovanje, da mora biti spominjanje vidno drugim ter opravljeno na določen datum ob določeni uri.
Moji spomini so precej nedisciplinirani. Pridejo med kuhanjem, na kolesu, v hribih ali zvečer, ko bi bilo že pametno spati. Koledarja očitno ne preverjajo. Uro pa na mojo veliko žalost še manj.
Moj mož nima groba. Njegov pepel je raztresen. Tako sva se dogovorila za oba. Grob sva doživljala kot dodaten pritisk, nekakšno ujetost, ki si je nobeden od naju ni želel.
Že za življenja smo tolikokrat ujeti v pričakovanja, prepričanja, pravila. V vse tiste »moraš« in »tako se spodobi«. Ob misli na raztros pa začutim svobodo. Vsaj na koncu nama ni treba ostati znotraj še ene ograje.
Ko pridem k njemu, sedem na klopco in se ozrem po travi. Pogledam proti gorah in obžalujem Kočno, ker je nisva skupaj osvojila. In sem hvaležna za Grintovec.
V mislih še danes vidim sledi njegovega pepela, čeprav jih v resnici ni več mogoče razločiti. Pod milim nebom se mi zdi svobodnejši. Bliže hribom, goram, svobodi, nebu, naravi, meni. Ta misel mi prinese nekaj miru.
Včasih človek misli, da živi povprečno, dolgočasno življenje. Potem prideš v šestdeseta ali sedemdeseta leta, se ozreš in ugotoviš, da je bil program neskončno pester in razburljiv.
Ni dolgočasnih življenj. Za to življenje kar samo poskrbi. In običajno nas niti ne vpraša, ali imamo ta teden že kaj drugega v načrtu.
Okoli prvega novembra obiščem tudi spominsko pokopališče v Stožicah. Tam je med imeni zapisano ime mojega strica Tončka. Nikoli ga nisem poznala, pa je vendar od nekdaj del mojega življenja.
Že kot otrok sem med vsemi vrsticami z očmi iskala njegovo ime. Ko sem ga našla, sem skušala pogled zadržati prav tam. To počnem še danes. Edina razlika je, da zdaj slabše vidim in moram stopiti bliže.
Prižgem mu svečko.
Danes je spet prvi november. Svojih dragih ne bom vseh naštevala. To so moji srčki na drugi strani. Tudi tisti, ki jih nisem uspela osebno spoznati, ker so prehitro odšli.
Nosim jih s seboj. Ko se zapeljem s kolesom do klopce. Ko pečem buhteljne, ki niso takšni kot mamini. Ko hodim po hribih. In ko med imeni na plošči poiščem znano vrstico ter stopim nekoliko bliže.
Morda bom prihodnje leto druge grobove obiskala drugega novembra. Tako kot mama.
Za buhteljne pa še ne obljubim. Najprej morava s kvasom razčistiti nekaj stvari.
Dodaj odgovor