Ljubljana, mesto po meri človeka. Ampak katerega?

Ali kako sem pri enainšestdesetih odkrila novo obliko luksuza.

Čas branja: 6 minut

Sobotni večer sem preživela v prijetni družbi na čudovitem koncertu Candlelight: Queen vs. ABBA v ljubljanski Akademiji za glasbo. V soju sveč je največje uspešnice legendarnih skupin izvrstno izvedel godalni kvartet Broken Strings. Res lepo glasbeno doživetje, ki ga z veseljem priporočam!

Priznam, da sem bila radovedna, kako so v resnici videti ti v zadnje čase tako priljubljeni koncerti. Tisoče gorečih sveč v zaprtem prostoru? V mislih sem že videla občinstvo, ki zaradi pomanjkanja kisika počasi leze s stolov, v naslednjem prizoru pa že gorijo zavese. Seveda sem preventivno razmišljala tudi o najbližjem izhodu. Človek nikoli ne ve, kdaj bo treba namesto aplavza ubrati šprint proti vratom.

Potem pa presenečenje! Sveče sploh niso bile prave, ampak elektronske. Nobenega dima, nobenega vonja, nobenega strahu pred požarom. Samo čudovita, romantična svetloba. Tako lepo so izdelane, da sem si že zastavila naslednji projekt: ugotoviti, kje jih prodajajo, da si nekaj podobnega pričaram tudi doma.

Koncert Candlelight, godalni kvartet Broken Strings

Večer je bil popoln. Toplo priporočam obisk katerega od koncertov v izvedbi godalnega kvarteta Broken Strings.

Ob vrnitvi k avtomobilu pa sem se spet naučila nečesa novega.

Včasih sem namreč mislila, da je razkošje križarjenje po Sredozemlju, večerja v prestižni restavraciji ali počitnice na eksotičnem otoku.

Danes vem, da sem živela v zmoti.

Pravo razkošje je, da lahko v soboto zvečer parkiraš avtomobil v središču Ljubljane, greš na koncert in se potem odpelješ domov.

Cena mojega razkošja? Enajst evrov. Samo za parkiranje, da ne bo pomote.

Pa naj povem, kako sem si privoščila ta nesramni luksuz.

Za menoj je bil dolg dan. Kosilo pri prijateljici, nekaj druženja, nekaj sedenja, nekaj hoje. Moj kolk, ki se že pripravlja na upokojitev in čaka na zamenjavo z modernejšim modelom, je začel protestirati.

Zvečer me je čakal še koncert v središču Ljubljane.

Avtomobil bi lahko pustila pri prijateljici in se do koncerta odpravila peš. Pol ure hoje v eno smer. Po koncertu še pol ure nazaj. V novembrskem mrazu in temi.

Lahko bi šla tudi z avtobusom. Če bi ga seveda dočakala.

In potem sem si rekla: Pa saj sem vendar upokojenka! Nekaj sem v življenju že naredila. Menda si lahko privoščim, da parkiram blizu koncerta!

Kako zelo razsipno od mene.

Najprej sem poskusila z uličnim parkiranjem. Toda tam je čas omejen. Dve uri. Koncert pa, kot nalašč, ni prilagojen parkirnemu režimu. Glasbeniki očitno še niso dobili navodil, da morajo igrati hitreje, da bomo obiskovalci pravočasno prestavili avtomobile.

Na koncu sem parkirala v garažni hiši pri Maximarketu.

Enajst evrov.

Za ta denar nisem dobila niti opranega avtomobila, niti kave, niti sendviča. Samo dovoljenje, da je moj avtomobil nekaj časa stal na kosu betona.

In potem sem začela razmišljati.

Kaj pa ljudje, ki imajo še večje težave z gibanjem? Starejši, ljudje z berglami, s kroničnimi bolečinami, invalidi, ljudje po operacijah? Pa tudi mlajši, ki jih poškodba za nekaj mesecev priklene na omejeno gibanje?

Seveda obstajajo posebna parkirna mesta in pravice za upravičence do invalidske parkirne karte. Toda vsi, ki težko hodijo, do nje niso upravičeni.

Kaj naj torej naredi človek, ki ne more pol ure pešačiti, nima ustrezne avtobusne povezave, rad pa bi šel v gledališče, na koncert ali na večerjo?

Naj ostane doma?

Ljubljana je lepa. Njeno središče je urejeno, polno življenja in turistov. Prav je, da mesto omejuje promet in spodbuja uporabo javnega prevoza.

Toda javni prevoz mora biti tudi dejansko uporaben. Ne samo za zdravega tridesetletnika, ki brez težav prehodi nekaj kilometrov, temveč tudi za babico, človeka z bolečim kolkom ali nekoga, ki se giblje s pomočjo bergel.

Mesto po meri človeka ne more biti samo mesto po meri človeka, ki dobro hodi.

Moja Ljubljana in cena dostopnosti

In prav na dan lokalnih volitev se mi zastavlja vprašanje: ali naši kandidati razmišljajo tudi o ljudeh, ki jim dostop do mestnega središča ni samoumeven?

Ne pričakujem, da bodo vsi parkirali brezplačno. Razumem, da prostor v središču mesta nekaj stane. Toda med urejanjem prometa in onemogočanjem dostopa obstaja razlika.

Morda bi lahko razmišljali o dostopnejšem večernem javnem prevozu, posebnih ugodnostih za ljudi z omejeno mobilnostjo ali razumnejših cenah parkiranja ob kulturnih dogodkih.

Kajti tudi ljudje, ki ne moremo več brez težav preteči maratona ali prehoditi pol mesta, bi še vedno radi živeli. Hodili na koncerte, v gledališče, na razstave in med ljudi.

Za konec pa moram priznati, da je bil moj večer lep.

Koncert je bil čudovit. Domov sem se odpeljala na toplem, brez dodatne polurne hoje in brez nepotrebnih bolečin.

Pravzaprav sem za enajst evrov kupila nekaj zelo dragocenega.

Udobje.

In tako sem pri enainšestdesetih končno spoznala, kaj pomeni živeti na veliki nogi.

V Ljubljani je to očitno že to, da lahko parkiraš na štirih kolesih.

Fediverse reactions

Komentarji

Dodaj odgovor