Pred kratkimi petdesetimi leti je od 1. januarja 1965 tja do 31. decembra 1965 na svet pokukala ….. generacija 1965. Glavni dogodek tistega leta.
In v mesecu januarju po petdesetih letih so revije, časopisje, spletni portali… polni raznoraznih nasvetov in člankov vezanih na tematiko novoletnih zaobljub in novih načrtov v novem letu, ki kar vabijo, da se jih krši. Kot, da se bo v mladem letu kaj drastičnega spremenilo.
Čas bo tekel naprej še vedno enako hitro, čeprav se nam dozdeva, da teče vsako leto hitreje. Pa vendar bo na nek način prelomno za mojo najljubšo generacijo – Generacijo The Best 1965. Večno mlada generacija 1965 se je v letu 2015 srečala z Abrahamom. Petdeset let, pol stoletja na planetu! Sliši se veliko, minilo je kot blisk … a v resnici je … malo!
50 let = Abraham = 175 let?!?!?
Čudna enačba. Nimam pojma kdo in zakaj se je izmislil praznovanje Abrahama ravno za petdeseti rojstni dan, ko pa je bil sam pri teh letih skoraj še pubertetnik. Svetopisemski Abraham jih naj bi »naklepal« kar 175. Let seveda!
In … če se mi je morda še pred dvajsetimi leti zdelo, da je petdeset let veliko, danes vem, da ni tako. Glede na »pravega« Abrahama smo namreč še pravi »zelenci« in Abrahami ter Abrahamovke, ki jih poznam, so polni energije in življenske moči. Na nek način vedno v nizkem štartu. Večina! Eni tako: ležeče/sedeče in drugi tako: stoječe/leteče.
Pa kje so sedaj ti vesoljci?!
In če pomislim, da sem bila pred štiridesetimi ali celo tridesetimi leti prepričana, da bomo leta 2015 že potovali na luno na počitnice, križarili po vesolju ter da bodo leteče-lebdeča vesoljska plovila na nebu nekaj tako običajnega kot promet ob osmi uri zjutraj na ljubljanski obvoznici, se pravzaprav stvari sploh niso dosti spremenile.
Na morje še vedno večina Slovencev najraje hodi v Dalmacijo, na delo in po opravkih se vozimo z avtomobili, avtobusi ali kolesi še vedno po trdnih tleh. Za nedeljsko kosilo večinoma najraje jemo govejo juho, »tenstan« krompir z govedino in hrenom ter solato. Tudi s tistimi obljubljenimi tabletkami, ki naj bi nadomestile obroke, ni nič. Na srečo sem se po nepotrebnem vznemirjala. Pustimo vnemar vse številčnejše prehranske dodatke. In seveda … praznovanje Abrahama je še vedno aktualno.
Ej, plato butn! Preskakuje!
Je pa moja generacija priča precejšnjemu tehnološkemu razvoju. Če smo – ali bolje so – leta 1965 poslušali stare dobre gramofonske plošče, danes temu že dolgo ni več tako. Nadomestili so jih CD-ji, USB ključi, Mp3-ji in podobne zadeve katerih sploh ne uspem dohajati. Pa vendar, če je nam šlo včasih prasketanje »vinilk« na živce, je danes to že pravi nostalgični gušt.
Kaj pa genetika?
Ljudje se sicer nismo kar prida spremenili, baje smo sicer vedno večji zaradi vedno bolj »kontaminirane« hrane. In debelejši zaradi nezdravega (beri: lagodnega) načina življenja. Kakšnih večjih mutacij pa le ni opaziti. Smo bili pa relativno zdravi.
Kulinarika 1965
Tega leta in še dolga leta kasneje je bila prehranska piramida: napačna. Ne, žita oz. ogljikovi hidrati niso tisto kar naj bi naše telo najbolj potrebovalo.
V Združenih težavah je potekala velika industrializacija prehranjevanja. Kapital je bil v polnem zamahu – predvsem mesna in mlečna industrija. “Fast food” je dobil krila, Američani pa pospešeno postajali vedno debelejši.
Toda mi smo imeli srečo. Zdravju je bila Jugoslavija veliko prijaznejša.
In človeške lastnosti ?
So kakršne pač so. Le tiste slabe prevečkrat in prepogosto privrejo na dan. In zato je tu problem z vrednotami. Spreminjajo se in ne na bolje. Žal. Čeprav vemo, da je vedno večji tehnološki razvoj skozi zgodovino prav zaradi propada vrednot vedno pripeljal do zatona in konca neke »razvite« civilizacij. Bojim se, da bo potrebno temeljito prevetriti in ponovno doreči definicije.
Kapital – sveta vladar!
Danes delamo vedno več, dalj časa… kapital postaja naš vladar. Moja generacija naj bi po pol stoletja bivanja na planetu morala spoznati, da kariera ni vse in ni tako zelo pomembna, kot se morda v mlajših letih zdi. Velikost bančnega računa in debelina denarnice tudi ne. Število nepremičnin prav tako kot tudi ne znamka avtomobila ali bolje: avtomobilov. Tu ne bomo našli sreče. Sreča je drugje.
Prevečkrat se obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi in zanemarjamo pomembne.
Predolgo sedimo pred računalniki, TV ekrani. Skriti med štirimi stenami.
Življenje pa je onstran tega. Pa ne mislim na življenje po smrti. Govorim o življenju, pravem življenju. S prijatelji, družino, naravo. V gibanju. Tam je prava svoboda.
Sem to res jaz!?
Pogled v ogledalo nas opomni, da se spreminjamo. Ne bom napisala staramo, ker v resnici žlahtnimo. Srebrne nitke v laseh, gubice na obrazih. Naša generacija je »žal« prikrajšana za eno žlahtno kovino. Nadomestile so jo bele zobne plombe. Na srečo.
Več let – več pameti?
To pa je vprašanje. Z leti naj bi postali pametnejši, modrejši. Polni nekih življenjskih resnic. Ko takole vrtam po sebi, kaj pa vem. Dozdeva se mi vse prevečkrat ravno obratno.
Pravo presenečenje je, ko preko sedaj že odraslih otrok odkrivamo lastno neumnost. Včasih je kar težko priznati, a tako je. Morda je pa to ta modrost, spoznanje, da so pravzaprav naši otroci tudi naši največji in najboljši učitelji.
Abraham – sinonim moči!
Praznovanje Abrahama je v ljudi nekako vcepilo prepričanje, da je človek pri teh letih že star, betežen, nemočen. Pestijo ga razne bolezni in ne več tako oster in iskriv um kot nekoč. To enostavno ne drži. Koliko ljudi prvič preteče maraton po petdesetem letu, ultramaratone, triatlone in ustvarja ter izumlja nove stvari pozno v res pravo starost.
Včasih so se ljudje upokojevali pri petdesetih. Kdaj bo generacija 1965 v pokoju je pravzaprav še en velik vprašaj zato se okoli tega razburjati in delati prevelike načrte ni smiselno. Človek je pri petdesetih namreč na višku svojih moči, poln izkušenj, modrosti, preudarnosti. Delodajalci, ki se izogibajo zaposlovanju starejših po petdesetem letu delajo veliko napako. Človek je namreč rojen za delo in gibanje. Generacija 1965 to ve. Le država naj nam zagotovi dovolj delovnih mest, za vse dela sposobne.
Abrahamovke in Abrahami – stečemo in tečemo naprej!
Pa vendar opažam, da je v vseh teh petdesetih letih prišlo do velikanske spremembe v razmišljanju in načinu življenja in odnosa nas samih do samega sebe. Danes vedno več moških in žensk teče in živi aktivno življenje. Ženske si končno brez slabe vesti upamo vzeti čas zase! Za rekreacijo. Za tek! Ženske tečemo! V bistvu – se nam je »čisto utrgalo!« Še do leta 1970 ženske nismo smele teči maratonske razdalje. Pa nas poglejte danes! Leta 2014 smo ženske celo dobile svoj maraton – samo za ženske, na Mallorci! Sama sicer v tem ne vidim nobenega smisla, pa čeprav so leta imeli moški maratone le zase. Moških sotekmovalcev se ne bojim, z njimi rada tekmujem. Pomagajo mi, da sem boljša in hitrejša. Prav prijetno je teči … mimo. Na tekmah pač tekmujem z vsemi udeleženci ne glede na kategorije in predvsem – sama s seboj.
Migajmo več – a pametneje
Mogoče tudi zato, ker po petdesetem letu prične upadati mišična masa in sicer 1% na leto. Če to ni lepa motivacija za telesno aktivnost pa res ne vem, kaj bi še lahko bilo. Morda to, da se z leti procent upadanja mišične mase še povečuje?
Napočil je pravi čas, da pričnete s telesno aktivnostjo. Ne potrebujete nobenih posebnih pripomočkov, trenerjev, psihologov. Kar potrebujete je le – zdrava pamet! In superge! Saj veste: tek je najboljše zdravilo. Le dozirajte ga po pameti.
Zdravljica zdravemu duhu v športnem telesu
Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč.
Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Viri:
- Wikipedija: https://sl.wikipedia.org/wiki/1965
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 