Oznaka: Mala Tičarica Planina Blato

Čas branja: 8 minut

Na zadnjo avgustovsko nedeljo smo se tri pohodnice odpravile na Malo Tičarico. Izhodišče: Planina Blato.

Že ob prihodu nas je nekoliko presenetilo število avtomobilov in ljudi. Očitno nismo bile edine, ki smo ugotovile, da se poletje poslavlja in da je treba izkoristiti še kakšen dolg dan.

Parkirale smo, odprla sem nahrbtnik in ugotovila, da sem doma pozabila pohodne nogavice.

No, ne čisto.

Namesto njih sem imela s seboj lepo zapakirano rjavo vrečko s smetmi s prejšnjega pohoda.

V mojo obrambo: barva vrečke je bili na prvi pogled precej podobna pozabljenih nogavic.

Potem sem ugotovila, da sem doma pozabila še knjižico za planinske žige.

Skratka, pripravljena sem bila odlično.

Nogavic ni. Knjižice ni.

Baterija mobitela na 16 % 😱.

Imela pa sem dvojne kozarčke za gripohin.

Zakaj človek na Malo Tičarico potrebuje dvojne kozarčke, ne vem. Ampak jaz sem jih imela.

In, kar je najpomembneje, nisem pozabila šnopčka in malice.

Človek mora vendar imeti prioritete.

Ko sem pogledala vsebino svojega nahrbtnika, sem počasi dobila občutek, da je ta moj ruzak precej dober odsev svojega lastnika. Malo zmešan ruzak, malo zmešana Mojca.

In glede na to, kaj vse se zadnje čase dogaja okoli nas, pravzaprav kar primerno: malo zmešan ruzak, malo zmešana Mojca in precej zmešan svet.

Takšne stvari se mi navadno začnejo že prejšnji večer.

»Mojca, vzemi nogavice in jih daj v nahrbtnik.«

Možgani odgovorijo: »Ne bomo. Zjutraj se bomo spomnili.«

»Daj jih vsaj k vratom.«

»Ni treba.«

»Potem pa pojdi vsaj dovolj zgodaj spat.«

»Seveda.«

In potem se uležeš.

Takrat pa možgani, ki pred petimi minutami niso bili sposobni odnesti enega para nogavic do nahrbtnika, nenadoma postanejo najbolj dejaven organ v državi.

Poplave. Vojne. Svet. Ljudje. Sovražnost. Komentarji na družbenih omrežjih. Zakaj smo postali tako nesramni drug do drugega? Zakaj moramo vsakogar takoj spraviti v predal levega, desnega, našega, njihovega? Stanovanje. Gnila jabolka.

Pa prvi september prihaja. Prvošolčki.

Ustava.

Ustava?

Aha, doma imam tisto luštno Ustavo v stripu, ki mi jo je podarila prijateljica in jo hranim za vnuka …

Mojca, spat!

In potem zjutraj seveda vzameš smeti namesto nogavic.

Na srečo imam prijateljico, pri kateri niti pozabljene nogavice niso resen življenjski problem. Iz nahrbtnika je potegnila rezervne. Odlične. Nobenega žulja, nobenega tiščanja.

Če imaš takšne prijatelje, se lahko mirno odpraviš tudi v hribe. Pravzaprav se lahko z njimi včasih tudi izgubiš. Ker vse najdejo.

Pot nas je vodila s Planine Blato do Planine pri Jezeru, naprej čez Dedno polje in Planino Ovčarija proti Štapcam.

Prometa pa skoraj za gorsko avtocesto.

Šele ko smo zavile proti Mali Tičarici, se je nekoliko umirilo.

Na Štapcah smo se okrepčale in krenile proti vrhu.

Mala Tičarica je ena tistih gora, mimo katerih sem šla že velikokrat in si tolikokrat rekla: enkrat pa res grem gor.

Pa vedno nekaj.

Premalo časa. Oblak. Megla. Vreme.

Vmes sem poslušala še pripovedovanja o gladkih skalah in nevarnih zdrsih in si v glavi počasi izdelala goro, na kateri človek že ob prvem napačnem koraku odleti naravnost v krožnik lačnega planinca v Koči pri sedmerih jezerih.

No, nekaj resnice vendarle je v tem.

Nad Štapcami je kratek skalnat del, kjer je predvsem v mokrem potrebna previdnost. Tudi tik pod vrhom je nekaj metrov, kjer ni prostora za neumnosti.

Ampak po hribih je tako ali tako treba gledati, kam stopaš. Pa tudi kam primeš. Nikoli ne veš, ali se za skalo ravno sonči kakšen modras, ki nima prav nobene želje sodelovati pri tvojem planinskem podvigu.

Letos sem sicer videla komaj kakšno kačo.

Ko smo prišle do sedelca pod vrhom, se je odprl čudovit razgled na že osvojene in še neosvojene vrhove. Malo smo posedele in se pripravljale na zadnji vzpon.

Takrat je mimo prišel mlad par.

Fant je snel nahrbtnik, odložil palice in stekel proti vrhu.

In moja glava je stekla z njim.

Telo pa je ostalo pri meni.

To je ena od nenavadnih stvari staranja. Glava ima včasih še vedno petintrideset let. Telo pa očitno vodi svojo evidenco.

Spomnila sem se Golice. Nekoč smo prišli do koče, jaz pa sem se pripravljala na maraton in sem rekla: »Skočim še na vrh.«

In sem šla.

Skoraj v drncu.

Gor, nekaj trenutkov sama z razgledi, potem pa veselo navzdol. Brez bolečin, brez velike filozofije.

Danes bi moja glava še vedno odbrzela za tistim fantom proti Mali Tičarici.

Noge pa so rekle:

»Kar pojdi. Midve prideva za tabo.«

In smo prišle. Vse tri. Skupaj. Počasi. Korakoma.

Na vrhu pa razgled, zaradi katerega pozabiš na marsikaj.

Prijateljici sta se seveda postavili skoraj na rob.

»Pridi, saj je varno! Od tu se vidi koča!«

Ne.

Hvala.

Kočo pri Triglavskih jezerih sem že videla od blizu. Večkrat. Ni nobene potrebe, da jo gledam še navpično navzdol.

Ostala sem na svojih varnih dveh metrih in bila popolnoma zadovoljna.

Onidve sta bili tako prijazni, da sta mi razgled fotografirali in pokazali na telefonu.

Tudi sama sem bila tokrat s fotografiranjem precej varčna. Telefon mora v hribih predvsem ostati živ. Da se javim otrokoma, da sem živa jaz. In da lahko, če gre kaj narobe, pokličem pomoč.

Navzdol je šlo lepo.

Samo tisti zadnji del poti se je začel nekoliko vleči.

Planina pri Jezeru. Pijača.

»Zdaj smo pa praktično že pri avtu.«

To je v hribih eden nevarnejših stavkov.

Nisi.

Še kar hodiš.

In hodiš.

Po kravjih in človeških poteh, ki imajo proti koncu pohoda zanimivo lastnost: z vsakim ovinkom postajajo daljše.

In prav tam, nekje na tej poti, ko noge hodijo že skoraj same, imajo možgani spet čas.

Spomnila sem se prvošolčkov.

Prvega septembra bodo nekateri prvič sedli v šolske klopi. Nekateri bodo že znali brati, drugi bodo šele spoznavali črke.

In dobili bodo Ustavo Republike Slovenije.

Najprej sem ob tej novici pomislila:

Kako luštno! Morda bodo dobili tisto našo Ustavo v stripu.

Majhno, priročno, zabavno. Z risbami. Takšno, ki otroku nekaj tako resnega, kot je ustava, približa v njegovem jeziku.

Ampak ne.

Dobili bodo pravo pravcato Ustavo.

Črke.

Veliko črk.

Skoraj same črke.

Zanimivo.

Ustavo v stripu smo namreč že znali narediti. In razdeliti šolarjem.

Danes imamo tudi ilustrirano Ustavo in lahko berljivo različico.

Skratka, imamo nekaj možnosti, kako otroku povedati, kaj so pravice, svoboda, enakost, država in odgovornost.

Mi pa smo pogledali šestletnika, ki se bo morda septembra učil črko A, in rekli:

»Izvoli. Ustava.«

Morda obstaja kakšna globoka pedagoška modrost, ki je ne razumem.

Navsezadnje sem hodila v prvi razred že zelo dolgo nazaj.

Takrat smo začeli približno z:

IVO IMA MAMO.

Danes bi lahko:

Slovenija je demokratična republika.

Napredek mora biti.

Ko smo končno prišle do avtomobila in sezule pohodne čevlje, smo bile približno v desetih nebesih.

Preoblekle smo se, se zložile v avto in naša kamikaza nas je varno pripeljala domov.

Danes pa že razmišljam, kam naslednjič.

Poletje se poslavlja. Dnevi so krajši. Za kakšen daljši pohod imamo vendarle še nekaj časa.

In naslednjič bom zvečer nogavice dala naravnost v nahrbtnik.

Res.

Skoraj zagotovo.

Če me možgani ne bodo prepričali, da si jih bom zjutraj.

Ker očitno znajo ponoči reševati svet, razmišljati o vojnah, vzgoji, politiki in Ustavi Republike Slovenije.

Dveh nogavic in ene knjižice za žige pa ne zmorejo spraviti v nahrbtnik.

No, šnopčka nisem pozabila.

Morda svet vendarle še ni povsem izgubljen.

Sveta najbrž ne bom spravila v red. Za naslednji pohod pa lahko vsaj poskusim pravilno spakirati ruzak.

Za začetek bo dovolj.