Oznaka: OTROŠTVO

⏱ Čas branja: 6 minut

Bilo je eno tistih čudovitih poletnih dni, ki se jih še dolgo spominjaš. Zrak je dišal po cvetju in v njem je kar ščemelo od neznanega pričakovanja.

Mojca si je ravno s težavo počesala lase in jih spela v visok čop.

Tako.

Ogledovala se je z vseh strani, ampak nekaj ji še vedno ni bilo všeč. Čop ji nikakor ni hotel stati tako trdno kot takrat, ko ji ga je naredila mami. Sigurno je bila kriva elastika, malo pa je bila jezna tudi na svoje močne lase.

Sošolka Metka je imela vedno zanimivo frizuro, kitke in čopke na sto načinov. Čeprav si je Mojca morala priznati, da svojih las že ne bi zamenjala za Metkino repo, počesano na sto načinov. In resnici na ljubo so bili tisti čopki in kitke že rahlo bedasti.

Tedaj je pozvonilo.

Mojca je v hipu pozabila na čop in zdrvela po stopnicah odpret vrata. Seveda je bila njena najboljša prijateljica Renata.

»Živjo!« sta zavpili obe naenkrat.

Nato sta se zasmejali kot pravi navihanki.

»Danes greva raziskovat! Super!«

»Mami! Mamiiii! A grem lahko mal z Renato ven?« je vpila Mojca.

»Ampak najprej moraš v trgovino,« ji je odgovorila mama z vrta.

»Kaj pa prinesem?«

»V kuhinji imaš torbo z listkom in denarjem. Pa hitro pridi!«

»Glej, da boš vse prinesla, kar piše na listku!« je še dodal Mojčin oče.

Mojca je odhitela po torbo in že sta z Renato zdrveli proti trgovini.

»Pojdiva po bližnjici!« je predlagala Mojca.

Renata pa je imela še boljšo idejo.

»Pojdiva po običajni poti. Ker jo že tako dobro poznava, greva lahko kar miže.«

»O. K.,« se je strinjala Mojca. »Samo ves čas morava pozdravljati, da ne bo kakšna soseda spet užaljena.«

Objeli sta se čez ramena in zakorakali kar po sredini ulice, miže in z obrazoma, obrnjenima proti nebu.

»DOBER DAN, DOBER DAN, DOBER, DOBER, DOBER DAN …«

»Mislim, da morava zaviti na levo!« je zavpila Mojca.

»DOBER DAN, DOBER DAN, NA LEVO ZAVIJAMO VSAK DAN …« sta vpili in zavili na levo.

»DOBER DAN, DOBER DAN, NARAVNOST ŠIBAMO VSAK DAN …« sta se smejali in spotikali po cesti.

»DOBER DAN, DOBER DAN, VOHAM JABOLČKE, NJAM, NJAM …« sta se hihitali pod mogočno jablano, ki je svoje veje razprostirala nizko čez cesto.

»Dober dan, dober dan, punčki. Danes sta pa zelo veseli!« ju je ogovoril raskav ženski glas.

Ustavili sta se in se spogledali.

Pred seboj sta uzrli čudno postavo. Gumijasti škornji, v škornje zatlačene hlače. Pogled je šel malo više: pozor – krilo, delovna halja in ženska z ruto, izpod katere so kukali skuštrani sivi lasje. In povrhu vsega še star moški klobuk.

»TOTARCA!«

Kot bi mignil, sta bili v trgovini.

To je bila majhna klasična trgovina, v kateri so bile zaposlene tri prodajalke. Vse tri sta deklici dobro poznali. Točno sta vedeli tudi, katera prodajalka nerada vrača drobiž. Renata je bila celo prepričana, da otrokom včasih vrne manj, kot bi morala.

»To sem izkusila na lastni koži,« je rada povedala.

»No, kaj boš pa danes kupila?« je Mojco vprašala rdečelična prodajalka.

»Joj, listek imam v torbi.«

»No, kar meni daj listek,« je hotela biti ustrežljiva prodajalka.

»Ne, ne, saj ni treba. Bom že sama prebrala,« je rekla Mojca in debelo buljila v listek, na katerem je nekaj prav čudnega pisalo.

»No, pohiti, no. Vrsta se nabira. Starejši ne morejo čakati. No, kaj piše?«

»POL KILE KISLEGA GIPSA,« je Mojca prebrala zelo počasi. Skoraj tako počasi kot M A L I N O V E C.

»No, punčka, ni lepo, da se norca delaš iz mene. Daj no, pokaži že ta listek!«

Prodajalka se je zbrano zazrla v listek in oči so ji postajale vedno bolj izbuljene. Na nos si je zavzeto nataknila še očala. Nato je čisto resno poklicala na pomoč kolegico.

»Kaj piše?«

»Pol kile kislega gipsa.«

Prodajalki sta izginili v zadnje prostore trgovine in ju kar nekaj časa ni bilo nazaj.

»Tega pa nimamo,« sta deklici končno izvedeli, ko sta se prodajalki spet pojavili.

Tudi njima očitno ni bilo povsem jasno, ali kisli gips res obstaja ali ju deklici vlečeta za nos.

Nič bolj jasno ni bilo Renati in Mojci.

»KISLI GIPS ALI NE KISLI GIPS. TO JE ZDAJ VPRAŠANJE.«

»Čigava pisava pa je to?« se je na lepem domislila Renata.

»Od atita,« je rekla Mojca in se počutila rahlo trapasto.

Fotr pa tudi ne morem rečt, si je mislila.

Renata se je zasmejala.

»Joj, si neumna! Fotr te je zeznu! Ha, ha, ha! A boš kisli gips za kosilo? Hi, hi, hi!«

»Pa kaj! Mogoče pa res obstaja! Ati nekaj popravlja v kleti, pa ga mogoče rabi.«

Ko sta se vrnili iz trgovine, ju je pričakal oče.

»No, a si vse dobila?« je vprašal Mojco.

»Ne, niso imeli vsega. Nekaj si tako grdo napisal, da sploh nisem vedela, kaj naj kupim. Pisalo je POL KILE KISLEGA GIPSA! Vse prodajalke so pomagale iskati, pa niso nič našle.«

»Saj je pisalo POL KILE KISLEGA GIPSA,« je čisto mirno rekel ati. »Zdaj pa pojdi nazaj in vprašaj, če imajo KVIHTE ZA VASERVAGO.«

Mojca ni vedela, kaj naj si misli. Ati je govoril precej resno, ampak nekaj na njegovem obrazu ga je vendarle izdajalo.

Previdno ga je pogledala.

»A se hecaš?«

»Zakaj bi se hecal?« je vprašal ati.

Mojca ga je sumničavo opazovala.

Kvihte za vaservago …

Nekje je to že slišala.

In nenadoma se je spomnila.

Prejšnji dan je ati doma pripovedoval, kako si je v Litostroju privoščil svojega mladega vajenca. Čisto resno ga je poslal po kvihte za vaservago, fant pa jih je ubogljivo iskal po skladiščih. Iz enega v drugega, pa v tretjega – kvihte za vaservago pa nikjer.

Atiju se je zdela štorija strašno zabavna.

Mami pa prav nič.

»Kako si lahko tako nesramen!« ga je okregala. »Da se takole delaš norca iz ubogega fanta!«

Mojca takrat sicer ni imela pojma, kaj so kvihte in kaj vaservaga. Zapomnila pa si je, da se jih v Litostroju očitno ne da najti.

In zdaj ji je nenadoma kapnilo.

»Že vem!« je vzkliknila. »Take kvihte imajo samo v Litostroju!«

Ati se ni dal.

»Ti kar pojdi nazaj v trgovino in vprašaj prodajalke, če imajo kvihte za vaservago.«

Mojca bi mogoče še šla. Zdaj jo je že prav zanimalo, kaj bi prodajalke rekle.

Ampak mami ni pustila.

»Nikamur ne bo šla!« je rekla. »Grdo je, da se takole delaš norca iz ljudi. Že včeraj si si privoščil ubogega vajenca, danes pa bi še prodajalke.«

S tem je bilo iskanja kislega gipsa in kvih­tov za vaservago konec.

Mojca še vedno ni čisto dobro vedela, kaj so kvihte in kaj vaservaga.

Ampak hecno je bilo pa vseeno.

Kasneje ji je ati vse razložil.

Kaj pa ti?

Veš, kaj je kisli gips?
In kaj so kvihte za vaservago?

No, pa poglejmo.

Kisli gips ne obstaja.

Kvihte so uteži, vaservaga pa vodna tehtnica. Uteži za vodno tehtnico seveda tudi ne obstajajo.

Kaj je vodna tehtnica, pa menda veš.

 🧰 Iz skrinje spominov
Pravljica je nastala po resničnem dogodku iz mojega otroštva.