Oznaka: trening

Kako se pripraviti na treking v starejših letih
Bliža se čas odhoda in mene vedno bolj daje trema. Ta treking je namreč eden od ciljev letošnjega leta. Sem dovolj dobro pripravljena?

Treking kot sredstvo za preživetje

Pravzaprav bolj sredstvo za preživetje, da ostanem fokusirana na življenje, da ne padem v temo, v obup. Da se ne vdam. Da tečem, planinarim in da ne odneham. Da vztrajam. Ker pri duševnih bolečinah vedno najbolj pomaga ravno narava. In gibanje.

Življenje je lepo kljub tragedijam, krivicam in bolečinam, ki nam jih prinaša. V to moramo verjeti.

Sem dovolj pripravljena?

Bom zmogla? Me bo spet “usekalo” v križu? Kdaj me bo začela boleti peta? Vem, da me bo. Ampak zaradi malce bolečine se pri svojih šestdesetih letih ne bom odpovedala nebesom, tam gor, nad 4.000.

Nimam časa

Čas je, da odživim svoje želje in uresničim sanje. Vsaj tiste, katere lahko dosežem sama. Pri mojih letih ni več časa za odlašanje.

In kaj najbolj pomaga pri tem? Akcija! Tako kot se klin izbija s klinom, ne moreš biti aktiven brez akcije. Ne danes, ne jutri. Nikoli.

Iskanje meja

Toubkal je vrh, ki mi bo povedal, koliko še zmorem. Do kam lahko še grem. Ali lahko sežem še višje? Morda je to limit in telesu tak napor ne bo odgovarjal. Če bo tako bom vedela in skušala uživati v coni udobja ali bolje – še vzdržnega neudobja.

Od nekdaj mi je namreč všeč fizična aktivnost, kjer se moraš truditi, malce trpeti, se potiti, kar je predvsem tek, maraton in tudi hoja v hribe. In kjer si na koncu vedno nagrajen. S srečo v sebi, ker si dosegel zadani cilj. In v gorah z najlepšimi razgledi.

In kakšen je bil moj trening?

Ker sem že dovolj velika in stara, sem si ga sestavila kar sama. Izkušenj imam veliko, svoje telo poznam najbolje in poleg tega je na voljo ogromno bolj in manj kvalitetnih tekaških knjig in člankov iz katerih znam izločiti zrnje od plev.

Tekla sem 2 – 3 krat tedensko. Dan za lahkoten tek, dan za kratke intervale v klanec ter dan za dolgi tek. Slednji je bil pogojen z dolžino oz. intenzivnostjo celodnevnega pohodniškega dne, ki je bil navadno med vikendom. En dan je bil namenjen tudi krajšemu skoku na bližnji hribček kot je Toško Čelo, Šmarna gora ali Polhograjska in Mala Grmada.

Vsak dan sem delala raztezne vaje ter premalokrat vaje za moč in preventivo:
- dvig pete na stopnici
- počepi na eni nogi ob steni
- vaje za kolke in stopala
- plank
Trudila sem se, da sem spala dovolj. Tu sem plan celo presegla. In jedla kvalitetno. No, naj bi.

In kakšen je bil izplen?

Tek

Pri meni brez teka seveda ne gre. Tečem zmerno, počasi. Spomladi sem tekla s hčerko na 12 km trojkah in oktobra polmaraton v Ljubljani. Naj kot zanimivost dodam, da sem pred Ljubljanskim maratonom tekla resnično zelo malo. Nekoč bi to vsem odsvetovala. Ampak z leti stvari vidiš drugače. Mislila sem, če lahko hodim po hribih deset ur bom pa tudi odtekla teh 21 kilometrov. In sem jih res. Počasi, ampak je šlo. Porabila sem 2 uri in 22 minut. Moje mišice očitno še nimajo demence.

Gore in hribi

Veliko sem bila v hribih, osvojila sem kar nekaj dva tisočakov, tri tisočak v Dolomitih in nabirala kondicijo po Polhograjcih.

Poškodbe

Kakšnih posebnih poškodb nimam. Običajno telo šestdesetletnice, katero občasno pestijo bolečine v hrbtenici, zadnjih nekaj mesecev pa tudi bolečina v peti. Na srečo rentgen ni pokazal kaj posebnega.

Kaj me čaka?

V petih dneh bomo prehodili 75 kilometrov v 36 urah. Naredili bomo 4742 m vzpona in se spustili za kar 5374 m. Zadnji dan osvojimo Toubkal, ki je najvišji vrh Atlasa, Maroka in arabskega sveta. Po nekaterih podatkih meri 4165 m in po drugih 4167. Ampak jaz se zaradi teh dveh metrov ne bom preveč obremenjevala.

In kakšen je moj največji strah za treking?

Grem v okviru agencije, v skupini nas je vseh skupaj pet, ne poznam nikogar. Sem najstarejša. Predvsem se bojim, da bom prepočasna ter da se bom zaradi tega preveč utrudila. Posledično lahko dobim višinsko bolezen. Mogoče celo drisko. Pa še kaj. Morda se spotaknem in se odkotalim po bregu navzdol. Zaostanem, ko bom čepela za kakšnim grmom … in se izgubila. Me bodo na koncu natovorili na mulo? Uboga žival.

No, kako bo, bom napisala, ko se vrnem.

In takrat bo tudi čas, da si postavim nove cilje glede na izzid tega trekinga. Višje ali pa nižje.

Držite pesti!
27 novembra, 2025
TEKAŠKI PLAN ZA MARATON – PREKINITEV

Vsak tekač, ki je že pretekel maraton ali pa tekač, ki se ga trudi preteči že leta se zaveda, da je ena od zmag že ta, da se lahko postaviš na start.

Na startu maratona pa lahko stojiš le, če imaš za seboj dovolj tekaških kilometrov ali bolje: treninga za maraton.

Sama sem jih pretekla štirinajst. Štirinajst uradnih maratonov, štirinajst maratonskih razdalj. Zadnjih pet let pa ostajam brez kraljevske razdalje. Zato je bila letos želja po še enem maratonu toliko večja. Petnajst je pa tudi lepa številka :).

In kako kaže? Slabo. Še slabše postane, ko pogledam v svoj tekaški plan za maraton.

Ne smem teči. V bistvu, ne morem teči … dolgo. Telo ne pusti. Sama sebe sem sita, da spet začenjam s pisanjem kako sem na teku padla, si natrgala ramenski tetivi. O tem ste lahko brali. V marcu sem imela dvotedensko tekaško pavzo. Rama pa še vedno ni dobra. Ampak tekla sem vseeno. In prav dobro mi je šlo.

V juliju me je spet “usekalo v križu”. Lumbago. Postaja že moj stalni spremljevalec. Tokrat o podrobnostih ne bom, ker sem nekaj zgodb na to temo že napisala. Žal. Naj napišem le, da se me je lotilo na počasnem sprehodu na morju (nisem tekla, skakala, plezala).

Vse se mi je lepo poklopilo s fizioterapijo za ramo tako, da me je fizioterapevtka hitro spravila k sebi. Vzela si je tudi veliko časa in mi natančno pojasnila stvari, ki jih sama že leta vem in jih ne slišim rada. Očitno mi telo zaradi moje ignorance to tudi vedno pogosteje sporoča samo. In očitno lombaga s tekom ni mogoče pozdraviti.

Tekla nisem skoraj mesec dni. Sedaj tečem kratke razdalje, počasi, po mehki podlagi. Kot včasih. Pred tridesetimi leti.

Pridno delam vaje za ramo in hrbtenico. Nekatere še vedno iste kot pred vek kot štiridesetimi leti. Postopoma dodajam vaje za moč. In iščem pomoč. Zdi se mi, da mi sami ne bo uspelo ter da potrebujem pomoč strokovnjaka, ki se bo mojemu stanju znal posvetiti in ki ga ne bo zanimal samo denar. Takih pa je malo. Nekaj sem jih že preizkusila pa je bil vse skupaj le stran vržen denar. Malo me skrbi, da za EMŠO pač zdravnika ni. Ali pač.

Maraton mi je leta predstavljal predvsem “češnjico na tortici”. Nagrado za pridno tekanje preko celega leta. Vsaj tako sem mislila. Ostala bom pač brez češnjice. Itak imam raje torte. Ampak moram priznati, da mi maraton pomeni več kot le to. Maraton je tako zelo moj, našla sem se v tem.

Nekoč sem zapisala: “Maraton je življenje. In tek je kri.” Torej, dokler še lahko tečemo je vse v redu.

Ne vem kaj naj napišem na koncu. Z glavo skozi zid ne bom rinila. Se ne izplača, ker je na tak način poraz zagotovljen. Pa vendar. Ko tečem se počutim živo. Močno. In svobodno. Le kako naj potem preneham teči?

Dragi moji. Uživajte v gibanju in zavedajte se, da ni nič samoumevno.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

30 avgusta, 2022
Brezbrižnost

Kot vsak pošten tekač ali tekačica vsake toliko časa tudi padem. Po tleh. Nekoč bom napisala “venček tekaških padcev”, ampak to še ne bo danes. Danes me bolj žuli kot boli nekaj drugega.

V petek sem tekla. Planiranih 8,5 km v zmernem tempu po tisočkrat pretečeni trasi, kjer praktično poznam skoraj vsak kamen. Lovila sem dan tam nekje na repu.

Moj najdražji mi reče: “Vzemi si lučko!”

“Ah, kaj mi bo lučka”, odgovorim. “Saj je še dan!”

Moj najdražji se še enkrat oglasi: “Pa vzemi mobitel!”

“Ah, kaj mi bo mobitel,” odgovorim. “Saj je polno ljudi!”

In sem šla. Kratko ogrevanje in počasen uvod v tek. Tam izven naselja ravno pri znaku omejitve 30 km/uro sem že v svojem drncu, ujeta v tek, vase, rešena v svobodo.

Pihlja, dan beži čez polje, mrak mu je tik za petami, jaz pa med obema. Razmišljam, da bom nazaj ravno še pravšnji čas, dovolj se bo še videlo.

Tečem mimo prve kmetije na moji desni strani, kjer občasno kupujem zelenjavo in božam mačkone, če ne tečem. Nato tečem v levo mimo potke, ki vodi v gozd in na mojo priljubljeno tekaško traso nad Podutikom. Nadaljujem mimo bivše asfaltne baze in previdno tečem po makadamu polnem nevarnih lukenj, ki jih je izdolbla deževnica, na most nad avtocesto. Previdno se spustim navzdol ter desno po kolovozu čez polje in že sem na PST.

Pot je dobro oskrbovana, morda še preveč. Posuta je z drobnim kamenjem, ki se mi pod nogami spodmika in malce otežuje tek. Pomislim, da je to toliko bolje zame saj bo tekaški traning zahtevnejši. Na tretjem kilometru stečem čez mostiček, kmalu prečkam cesto in tečem naprej proti četrtemu kilometru. Kmalu bom na polovici.

Razmišljam, kako lepo se držim začrtanega treninga in se prav veselim naslednjega, ko bom tekla dolgi tek, planiranih 16 km. Tekla bom po PST-ju proti Viču in ravno tam nekje pri Barjanski cesti se bom obrnila in tekla nazaj. Super bo. Tja bom skušala tako kot danes teči v zmernem tempu nazaj grede pa bom malce pospešila nikakor pa ne popustila. V primeru sile si bom prižgala svojo mantro “brez popuščanja”, pa bo šlo.

Veliko ljudi je, sprehajalcev ter precej psov. Spuščenih, nekateri na vrvici. Jaz in psi tečemo, ostali se sprehajajo.

Pridem do ovinka pred poljem do Biotehnične fakultete in previdno zavijem desno po PST do “prvih stopnic”, kjer je točka vrnitve oz. polovica treninga in kjer se bom obrnila.

Brezbrižnost, Pixabay Chemid

Ta zadnji ovinek pred obratom mi ni nikoli bil všeč. Po tleh so nekakšne kocke, postavljen betonski blok, kjer se ljudje radi zadržujejo, posedajo in pasejo svoje kužke po travniku in sprehajalni poti. Tukaj mora biti tekač previden, ker ljudje dandanašnji bolj kot okoli sebe gledajo v svoje mobilne aparate.

Lepo že izpeljem ovinek, previdno tečem po zunanjem robu poti in se elegantno ognem sprehajalcem na desni in psom na svoji levi strani. V daljavi že vidim točko svojega obrata, ko leva noga zadene ob tisti edini kamen, ki ga še ne poznam, in že letim po zraku kot natančno izstreljena puščica vodoravno nad tlemi s pred seboj iztegnjenima rokama v stilu Supermena in zaglisiram po makadamu. Padec bi bil lahko podoben skoku v vodo. Ali pa pristanku letala. Ne vem še kako bi to tehniko poimenovala. Bom premislila.

Naj se vrnem nazaj. Torej – kljub počasnemu teku letim kot izstrelek vodoravno nad tlemi z obema rokama naprej in silovito pristanem na tleh in zaglisiram… po pesku.

Nisem imela časa, da bi s svojimi možgani, ki so očitno zaspali po preboleli koroni, dala napotke telesu in okončinam, kako naj se telo vrže. Ne na desno. Na levo! Tako pa je vse šlo avtomatično in očitno bom na tem morala še veliko delati.

Kakor koli. Ob stiku s tlemi sem od udarca najprej ostala brez sape, nato sem začutila močno bolečino v desni rami in sekundo za tem še v predelu med desnim kolkom in križem. Ko sem se ustavila sem ležala na tleh z raztegnjenimi rokami predse. V šoku. Kar ležala sem. Pomislila sem: “Rama je šla. Poškodovala sem si hrbtenico. Ne bom mogla vstati”.

Brezbrižnost Photo by Blue Bird on Pexels.com

Ljudje hodijo mimo. Ženska zatopljena v mobitel gre mimo.

Po prvem šoku se skušam previdno pobrati. Obsedim na kolenih, na tleh. V ustih pesek. S strahom pogledam nove tekaške pajkice, ki sem jih dobila od sestre za rojstni dan in jih imam danes prvič na sebi – izgledajo cele. Prisluhnem bolečinam po telesu. Križ je takole sede na tleh v redu, rama boli.

Pasji sprehajalci gredo mimo. Z zlatim prinašalcem se spogledava. Tudi on gre mimo.

Počasi in previdno vstanem. Naredim prvi korak. Vse me boli. Skušam se raztegniti. Roka boli. Pomislim, da bo še huje, ko se ohladim. Izpljunem pesek in se skušam malo očistiti. Izgledam, kot bi ravnokar vstala iz kopeli s polnozrnato moko.

Pred tremi meseci sem končala svojo terapijo za ramo pri fizioterapevtu. Ramo skušam raztegniti z dvema od osnovnih vaj. Skušam steči. Gre. Počasi. Do doma.

Nikjer ni nikogar. Mrak je že dobro ujel dan. Če bi potrebovala pomoč, ne bi mogla poklicati na mobitel, ker ga nisem imela. Dobro, da sem lahko na lastnih nogah počasi “odpuzala” domov kamor sem prišla že v temi.

Med potjo razmišljam kaj se mi je pravzaprav zgodila. Pač, padla sem. Ne morem pa dojeti, da ob vseh ljudeh, ki so tedaj šli mimo mene ni bilo niti enega, ki bi pristopil in me vprašal, če sem v redu. Niti enega. Samo en pes me je pogledal. “Še sreča, da me še ta ni poscal”, grenko pomislim. Še nikoli se mi ni kaj takega zgodilo. Vedno je bil kdo, ki je priskočil. Ljudje so me celo med tekom, ko sem okrvavljenih kolen tekla domov, spraševali, če sem v redu, če rabim pomoč. Celo, če sem se samo ustavila. Sedaj pa nič. Slepi. Apatični. Egocentrični. Prestrašeni. Brezbrižni.

Brezbrižnost. Brezbrižnost ljudi. To je tisto, ki me najbolj boli.

Kmalu bo teden dni, kar ne morem teči. Med tem časom sem bila na urgenci, kjer so me slikali in videli, da ni nič polomljenega. Boli me zapestje, komolec in levo koleno. Rama še vedno boli, ne morem je dvigniti naprej in v stran za več kot 90 %. Spet grem na fizioterapijo, verjetno me čaka še ultrazvok. V črnavkah jemljem protibolečinske tablete in še vedno ne morem dojeti, kaj se mi je zgodilo. Še pes me ni poscal!

“Naj leži tam, baba stara. Saj se še malo premika.” Ne morem si pomagati ampak prepričana sem, da če bi nekdo pritekel mimo, bi mi gotovo pomagal.

Sem se pa od vsega skupaj naučila nekaj pomembnega: tekla bom z lučko in z mobitelom, ker se ne moreš zanesti prav na nikogar kot le sam nase. Pa saj to že ves čas vem. Ampak saj veste: samo vedeti ni dovolj. V skladu s tem je potrebno še ravnati.

Pa varen korak. In ne bodimo brezbrižni. Do nikogar. Svet je že tako v enem velikem:

DREKU!
Fediverse Reactions
10 marca, 2022
Česa ne smete delati mesec dni ali manj pred maratonom

Do maratona nas loči še nekaj tednov. Čas, ko lahko naredimo več stvari narobe kot prav. In kaj je to?

Trening

Naj vas ne zagrabi panika! Ne spreminjajte tekaškega plana! Držite se svojega začrtanega tekaškega programa in ne nasedajte idejam, da ste storili kar ste in da za kaj več ni časa. Časa je še ravno prav, da stvari dodobra pokvarite ali pa izboljšate.

Ne izpuščajte treningov in ne pretiravajte z njimi. Lepo po pameti, prosim!

Superge

Ne tecite v pravkar kupljenih novih supergah! Nekje nenapisano pravilo velja, da je zadnji čas za nakup novih superg tri tedne pred dogodkom imenovanem maraton. Vendar to pravilo velja le pogojno! In sicer, da kupite superge, ki vam resnično pašejo na noge. Torej nek model, ki ga dobro poznate in na katerem proizvajalec ni nič spremenil. Praktično preizkušen, “star” copat. V nasprotnem primeru vas neprevidnost in neučakanost lahko staneta dirke. Zakaj?

Smiselno je namreč, da zadnji dolgi tek (cca 35 km) opravite najkasneje tri tedne pred maratonom. Priporočljivo je, da tečete v tekaški opremi od nogavic do kape ter v supergah, katere boste nosili tudi na dirki. Na tem treningu namreč preizkušate kompletno tekaško opremo vključno z morebitno “tekaško hrano” kot so razni geli, izotonične pijače in podobne “ične” zadeve.

V kolikor boste namreč po neumnosti staknili žulj se lahko celo poslovite od maratona. Seveda govorimo o žulju in ne o žuljčku.

Torej: superge za letošnji maraton bi morali kupiti že vsaj pred enim mesecem! Tecite v starih ali pa vsaj v starem modelu. Časa za ekspirementiranje pa res ni več.

Podplati

Tekač mora skrbeti za svoje tekaške podplate bolj kot kdorkoli drug. Zaradi obremenitve smo namreč bolj podvrženi raznim poškodbam kot so žulji, otiščanci in trda koža. Občasen obisk pedikerja je skorajda nujen, vendar pazite kdaj. Pomembno je kaj počnete s podplati v zadnjem mesecu pred maratonom. Obisk pedikerja v tem času ni najbolj genialna ideja.

Teža

Ne zredite se! Kontrolirajte svojo težo vsak dan.

Maratonci vemo, da je vsak dodaten kilogram telesne teže, ki jo nosimo na dirki vseh 42.195 metrov, na koncu težja od cele tone! Veliko lažje tečemo, če smo kakšen kilogram lažji kot težji. In če ne tečete samo zaradi tega, da maraton pretečete pač pa tudi zato, da ga pretečete dobro ali celo odlično, vam lahko zatrdim sledeče: vsak dodaten kilogram telesne teže pomeni vsaj pet minut slabši rezultat na celotni maratonski progi. In neskončno več vloženega truda na poti do cilja!

Bodite striktni pri prehrani in treningih! Le tako se boste izognili dodatnim kilogramov, ki se na nas tako hitro naložijo. Predvsem v tem času leta, ko se je ozračje malo ohladilo, zunaj dežuje nas pa nezadržno vleče v hladilnik in še kam drugam.

Tace proč!

Prehrana

Ne lotevajte se shujševalnih diet! Ne bodite površni pri prehranjevanju. Jejte zdravo in raznoliko. Potrebujete vse: od ogljikovih hidratov do maščob. Pa vendar ne vse po vrsti! Poskrbite za zdravo hrano. Sama se izogibam vsemu kar je belo, ker mi ne paše. Bel kruh, testenine in raznorazne slaščice me napihnejo in utrudijo. Neskončno več energije in dobrega počutja boste deležni po polnozrnatih in nepredelanih živilih. Čim manj soli in sladkorja. Meso pa naj bo kvalitetno in domače. Veliko zelenjave in sezonskega sadja. Sem ribe omenila? Preverite pri trgovcu, kdaj imajo dostavo in jih jejte vsaj enkrat tedensko – čim bolj sveže.

Hidracija

Telo ima spomin. Pijte dovolj vode in ne zamenjujte žeje za lakoto. Alkoholu pa se raje izognite saj veste, da alkohol dehidrira telo in na splošno zmanjša delovanje funkcij v telesu. Ne pretiravajte z praškastimi napitki. Jabolčni sok razredčen z vodo je zakon!

Spanec

Pojdite pravočasno v posteljo in poskrbite za miren in sproščujoč spanec. Branje in gledanje televizije pozno v noč naj počaka na čas po maratonu, če že.

In ne jejte prepozno zvečer. Sicer boste zamudili noč za dober spanec. Telo ima namreč preko noči preveč dela s prebavo, da bi se lahko temeljito spočilo.

Naša glava

Ne cincajte! Vizualizirajte svoj tek, prepričani bodite v svoje odločitve. Če ste dovolj trenirali boste zmogli. Če niste – potem pozabite na maraton. In prestavite svoj izziv v prihodnost. Na takrat, ko bo vaša glava to hotela. Saj veste: vse je v glavi. Vse- ali pa nič.

Krvodajalske akcije

Počakajte! Imejte radi svoje telo zato ga ne izčrpavajte po nepotrebnem. Čas za darovanje krvi bo mesec dni po maratonu. Nič prej!

Od starta do cilja

Torej: trening, zdrava prehrana, hidracija, preizkušena tekaška oprema, skrb za telo in počutje.

Ter užitek na treningih ali bolje – teku. Bolj kot maraton sam je pomembna pot do maratona. Srečno!

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Fediverse Reactions
6 oktobra, 2017
Tek iz Podutika na Katarino

V mesecu maju nas vsako leto čaka resnično edinstvena tekaška priredite Tek trojk in sicer v okviru prireditve POHOD – POT OB ŽICI. Tek trojk je sicer tekmovalni tek pa vendar ne v osnovi. Predvsem je to tek prijateljstva in tovarištva. Vsi trije tekači, ki sestavljajo trojko, so eden drugemu v oporo in pomoč. In v cilj morajo priteči skupaj.

Razdalji sta dve in sicer se lahko odločite za 12,5 km ali daljšo 29 km razdaljo. Za obe velja, da sta zahtevni predvsem zaradi razgibanosti terena, saj je potrebno premagati kar nekaj višinskih metrov.

Zemljevid s profilom proge po razdalji /km

Zato je v trening za Tek trojk potrebno vključiti kar nekaj takšnega treninga. Tek po gozdu z nekaj vzponi in spusti. Več kot idealna pa je proga, ki jo opisujem v nadaljevanju.

Od vas je odvisno, kje boste startali. Predlagam start pri cerkvi v Podutiku ali pa na končni postaji avtubusa št. 5.

Tečemo po Podutiški cesti proti Prevalu. Ob končni avtobusni postaji se prične strm klanec. Tečete mimo gostišča Kačji log.

V kolikor ste startali iz avtobusne postaje predlagam, da zaokrožite po Bike parku. Tik pred dolgim klancem, malce pod gostiščem Kačji Log zavijete levo in tečete po makadamski cesti vzporedno ob Podutiški cesti. Na ta način se boste nekoliko ogreli in pridobili dodaten kilometer. Startati direktno v klanec ni ravno priporočljivo.

Bike Park Podutik

Na vrhu klanca se držite leve smeri oz. naravnost (po prednostni cesti) in tecite mimo kamnoloma na vrh Prevala. Tu boste zagledali table in problema ne bo večjega. Zavijete desno in tečete naprej v klanec. Po kakšnih 200 metrih se cesta zravna in po ravnini boste kmalu pritekli do spomenika Kurirček.

Spomenik kurirčku pod Toškim Čelom

Tu imate dve opciji.

Lahko tečete naprej po asfaltirani cesti ali pa se odločite za gozdno pot ali bolje potko. Sledite markacijam.

V kolikor se odločite za gozdno varianto se boste po kakšnem kilometru ponovno priključili na asfaltno cesto in tokrat ji sledite.

Tečemo naprej v velik levi ovinek, ki se ponovno precej dvigne. Po nekaj sto metrih relativne ravnine se cesta ponovno vije levo malce bolj navzgor ter se na vrhu obrne močno desno.

Na levi se nam bo odprl pogled v gozdnato dolino, navzgor bomo videli precej ravno cesto, ki pa to ni. Noge bodo utrujene, klanec pa tudi ni tako zelo položen. Poleg tega je dolg zato nadaljujte z zmernim in enakomernim tekom, tekaški korak naj bo kratek. Kmalu boste pritekli do table Toško Čelo. Na desni boste čisto na ovinku zagledali gostilno, ki navadno ne obratuje. Pa tako lep razgled imajo.

Vasica Toško Čelo leži na 535 metrih nadmorske višine in nudi čudovit pogled na Podutik in Ljubljano. Pred seboj imate najlepši del tekaške proge od Toškega Čela do Katarine oz. Topola

Po nekaj deset metrih boste pritekli do križišča, kjer boste videli usmerjevalno tablo proti Lovski koči na Toškem Čelu. Vi ne tečete tja, pač pa se držite levo, naravnost in tečete naprej po prednostni cesti.

Tu se cesta malce spušča in kmalu iz asfaltne ceste pritečete na makadam.

Sedaj tečete proti vasi Topol.

Ves čas se držite te ceste oz. poti, ki je široka in prijetna za tek. Občasno vas bo prehitel kakšen kolesar zato bodite previdni in tecite ob strani, da se lahko pravočasno umaknete.

Tekaška proga Toško Čelo – Topol

Pot je razgibana, nekaj je sicer spustov, predvsem pa se vzpenjate.Ko boste pritekli v vas Topol, vas bo poleg turistične table »Pozdravljeni na Katarini«, pozdravil tudi asfalt.

Zavijete levo in tečete čez naselje Topol.

Pred koncem naselja zavijete desno proti cerkvici Sv. Katarina. Ta del je precej strm, neprijazen, ker je asfalt pa tudi utrujenost se bo že pojavila. Tečete mimo kolesarskega barčka.

Klanec je kar dolg in strm, tecite enakomerno s kratkimi koraki, rahlo nagnjeni naprej in dihajte. Jaz si pomagam s štetjem.

Pritekli boste do večjega števila zgradb in pred seboj opazili zgradbo z lesenim “gankom”. Poglejte podrobneje – to je gostišče Pr` Jur.

Gostilna Pr` Jur

Tecite mimo in naprej na makadam proti cerkvici, ki ste jo opazovali že nekaj časa. Pri cerkvi Sv. Katarine Aleksandrijske iz 17. stoletja se boste nahajali na 738 m nadmorske višine. Čaka vas samo še vrnitev po isti poti.

Tek navzdol je hitrejši, vendar morate biti zelo pozorni, kam in kako stopate.

Cerkev Sv. Katarine Aleksandrijske

Ko boste pritekli od Prevala in do odcepa, ki vodi navzdol po isti poti mimo gostišča Kačji Log, lahko naredite majhno spremembo. Ne tecite navzdol ampak stecite levo na neprednostno cesto.

S tem boste malce prizanesli svojim kolenom ter dodali še kakšen kilometer. Tekli boste čez vasici Dolnice in Glince. Čaka vas nekaj spusta in potem ponoven dvig. Na svoji levi strani boste zagledali majhno cerkvico, vi tečete naprej tokrat spet nekoliko navzdol in pri veliki kmetiji, ki bo na vaši desni strani, zavijte na desno. Tekli boste pod starim sadovnjakom in mimo pašnikov do Gasilskega doma v Podutiku. Tečete naprej po glavni cesti v ovinek in mimo kamnoseštva Vodnik. Pritekli boste pravokotno na Podutiško cesto pred trgovino Mercator.

In sedaj ?

Če ste startali pri cerkvi zavijete levo in do tja imate še slabega pol kilometra. Če ste startali na končni avtobusni postaji pa zavijete desno in po kilometru boste na svojem izhodišču.

Naredili boste približno 20 kilometrov po makadamsko-asfaltni poti s približno 580 mt vzpona in 490 mt spusta.

28 marca, 2017