Oznaka: Atlas

DAN 3: 1. december 2025

2. etapa: TACHDIRT – OUKAIMDEN – OUSSERTEK

Etapa je vodila čez visokogorska območja do Oukaimdena, najvišje ležečega smučišča v Maroku, nato pa po gorskih poteh navzdol do tradicionalne vasi Oussertek.

Ko sem se zjutraj zbudila sem opazila skozi gosto zaveso, sneg. Le kaj nam bo prinesel današnji dan?

Najprej zajtrk, priprava torbe in dnevnega nahrbtnika. Toplo oblečeni smo stopili ven, kjer nas je pričakal povsem drugačen razgled, kot smo ga videli prejšnji dan.

Rdeče skale so bile prekrite s snežno odejo. V zraku vonj po zimi. Mrazu.

Ta dan je bil v znamenju berberskih vasic in gostoljubja domačinov.

Začeli smo se dvigati po poledeneli cesti, katero smo kmalu zapustili in se pričeli dokaj strmo dvigati v breg proti višje ležečim vasem.

Nebo bleščeče modro, belino vrhov je dopolnjevala rdeča barva Atlasa, v snegu pa so se bleščali milijoni majhnih briljantov.

Videli smo ljudi, kako čistijo strehe svojih hiš. Hiše imajo ravne, betonske strehe. Ni strešnikov. Pomembno je, da se sneg očisti, sicer prične vlaga zamakati v notranjost.

Gospod ob poti nas povabi na čaj, naš vodič pa nam predlaga, da vstopimo. Tako bomo videli kako ta preprosta prebivališča Berberov izgledajo v notranjosti.

Berberi so avtohtoni prebivalci Severne Afrike. Preživljajo se s kmetijstvo in pastirstvom ter vedno več s turizmom. V Maroku je to ljustvo prisotno tisočletja, daleč pred prihodom Arabcev v 7. stoletju. Konflikte so imeli s Feničani, Rimljani in Kartaginci.

V 7. stoletju so Arabci prinesli islam, ki se je razširil med Berberi, kateri pa so uspeli ohraniti številne kulturne posebnosti in jezik.

Od 11. do 16. stoletja so berberska plamena ustanavljala močna kraljestva. Almoravidi so bili močna muslimanska berberska družina, kateri so ustanovili Rdeče mesto – Marakeš. Kraljestvo Almohadi je imelo velik vpliv na Španijo. Sicer so Berberi v Antiki znani tudi kot stari Libijci. Beseda “berber” pomeni “negrško-govoreči) in je v tistem času za Rimljane, Grke in Bizantince predstavljala ljudstva v Severni Afriki.

Naj nadaljujem z našimi prijaznimi gostitelji.

Ob vstopu v hišo smo se sezuli ter po prstih odšli v prostor, kamor nas je povabil gospod. Tla po hiši so betonska, stene neobdelane. Prostor, kamor smo bili povabljeni je podoben vsem prostorom tekom trekinga, kjer smo jedli. Po tleh pogrnjeni tepihi, naokoli divani in na sredini velika miza.

Najprej smo dobili njihov tipičen zeliščni čaj, katerega ena od sestavin je gotovo tudi meta. Poleg ponudijo kocke sladkorja. Naš vodič pa nam je pokazal, kako se pravilno natoči čaj v kozarčke.

Medtem, ko smo se greli s čajem, nam je prijazna gospodinja spekla kruh.

Ponudili so nam orehe, olive ter olivno olje. Prvič sem poskusila tudi sir, ki je nekaj med kozjim sirom in skuto. Zelo okusen. Vse domače, iz njihovih polj in vrtov ter domačih koz.

Presenečeni nad prijaznostjo in gostoljubjem smo diskretno pustili nekaj napitnine.

Berberska gostoljubnost je namreč ena najglobljih in najbolj cenjenih vrednot tega ljudstva. Ima dolgo zgodovinsko in kulturno ozadje.

Gostoljubnost temelji na načelu časti, skupnosti in preživetja v zahtevnem okolju (Atlas, Sahara…). Popotnik oz. gost ni breme, temveč blagoslov.

V tradicionalni berberski kulturi velja, da je gost poslan od boga. Zavrniti gosta ali ga slabo sprejeti velja za veliko sramoto. Gost je nedotakljiv.

Čaj je simbol dobrodošlice in ponudba metinega čaja nekakšen obred, kar smo večkrat doživeli. Zavrnitev čaja velja za nevljudno. O tem nas je vodič predhodno opozoril.

Čeprav gospodar morda nima hrane in je resnično reven, bo vedno ponudil kar hiša premore. Pa čeprav to pomeni, da bodo domači jedli manj.

Ta pregovorna berberska gostoljubnost je še vedno živa predvsem v vaseh v Atlasu, na podeželju ter med starejšimi generacijami. Lahko potrdim. Res je.

Ti ljudje so resnično skromni in spoštljivi. Ves čas so mirni, prijazni in potrpežljivi. Pa čeprav jih je zunaj čakalo delo. Streho je bilo potrebno še očistiti snega. In sneg se je vedno bolj neusmiljeno topil.

Kasneje sem izvedela še malce več o tem, kako se moraš kot gost obnašati v berberski hiši. Vedno pozdraviš Azul ali Salam, se rokuješ, sezuješ in nikoli ne smeš stopati čez hrano. Čaja ne zavrni, spij vsaj požirek. Vedno se je z desno roko, hrano se jemlje le iz dela posode, ki je najbližji tebi. Sediš na odkazanem mestu, podplatov ne smeš razkazovati proti ljudem in nikoli ne prekinjaj starejših. Starost ima pri Berberih velik pomen in starejše ljudi zelo spoštujejo. Nezaželene teme so politika, verske kritike, primerjanje “boljšega življenja” v Evropi. Poslušanje cenijo veliko bolj kot govorjenje.

Če sprejmeš povabilo v hišo, ne smeš ponujati denarja, lahko pa pustiš majhno darilo (čokoladice za otroke, čaj, sadje…).

Ob odhodu se zahvališ s Tanemmirt (berbersko) ali Šukran (arabsko). Tudi čisto navaden hvala z nasmeškom je dovolj.

Posneli smo nekaj fotografij v hiši in s prebivalci, vendar smo jih vedno vprašali za dovoljenje. Nikoli ni bilo problema.

Gospodar se je z vsakim od nas rokoval. Poslovili smo se kot prijatelji.

Kar lep del poti sem bila pod vtisom tega lepega doživetja. Veliko sem razmišljala tako o sebi kot o naši družbi. O naših predsodkih, ki so največkrat posledica nevednosti. Obsojanja. Strahu pred drugačnostjo.

Okrepljeni s hrano in toplino domačinov smo se pognali naprej, v hrib, na preval. Od tu naprej bom po berbersko. Naj govorijo slike zase.

Preko prelaza, kjer sva s sopohodnico navdušeno prepevali slovenske pesmi (upam, da ostalih niso preveč bolela ušesa) in se je vodič ves čas hehljal in skušal še sam kaj zabrundati, smo se spustili do pravega visokogorskega maroškega smučišča, kjer so nas že čakale mule in kuharja.

Po počitku smo šli naprej do jezera, ki je prava turistična atrakcija, naselje ob smučišču pa eden večjih in turistično bolj obleganih krajev v zimskem času.

Kapučin iz bifeja na štirih kolesih je bil odličen.

Nato smo spet morali prestaviti pohodne čevlje v višje prestave. Naprej, gor, na naslednje sedlo, mimo kričeče oranžno rdeče vasice na sedlo, kjer so razgledi jemali sapo. Pa ne le zaradi razgledov na vrhove, igra megle, oblakov in svetlobe je bila nezemeljska.

In sledil je spet spust. V povsem drugačno okolico. Sneg je izginjal izpod nog. Naj omenim, da tu skale skorajda ne drsijo. Kamenina je bolj groba, hoja lažja in dozdeva se mi, da morda bolj varna kot v naših Alpah.

Bela kulisa se je spreminjala v rdečo. Tisto afriško. Tudi topleje je bilo.

Zemlja je rdeče do oranžno rjave barve zaradi velike vsebnosti železovih oksidov. Prav tako je tu veliko gline (glineni izdelki!) in peščenjaka, ki je bogat z železom. Veliko je vulkanske in sedimentne kamenine, kar smo videli med potjo, saj so nas očarali tako možno zeleni, beli kot rdeči kamni.

Živali, koze, ovce, kure, osli … Najbolj v nevarnosti so bili piščanci. Nekateri sopotniki so zelo pogrešali beljakovine. Jaz ne prav dosti.

To je bil dan, ki je bil za tri dni. Od doživetij do popolnoma različnih okolij.

Presrečni smo bili, ko smo prišli do prenočišča. Gorska hiša. Kjer nas je čakalo še eno presenečenje. Dve kopalnici s toplo vodo. Idealen balkon za pitje našega gripohina. Čudovite modre tople odeje. Neskončno smo bili hvaležni.

In dobra hrana v prostorni jedilnici z nekdaj tudi pri nas zelo popularnimi plastičnimi stoli.

Znamenje, katerega smo videvali praktično povsod. To ni uradni simbol, je pa simbol, ki se nanaša na idejo svobode, neodvisnosti in pripadnosti Berberom. Identificirajo se kot “svobodni ljudje”.

Spodaj pa še nekaj statistike. Ja, dobro smo hodili.

Nadaljevanje sledi.

Viri:

ChatGPT OpenAI ChatGPT, 20.12.2025