Treking Maroko – vzpon na Toubkal

⏱️ Čas branja: približno 4 minute

Do vzpona smo prehodili še veliko kilometrov, tako v daljino kot v višino. Ampak naj slike povedo svoje.

2. december – 4. dan

Datum ni več važen – 5. dan

6. dan, 7. dan

Ob petih gremo na Toubkal

V koči je mrzlo.

Čisto pri miru ležim, oblečena praktično za pohod in zvita v spalno vrečo. Čez vse pa še debela odeja.

Ob štirih zjutraj imamo zajtrk. Ob petih startamo.

Gor.

Na vrh 4.167 metrov visokega Toubkala, najvišje gore Maroka in celotnega Atlasa.

Končno je čas za zajtrk. Pozajtrkujemo in še zadnjič preverimo opremo za vzpon.

Čelna svetilka. Gamaše. Dereze.

Zunaj, na mrazu, ki ga praktično ne čutim, se skoraj zjokam ob natikanju derez.

»Tako grozno te pogrešam.«

Nimam dovolj močnih prstov. Kolega in vodič mi pomagata.

Končno nas je vseh pet pripravljenih.

Pod zvezdami proti vrhu

Krenemo.

Prvi je vodič, sledim jaz in nato ostali.

Ves čas hodimo enakomerno.

Tako kot prvega maratona sem se tudi tega podviga lotila s strahospoštovanjem. Moj največji strah sta višinska bolezen in astma. V žepu imam Ventolin.

Pogledam v nebo, prepolno zvezd.

Pred nami migljajo lučke manjših skupin, ki so že pred nami krenile proti vrhu.

Enakomerno hodimo.

Prehiti nas hitrejša skupina, ki jo pozneje dohitimo in ponovno prehitimo.

Vse skupaj me nekoliko spominja na prehiter začetek maratona. Neučakani tekači se zaženejo in potem omagajo, če ne prej, pa nekje na polovici.

Prehiter začetek je lahko ključ do neuspeha.

Pozneje smo izvedeli, da dva člana prehitre odprave nista dosegla vrha.

Naš Ajoub pa je vrhunski. Zelo mlad, a tudi zelo strokoven, zabaven, prijazen in potrpežljiv.

Pravi multipraktik.

Ko črno nebo prereže rdeča črta

Prispemo na sedlo pod vrhom in se nekoliko ustavimo.

Črno nebo deli rdeča črta.

Sončna črta.

Življenjska črta.

Vrh je skoraj kopast. Pospeševati ne morem.

Enakomerno grem.

Kot lokomotiva.

Kot Mojca na svojem zadnjem maratonu. V zadnjih kilometrih maratona.

Počasi – a vztrajno.

Na vrhu Toubkala – 4.167 metrov

Trikotnik vrha.

Navdušenje.

Trud.

Svoboda.

Hvaležnost.

Da sem.

Tukaj.

Živa.

Ti pa si z mano – razpršen nekje vse naokoli … okoli mene, v meni.

Hvala, Toubkal, da si mi pomagal preživeti.

Sedaj moram naprej.

Počasi.

Včasih samo naravnost.

Ali pa ne.

Samo ne na miru.

Tudi zate.