⏱️ Čas branja: približno 9 minut.
V tistem trenutku, ko sem zapisala, da je zgodbica Treking Maroko – vzpon na Toubkal zadnja o tem podvigu, že pišem čisto novo.
Ne morem kar pustiti vnemar našega povratka v civilizacijo in mojega prvega samostojnega potepanja po tujem mestu. Narediti to pri šestdesetih ni kar tako. Vsaj tako sama sebe rada pohvalim.
Samo dol greš. V teoriji.
Potem ko smo osvojili kralja Maroka in očeta Atlasa, smo se začeli počasi in previdno spuščati nazaj proti koči Toubkal.
Tam smo sneli dereze, se malce odpočili in nadaljevali pot navzdol, ki je v teoriji zelo preprosta:
»Samo dol greš.«
V resnici smo zelo previdno stopali po že znanih poteh, se izogibali zaplatam živega ledu in hrepeneli po »ta malih« derezah.
Še dan prej smo odprtih ust občudovali okolico, danes pa smo z bolečimi nogami in rahlo načetimi koleni vendarle nekoliko bolj pazili na gravitacijo.
Njegovo visočanstvo Atlasa
Odhajali smo proti izhodišču v Imlilu. Mislim, da je to ime edino, ki sem si ga zapomnila.
Tu so imena namreč zasnovana tako, da jih človek prav hitro pozabi: višina, utrujenost, slab spom … ah, pustimo to.
Nekje na polovici poti smo doživeli nepozabno srečanje.
Naš stari znanec! Lokalna legenda!
Oranžni maček iz koče pod Toubkalom, ki smo ga želeli vsi prebožati in držati v naročju, on pa se je vedno nekako izmuznil na klop in izbral najboljše mesto.
Mačkovo ime si bom izposodila od prijateljičinega mačka, kajti obema neskončno pristaja:
Garf!
Garf nam je frajersko prikorakal nasproti po sredini potke in vprašal:
»Kdo ste pa vi? Ste vi mar tisti, ki mi včeraj niste privoščili zadnjega – sicer izredno redkega – koščka mesa? Kot maček, manjše rasti od vas ljudi, potrebujem VEČ beljakovin!«
Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se umaknil.
To smo spoštljivo naredili mi.
»Izvolite, Vaša Gnada, Vaše Visočanstvo, častiti Garf Toubkalski!«
Večina se nas je ob tem rahlo priklonila, kot je to v navadi pri Angležih ob srečanju s kraljico.
Garf je bil kar zadovoljen z nami in s seboj ter se mimogrede podrgnil ob noge.
Bila sem neskončno ponosna nase, da me je Garf sploh opazil in pustil šop oranžne dlake na mojih pohodnih hlačah.
Mule imajo prednost
Garf pa ni bil edina žival.
Nasproti nam je prihajalo veliko odprav z mulami. Nanje si moral biti zelo pozoren, saj si jih ob občudovanju okolice, še bolj pa ob akrobatskem izmikanju ledenim ploščam in blatu, lahko kaj hitro spregledal.
Imajo prednost. Težo. In malo tolerance za sanjarjenje teh čudnih dvonožnih nesposobnih bitij.
Nesposobnih seveda zato, ker ne zmorejo nositi lastne prtljage.
K sreči imajo mule vedno spremljevalce, vodiče. Slednje morajo celo vleči za seboj, saj se jih »nebodijihtreba« primejo za rep.
Mula z mentaliteto maratonca
Nekje na polovici spusta je postala pot precej prometna. Veliko nas je šlo dol, še več gor.
Potem pa nenadoma pretresljiv krik. Več krikov. Jok.
In to ne človeški!
Mula.
Uboga nesrečnica je protestirala. Za ritjo ji je hodila druga mula in videti je bilo, da ji to ni prav nič všeč.
Pritekli so vodiči in skušali stvar umiriti – ampak kot pri majhnih otrocih je manj posredovanja včasih več.
Mula je imela čisto zares dovolj.
Začela je ritati kot maček Tinko, ko ima dovolj pestovanja, in brcati z zadnjimi nogami v zrak. Kot bi mignil, so košare s prtljago razvajenih pohodnikov ležale vse naokoli.
»Bravo, mula, kraljica!« sem si mislila.
Faca.
TO! UPOR!
Jaz sem naredila tisto klasično držo: rahlo upognjena kolena in švrk za okope!
V naslednjem trenutku pa:
»Come here! Don’t stay there, it could be dangerous!« je kričal Ajoub.
Nato mi je še povedal:
»I am boss here, not you!«
Ja, ja, seveda.
O, sranje. Sami šefi.
Sem se kar malo ustrašila. In ubogala.
Vodiči v gorah ne govorijo zaradi lepšega.
Kdo pravzaprav koga nosi?
V nadaljevanju smo vsi skupaj nekoliko utihnili.
Kot da smo potrebovali čas, da prebavimo, kar smo videli.
Romantika osvajanja vrhov in tisto nekoliko manj romantično vprašanje:
Kdo v resnici koga vodi in nosi po teh poteh?
Po enajstih urah hoje smo prispeli v Imlil, se še zadnjič okrepčali in skušali vsrkati vse okoli sebe.
Potem je prišel taksi.
In nato Marakeš.
Iz tišine Atlasa v Marakeš
Svet berberskih vasic, topline domačinov, mul in prahu, tišine in miru je zamenjal svet civilizacije.
Kot bi preklopil televizijski kanal.
V Marakešu smo dobili skoraj luksuzno namestitev, ki jo znaš zares ceniti šele po šestih dnevih gora:
topla voda, čiste rjuhe, mehka postelja, dišeče brisače, ogledalo …
No, slednjega sem se bolj ustrašila kot razveselila.
Potem ko smo se »ponovno rodili«, smo se odpravili na zadnjo večerjo v strogi center Marakeša.
Čudovito je bilo sedeti na normalnem stolu in ne na tleh. Jesti za mizo in ne s tal.
Luksuz!
Vzdušje je bilo prijetno, zvoki Marakeša skoraj pravljični, hrana na lepih, čistih krožnikih in v pisanih posodah pa slastno dišeča.
Njami …
Jezus! Ne, Alah.
Nenadoma pa za mojim hrbtom močan, odločen in meni popolnoma nerazumljiv glas. Nato še cela množica glasnih besed.
Zdelo se mi je, kot bi nekdo z zvočnikom zavpil naravnost v restavracijo.
Žlice smo obdržali kar v zraku.
»To je muezin. Iz minareta poleg restavracije kliče k molitvi,« mi je pojasnil popotniški kolega, ki je obiskal praktično že skoraj vse države tega sveta.
»Jezus,« avtomatično pomislim.
No, v bistvu je Alah!
Ups. Seveda, to pa vem.
V tistem trenutku sem doživela še drugo presenečenje.
Zunaj smo! Ne notri.
»Da, zunaj smo, na terasi restavracije,« so mi potrdili ostali.
»Ni čudno, da nisi opazila,« so me potolažili.
Okoli nas je bilo namreč polno zaves in tepihov, ozračje pa je imelo vsaj 20 stopinj Celzija.
Ne pa –5, kot tisto jutro in jutra pred njim.
Lepo je obiskovati druge kraje, kjer vidiš, da je tudi zvok kraja del kulture in ne samo hrup.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 