V tistem trenutku, ko sem zapisala, da je zgodbica Treking Maroko – vzpon na Toubkal zadnja o tem podvigu, že pišem čisto novo. Ne morem kar pustiti vnemar naš povratek v civilizacijo in moje prvo samostojno potepanje po tujem mestu. Narediti to pri 60-ih ni kar tako. Vsaj tako sama sebe rada pohvalim.
Torej, potem, ko smo osvojili kralja Maroka in očeta Atlasa, smo se pričeli počasi in previdno spuščati nazaj do koče Toubkal, kjer smo si sneli dereze, se malček odpočili in nadaljevali pot nazvdol, ki je v teoriji zelo preprosta: “samo dol greš”. V resnici smo zelo previdno stopali po že znanih poteh, se izogibali zaplatam živega ledu, hrepeneli po “ta malih” derezah. Še dan prej smo odprtih ust občudovali okolico, danes pa bolečih nog in rahlo načetih kolen vseeno bolj pazili na gravitacijo.
Odhajali smo proti izhodišču v Imlil. Mislim, da je to ime edino, ki sem si ga zapomnila. Tu so imena namreč zasnovana tako, da jih človek prav hitro pozabi: višina, utrujenost, slab spom……, ah, pustimo to.
Nekje na polovici poti smo doživeli nepozabno srečanje.
Naš stari znanec! Lokalna legenda! Oranžni maček iz koče pod Toubkalom, katerega smo želeli vsi prebožati, ga držati v naročju, on pa se je vedno nekako izrinil na klop in izbral najboljše mesto.
Mačkovo ime si bom izposodila od prijateljičinega mačka, kajti obema neskončno pristaja: Garf!
Torej, Garf, nam je frajersko prikorakal nasproti, po sredini potke in vprašal: “Kdo ste pa vi? Ste vi mar tisti, ki mi včeraj niste privoščili zadnjega – sicer izredno redkega – koščka mesa? Kot maček, manjše rasti od vas ljudi, potrebujem VEČ beljakovin!”
Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se umaknil. To smo spoštljivo naredili mi: “Izvolite Vaša Gnada, Vaše Visočanstvo, Častiti Garf Toubkalski!” Večina se nas je ob tem rahlo priklonila, kot je to v navadi pri Angležih. Ob srečanju s kraljico.
Garf je bil kar zadovoljen z nami in s seboj ter se še mimogrede podrgnil ob noge. Bila sem neskončno ponosna nase, da me je Garf sploh opazil in pustil šop oranžne dlake na mojih pohodnih hlačah.
Garf pa ni bil edina žival. Predvsem nasproti nam je hodilo veliko odprav z mulami. Na mule si moral biti zelo pozoren, saj si jih ob občudovanju okolice ter še bolj ob akrobatskem izmikanju ledenih plošč in blata, lahko kaj hitro spregledal.
Berberske mule imajo namreč očitno svojo prometno logiko. Imajo prednost. Težo. Malo tolerance za sanjarjenje teh čudnih dvonožnih nesposobnih bitij. Nesposobnih seveda zato, ker ne zmorejo nositi lastne prtljage. K sreči imajo mule vedno spremljevalce, vodiče. Slednje morajo celo vleči za seboj, saj se jih “nebodijihtreba” primejo za rep.
Nekje na polovici spusta je postala pot precej prometna. Veliko nas je šlo dol, še več gor. In potem nenadoma pretresljiv krik, več krikov, jok. In to ne človeški!
Mula. Uboga nesrečnica je protestirala. Za ritjo ji je hodila druga mula in videti je bilo, da ji to ni prav nič všeč. Pritekli so vodiči in skušali stvar umiriti – ampak kot pri malih otrocih je manj posredovanj včasih več.
Mula je pa sedaj čisto zares imela dovolj! Pričela je ritati, kot maček Tinko, ko ima dovolj pestovanja, brcati z zadnjimi nogami v zrak – in kot bi mignil so košare s prtljago razvajenih pohodnikov ležale vse naokoli.
“Bravo, mula, kraljica!” sem si mislila. Faca. TO! UPOR!
Jaz sem naredila tisto klasično držo: rahlo upognjena kolena, švrk za okope! In v naslednjem trenutku – reševanje situacije!
“Come here! Dont stay there, it could be dangerous”! je kričal Ajoub in mi nato še povedal: “I am boss here, not you!” Ja, ja, seveda. O, sranje! Sami šefi. Sem se kar malo ustrašila. Sem ubogala. Vodiči v gorah ne govorijo zaradi lepšega.
V nadaljevanju smo vsi skupaj malo utihnili. Kot da rabimo čas, da prebavimo to, kar smo videli. Romantika osvajanja vrhov in tisto neprijetno: kdo v resnici koga vodi in nosi po teh poteh?
Po enajstih urah hoje smo prispeli v Imlil, se še zadnjič okrepčali, skušali vsrkati vse okoli sebe.
Potem je prišel taksi. In nato Marakeš.
In svet berberskih vasic, topline domačinov, svet mul in prahu, tišine in miru je zamenjal svet civilizacije. Kot bi preklopil TV kanal.
V Marakešu smo dobili skoraj luksuzno namestitev, katero ceniš in razumeš po šestih dnevih gora: topla voda, čiste rjuhe, mehka postelja, dišeče brisače, ogledalo. No, slednjega sem se bolj ustrašila kot ne.
Potem, ko smo se “ponovno rodili” – smo se odpravili na našo zadnjo večerjo. V strogi center Marakeša.
Čudovito je bilo sedeti na normalnem stolu in ne na tleh. Jesti iz mize in ne iz tal. Luksus! Vzdušje je bilo prijetno, zvoke Marakeša se podoživela skoraj pravljično … in potem hrana in lepih, čistih krožnikov, posod… vse pisano, slastno dišeče… njami ….
Nenadoma pa za mojim hrbtom močan, odločen, nerazumljiv glas in potem polno glasnih besed. Zazdelo se mi je, kot bi nekdo z zvočnikom zavpil direktno v restavracijo.
Žlice smo obdržali kar v zraku!
“To je muezin, iz minareta poleg restavracije kliče k molitvi,” pojasni popotniški kolega, ki je obiskal praktično že skoraj vse države tega sveta.
“Jezus,” avtomatično pomislim. “No, v bistvu je Alah!” Upss, seveda, to pa vem.
V tistem doživim še drugo presenečenje: zunaj smo! Ne notri.
“Da, zunaj smo, na terasi restavracije,” mi potrdijo ostali. “Ni čudno, da nisi opazila”, so me potolačili. Vse naokoli nas je namreč polno nekih zaves in tepihov – ozračje pa ima vsaj 20 stopinj celzija. Ne pa -5 kot tisto jutro in tista prej.
Ja, lepo je obiskovati druge kraje kjer vidiš, da je tudi zvok kraja del kulture in ne samo hrup.
Ob sprehodu nazaj v prenočišče nas je Marakeš posrkal v svoje uličice, tople, skorajda zatohle, živahne, polne vonjav, drobnih pisanih okraskov, lučic … saj ne znam opisati.
Nekateri pohodniki so se odločili še za znamenite marakeške palačinke. Jaz pa sem se odločila, da po obilni večerji poslušam svoje telo in sem “after party” preskočila z direktnim skokom na glavo v sveže postlano posteljo.
Naslednji dan me čaka nov podvig. Potep po Marakešu. V solo varianti.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 