TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Kdo mara keš? Marakeš!

Zbudili smo se še v zadnje naše maroško jutro. Malce zmedeni, dobro naspani in odločeni, da izkoristimo čas do zadnje minute za ogled kaosa Marakeša, predno nas izpljune nazaj v “civilizirano” Evropo in Mercatorjeve shoping centre.

Ves čas potovanja sem imela tiho željo, da se preizkusim čisto sama tudi v raziskovanju tujega mesta. V Imlilu me je bilo tega strah a sem videla, da bi šlo tudi v popolnoma solo izvedbi.

Sedaj pa me je tam za vrati čakal prav Marakeš. V moji glavi je že dolgo obstajal kot mesto nevarnosti, kriminala, zmede, vsiljivih trgovcev, ugrabiteljev. Nekakšna mešanica Indiana Jonesa in Igre prestolov.

Ugrabitev me pravzaprav ni pretirano skrbela. Kdo bi si prostovoljno naložil na grbo eno utrujeno babo z bolečo peto in še brez Wi-Fi-ja?

Pred leti sta hčerki potovali po Maroku skupaj s fantom starejše. Prevozili so praktično ves Maroko, raziskovali Atlas, puščavo, obiskali Marakeš. Takrat sem živela v neprestanem strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo. Predvsem zato, ker se je v tistem obdobju, ko je bila senca Islamske države še zelo prisotna tudi v Severni Afriki, se je veliko govorilo o umoru dveh tujih študentk na območju narodnega parka Toubkal.

Bila sem skoraj v vojaški pripravljenosti. Kot nočna mora sem visela nad njimi s prošnjo :”Javljajte se mi,” in res sem redno dobivala slike ter nagajiva sporočila v smislu “Še smo živi”!

Varnost je danes zelo resna stvar.

Sta me pa prav onidve oborožili z veliko koristnimi nasveti, ki so mi prišli še kako prav. Otroci, predvsem naši lastni, nas učijo vse do smrti. Smiselno je, da dovolj kmalu prepoznamo, kdaj je čas, da utihnemo z nasveti. Lepo je, ko nas sami vprašajo zanje. Takrat se pa le potrudimo.

Pogumno sem torej stopila ven, v ta “nevarni arabski svet”, z mobitelom v roki in samozavestjo prekaljene osnovnošolske tajnice. Odpravila sem se po glavni ulici navzdol in občasno slikala pogled nazaj, kar mi bo pomagalo ob povratku. Pravljice so res poučne. Hvala Janko in Metka. Pogled v nasprotno smer navadno izgleda resnično čisto drugačen – osnovni zakon orientacije in življenja.

Bilo je še zgodaj. Mesto se je šele prebujalo. Trgovine so bile zaprte, ulice skoraj prazne, mir in umirjenost povsod.

Po nekaj križiščih sem preverila telefon.

Nič. Brez interneta. Brez zemljevida. Brez orientacije. In z zanič SIM kartico. Pa tako vešče sem si jo naložila, da sem bila celo občudovana iz strani IT-jevca.

Pot sem si skušala čimbolj zapomniti, večkrat sem se po kakšni ulici sprehodila v obe smeri, skušala obdržati orientacijo. Si zapomniti napis na vratih (kasneje so bila odprta), spečega črnega mačkona (ki se je čez pol ure prestavil na drugo stran), arabesko na fasadi (ki je postala nevidna pod kasneje razobešenim blagom), štukaturo nad vrati, vonj po cimetu (ki se je kasneje spremenil v sladkobni marakeški vonj) …

Mesto se je začelo čudežno spreminjati.

Iz nekaj ljudi jih je nastalo veliko, kmalu preveč. Pojavili so se motoristi, osli z vozovi, vozovi kar tako, trgovci so odpirali svoje trgovinice, premikali zaboje, obešali blago, razstavljali artikle, vabili.

Ozke in mirne ulice so postajale vedno bolj polne in glasne, vedno bolj žive, vedno bolj pisane in kaotične.

V nekem trenutku sem zavila v ulico za katero se je zdelo, da vodi na cilj moje ekspedicije. Do mene je pritekel starejši gospod. Gospod, kakršnega bi se pri nas marsikdo na prvi pogled prestrašil: manjkajočih zob, v starih, prašnih oblačilih, utrujenega obraza. “No, no, this direction!” mi je prigovarjal in kazal v drugo smer, ki se je izkazala za pravo.

Smer je bila res prava, saj je bila gneča že skoraj nepopisna. Vse je bilo na tej poti. Od kur, mačk, psov, trgovcev, otrok, turistov, domačinov na motorčkih, oslovskih vpreg, mul, koles… In vse se je prepletalo in križalo po nekakšnem redu, ki je deloval bolj kot nered, a je delovalo. Nekajkrat sem že pomislila na katastrofo, pa ni bilo tako. Berberi pazijo na turiste. V Ljubljani bi me v podobni situaciji, ko sem napačno prečkala uličico ali hodila ob strani, vsaj nekajkrat poslali “saj veste kam”. Bili so zaščitniški, resnično. Potrpežljivi in prijazni ter kljub vsej tej naglici in dinamiki, mirni.

Marakeška tržnica, Jemaa el-Fnaa, je poseben svet, ki obstaja skoraj tisoč let. Nekoč prostor trgovcev, pripovedovalcev zgodb, glasbenikov, akrobatov, zdravilcev in popotnikov iz karavan, ki so prihajali čez Saharo. Prevod “Jemaa el-Fnaa” naj bi pomenil “zbor mrtvih”, ker naj bi tu nekoč javno izvrševali kazni in razkazovali glave upornikov. Danes pa je ta prostor poln stojnic s čajem, začimbami, glinenih izdelkov, berberskih oblačil … Človek ima občutek, kot da stopa čez več stoletij hkrati.

In mucki, povsod me najdejo. Sedeli so pred mojo najljubšo trgovinice, kjer sem kupila začimbe in bila odrešena z wifi-jem, vsi nekako elegantni, inteligentni, suvereni mačkoni. Urejeni. Ne nekakšni ubogi potepuški sestradanci. Le rahlo nezaupljivi a mirni. Kakšno božanje neki! “Počasi, ženska. Nismo se še odločili, če si vredna našega zaupanja”. Mačke obvladajo mesto do potankosti.

Na trgu Jemaa el-Fnaa so nekoč sloveli krotilci kač, ki so bili simbol starega Marakeša. Danes jih je precej manj tudi zaradi zaščite živali. Nekateri sopotniki so jih uspeli videti, meni žal ni uspelo.

V nekem trenutku, ko se je ura bližala mojemu povratku na mesto odhoda do letališča, pa šok! Kje sem? Vse je isto. Zmedeno sem gledala v telefon. Pristopi prodajalec, mi vnese geslo v mobitel in – skoraj rešena! Zemljevid se je naložil. V zahvalo sem kupila začimbe, katere imajo tudi zaradi tega malce bolj eksotičen okus.

Ja, Marakeš ni isto mesto ob sedmih zjutraj ali ob desetih zvečer. To sta skoraj dva različna svetova.

Predčasno sem se vrnila na dogovorjeno mesto in ker ni bilo še nikogar, sem si ogledala še bližnje ulice, kjer ni bilo toliko turistov, predvsem domačini. Ta del mi je bil najbolj všeč.

Opazovala sem domačine, kako kupujejo zelenjavo, tehtajo, polnijo košare, se pogovarjajo. Občudovala sem ogromne sadeže in način, kako umirjeno in naravno je teklo njihovo vsakdanje življenje.

Ko smo se peljali na letališče, smo skozi okna taksija opazovali ravnino in gore v ozadju. Začela me je grabiti tista tiha žalost ob koncu potovanja ter istočasno veselje, da se vračam domov.

Na letu domov sem razmišljala o naši “razviti” Evropi, kjer imamo praktično vse. Polne trgovine, omare, hladilnike in prepolne glave. Pa ljudem še vedno nekaj manjka. Vedno bi še nekaj imeli. Nekaj kupili. Nekaj dosegli. Nekam hiteli.

Zakaj vsi tako zelo rinemo v ta svet, kjer imamo vedno več stvari, vedno manj pravih vrednot in vedno manj časa drug za drugega. In ravno drug drugega lahko tako hitro izgubimo. Vse ostalo pa ostane in je nadomestljivo.

Z mano si bil, veš.

“Kaj boš rinila v Maroko? Mar niso naši hribi najlepši?”

In jaz bi ti odgovorila: “Ja, naši hribi so najlepši. Ampak ali ne bi rad videl, kakšne so tiste rdeče skale, kako se hodi po njih, kakšni so hribi tam nad Saharo?”

Včasih sva si bila zaradi tega tako različna in ravno to je bilo lepo. Drug drugega sva znala prizemljiti in en drugega vleči in cone udobja.

Na tej poti sem bila prvič zares sama brez tebe. Nisi me pospremil. In nisi me pričakal.

In bala sem se. Kako bom brez tebe. Da bom sedela nekje med samimi pari in se počutila kot odvečna prtljaga. Izgubljen kovček na letališču življenja.

Pa je šlo. Zmogla sem. Ponosen bi bil name. Tako kot po vsakem maratonu. Ko si kričal in me bodril: “Dejmo, Mojca!”

Kot da si z mano in istočasno na drugem koncu sveta. In tako čudno je, da te res nekako ni, da te ne vidim. In slišim le na posnetkih, tistih, ki si jih naredil največ: “Dejmo, Mojca!”

Ljubezen ne izgine samo zato, ker človek ostane sam. Samo obliko spremeni.