Pravijo, da se po jutru dan pozna. Nekaj podobnega naj bi veljalo tudi za celo leto. Zato se vsako leto potrudim, da svoj 1. januar začinim s kakšno od meni ljubih dejavnosti. Navadno je to bil tek. Leto pa sem si zavezala pohodne čevlje.

Rada imam božično novoletni čas. Ko smo končno vsi skupaj. Moja družina.

Letos sem ugotovila, da se imamo lahko prav tako lepo tudi brez v nulo počiščenega stanovanja, brezhibne potice in raznovrstnih piškotov. Moje ukvarjanje s sivo ekonomijo, če lahko to imenujem nestrokovno popravljanje rolete, ki me je stalo ponovnih bolečin v križu in tokrat rekordnega števila zaužitih protibolečinskih in protivnetnih tablet, ni bilo niti približno pametno.

V življenju je tako, da vsako svojo odločitev v življenju plačamo. Položimo račune. Nekatere od njih plačujemo celo življenje, druge pa so krajšega roka. Mislim, da sem svoje tokratno neumnost plačala z dvotedensko neaktivnostjo.

In na novega leta dan je padla odločitev, da na ljubo zdrave hrbtenice raje obujem pohodne čevlje in odmaširam po mehki podlagi gor v hrib.

V dobri družbi s Fricem in Bojanom.

Bojan je sinonim za hribolazca. Pozna vse gričke, hribe, gore z vsemi možnimi dostopi in sestopi. Ne le pri nas tudi širom po svetu. Hvaležna sem, da se občasno lahko pridružim njemu in mojemu Fricu. Tokrat je bilo tako.

Na prvega leta dan gremo na najvišji vrh Polhograjskih dolomitov: Tošč.

Še predno sva odšla od doma sva prejela prvi Bojanov klic: “Vzemita s seboj gamaše!”

Poiščeva in spakirava gamaše. Vzamem rezervno švic majico in nekaj novoletnih piškotov ter vodo.

Sledi drugi Bojanov klic: “Vzemita še verižice!”

No, verižice so tiste lahke Verigine dereze. Mestne. Večkrat kot za v hrib sem jih uporabila za tek po ledu. Jaz jim rečem tekaške dereze.

Ne boste verjeli, ampak srečali smo se točno na križišču ceste, ki zavije proti izhodišču.

Veselo si mahamo čez okna avtomobila in si potrobimo. V teh korona časih sem res vesela, ko zagledam prijatelje. Pa čeprav čez steklo in maske…

Parkiramo avtomobile.

Bojan kot vedno pripravljen na vse. Iz avta potegne lopato in odmeče kup snega, tako da lahko midva zelenca parkirava svoj avtomobil ob cesti.

Voščimo si na daljavo, si veselo mahamo. Bliže ne upamo, nevidna meja strahu in previdnosti je med nami.

Najin prijatelj je sicer bolj fit kot večina tridesetletnikov. A v resnici jih šteje že čez sedem desetletij.

Res je prava korenina, velik motivator in optimist. Ljubitelj narave in gibanja.

Sprva krenemo po cesti proti Omejčevi kmetiji. Cesta je razširjena, narejeno je odvodnjavanje. Od daleč zagledamo psa, ki sedi na lesenem podstavku pred hišo in nas budno opazuje. Čakam, da zalaja vendar je tiho vse dokler nismo skoraj čisto blizu. Ko mu povem, da je priden gromko zalaja. Ni zoprn. Je privezan. Samo svoje delo opravlja in je prijazno opozoril lastnika, da se trije tipi “muvajo” okoli kmetije in rinejo gor nekam v gozd.

Dan je oblačen in višje ko se dvigamo bolj je mraz in več je snega. Na poti, ko se Didova pot pridruži poti, ki pelje mimo Omejčeve kmetije, si nadenemo dereze, saj je sneg vedno bolj zbit, pot drseča in mestoma poledenela.

Na poti, ki se pridruži iz Gont se hoče celo prikazati sonce. Srečamo celo nekaj planincev. Na delu poti, kjer se drevesa umaknejo pogledu, uzrem vrsto vrhov Pograjcev: Mali Tošč, Grmada, Mala Grmada….

Na vrhu Tošča nas pričaka novoletna smrečica. Prepričana sem, da je smreka, kajti jelke so zahvaljujoč se nesimpatičnemu podajanju informacij uradnega vladnega govorca Jelkota, naravnost nezaželene in nepriljubljene.

Bojan naju informira, da je to že trideseto leto, ko vrh Tošča na višini 1021 n/m krasi novoletni drevešček. Mimogrede: drevešček krasijo bonbončki in v pisane stekleničke zaviti in skriti šnopčki.

Na vrhu zavriskamo. Lep zasnežen kopast vrh. Iz desne strani se proti vrhu dviga gosta megla, na drugo stran pa imamo lep pogled proti Polhovemu Gradcu, Sivki s Pasjo ravnjo. O Triglavu, ki ga lahko ob lepem vremenu uzreš, ni ne duha ne sluha.

Pojemo piškote, spijemo vodo in svoj “koronahin” in krenemo nazaj. Na vrhu je mraz in piha.

Zahvaljujoč derezam je naša hoja varna in lahkotna. Nekaj nasproti hodečih planincev nerodno podrsava. Bojan jih prijazno opozori.

Kmalu se pot odcepi in krenemo na Via Dida. Precej manj je shojena. Hodiš po nekakšnem grabnu do potoka ob katerem je narejena posebna naprava. Reče se ji “norc”. Poskrbi, da črpa vodo po načelih povsem navadne tehnike brez vsake elektrike vse do kmetije na Gontah.

Od “norca” naprej je pot malce bolj izpostavljena, potrebna je večja previdnost. Ob najbolj izpostavljenem delu se ustavite in poglejte okoli sebe: zagledali boste lep slap. Po njem teče potoček, ki smo ga uzrli ob norcu.

Via Dida pripelje do ceste, ki vodi iz Gont, pri . To je zelo mrzla dolina. Snamemo dereze in gamaše ter krenemo po poti do avta.

Lep dan je bil. Narejenih 7 km v dolžino, 550 v višino. Če bodo vsi dnevi v letu 2021 takšni, bo to odlično leto.Samo zdravje rabimo vsi.

OPOZORILO: tole pa ni članek o teku. Je pa lepa kombinacija. Hoja in tek. Tek in hoja.