Ko tečem je to čas, da sem sama s seboj, s svojimi mislimi, da na nek način padem sama vase. Tiste redke tekme, katerih se vse redkeje udeležujem, pa so nekakšen dodatek za popestritev in tekaško vzdušje. Čeprav se mi zdi, da tudi to ni ravno to. Tudi na tekmah tečem zase. Pomagam komu v težavah z vzpodbudno besedo ali gelom, se pošalim. Ampak za nobenega drugega ne morem teči kot le zase. Pustimo dobrodelne teke – seveda tečemo tudi za tiste, ki tega ne morejo tako, da pomagamo zbirati finančna sredstva.  Ampak govorim le o teku kot  teku.

Večkrat po kakšni tekaški prireditvi slišim tekače govoriti: jaz tečem zase in ne za rezultat. Seveda zase. Za koga drugega le? Vsi tečemo zase.  Kot bi hoteli s tem prikazati sebe kot boljšega človeka in / ali celo kot opravičilo, da ni  hitrejši. Seveda. Nekateri tekači smo počasnejši in drugi hitrejši ampak prav vsak na koncu doseže nek rezultat izmerjen v nekem času, kar mu spet prinese določen rezultat: zadovoljstvo. Večje ali manjše.

In tukaj se boste vsi tisti, ki “ne tečete na rezultat” oglasili: to smo mislili! Mi ne tečemo na čas! Mi tečemo za zabavo, dobro počutje, da se družimo med seboj.

Komaj verjamem. Večina med vami ima na zapestju po možnosti najmodernejšo tekaško uro ali pametni telefon, večina vas hodi na vodene vadbe, tekaške tečaje in to ne samo zaradi druženja. Prebirate tekaško literaturo. Tudi zato, ker hočete biti boljši in hitrejši. Želite doseči boljši čas. Zato vas, za božjo voljo lepo prosim, nehajte se obremenjevati! Tečete za rezultat, za dober čas! To ni nič slabega. Vsi tečemo zase za rezultat!  In priznajte kakšno zadovoljstvo vas zajame, ko resnično z lahkoto pritečete skozi cilj hitreje kot morda na prejšnjih tekmah. Leteli ste, dragi moji, leteli! Ne le tekli. Po tekaško ste leteli!

Veste, nihče v zadnjem času noče priznati, kako je v resnici z njim. Vsi se kar sprenevedajo in nočejo priznati, da bi radi bili boljši, kot da je s tem kaj slabega. Za dober rezultat pri čemerkoli je potrebno tudi veliko vložiti in če ne je najlažje poiskati izgovor. Ampak  eni ne morejo, ne zmorejo, ne znajo, mogoče tudi nimajo pogojev kar je povsem razumljivo. Ni vsak čas v našem življenju naklonjen striktnemu treningu za maraton. Dolgi teki vzamejo veliko časa, potrebna je možnost in volja, da vstaneš ob 5. uri zato, da imaš kasneje čas postoriti še vse ostale zadeve. Večina pa nima volje! To je resnica. Ampak itak normalno, če je pa človek že po naravi len!

Najbrž se v zadnjem času premalo družim z ljudmi, ki tečejo. Imam pa srečo, da mi je v roke prišla knjiga Zagret za tek, dolgoprogaša Marka Robleka. Saj veste, to je tisti našemljeni tekač, ki je na enem od Ljubljanskih maratonov nagnal zmagovalca skozi cilj. Knjiga je praktično zbirka člankov avtorjevega bloga Minimalist. Kakorkoli. Nisem je še prebrala do konca, ker je ni potrebno kar takoj pojesti. Lepo jo “jem” po malem. In včeraj sem naletela na res dober kos, ki me je kar privzdignil. Po odličnem Tekaškem dnevniku čisto navadne gospodinje, Natalije Pavlič, spet nekaj zame!

No, v enem od svojih  42 spoznanj bosonogi vitez Marko pravi:

Teči za veselje in dobro počutje, ne pa toliko za rezultate, se že samo po sebi sliši zelo romantično, a lahko vam zatrdim, da še zdaleč ni tako. Prava tekaška romantika se ustvari, ko sem na polnih obratih, ko se ženem, ob tem pa počutim, kot da letim, ne pa da se mučim.

No, to je to! Poslušajte njega, če meni ne verjamete.

Nikoli ne bom pozabila svojega najhitrejšega maratona, ko sem letela! 42 km sem letela, vmes sem imela rahel spust ampak sem se dvignila naprej, gor vse do cilja. Nepozabno. Tekla sem z lahkoto, v cilj pritekla pol ure prej kot ponavadi in bila spočita! Spočita po maratonsko.  Še si želim tako teči! Ne vem, če bom še kdaj. Ampak rada bi! In da tak tek dosežeš moraš biti v top formi in potem si dovolj hiter, da lahko letiš (pa naj bo definicija hitrosti kakršnakoli).

Ja, ja, tako je dragi moji. Kar priznajte si. Prijetneje je priteči skozi cilj hitreje kot počasneje in ob tem biti manj utrujen. To je dober rezultat.

In izjeme, ki potrjujejo pravilo? Seveda so. Tudi jaz sem že bila in gotovo še bom med njimi. Vsi tisti tekači, ki jim je v resnici vseeno  kdaj bodo pritekli skozi cilj so tisti, ki jim zapestje ne krasi štoparica ampak pentlja.

Se vidimo v supergah.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka