KORONA TEK IN KAJ SE JE ZGODILO S KONJI

Štartala sem kar od doma naprej proti hribu. Včasih sem tja gor hodila, danes pa le na tistih najbolj strmih odsekih. Gozd. Gozdne potke. Lepo je.  Mehka podlaga. Prav uživam.

Na PST me zadnja leta ne vleče, preveč je gneče. V teh pandemijskih časih pa še toliko manj. Ukrepi o omejevanju druženja se me tukaj ne dotaknejo. Od nekdaj rada tečem sama ali v družbi meni posebno ljubih oseb.

Sprva je breg kar strm ampak skušam vztrajati do markirane tekaške poti,  kjer se  tudi prične položnejša pot. Včasih smo hodili do vrha, se tam ogreli in stekli. Tekla sem zadnja in nikakor si nisem mogla zapomniti poti. Strašno zakomplicirano se mi je zdelo in vse potke so bile videti enake.  Še danes se včasih izgubim.

Lepo je teči v tem zelenju, svetlo zeleno listje, zelena podrast, ozka pot. Kar kičasto je.

V tistem se zavem, da tečem povsem normalno. Nič me ne boli. Tudi odrivam se pravilno, prsti sodelujejo. Tečem okoli Klobuka nad Podutikom. Ne srečam skoraj nikogar. Prav čarobno  je!

Pa vendar je več ljudi kot navadno. Ko jih zaslišim, stečem na prvo potko stran od njih, naj ostane tako, da bom sama. Kot nekoč, v času brez korone. Pa še vladnemu dekretu bom ugodila.

Tečem po Fricovih stopinjah. Tu je tekel s svojimi prijatelji, treniral za tek trojk ali pa so tekli kar tako iz čistega veselja.

Čudni časi so.  Kot bi se znašli v  znanstveno fantastičnem filmu. Nevaren virus,  smrtonosna bolezen.  Vendar je videti, da je Sloveniji uspelo preprečiti najstrašnejši scenarij, ki se je odvijal v Italiji kjer je umrlo na stotine ljudi vsak dan. Lahko smo zadovoljni.

Sem pri oznaki, kjer so fantje zavili navzgor v klanec na Straški vrh (mislim, da takrat sploh niso vedeli, da tečejo nanj) jaz pa danes, kot največkrat tudi že takrat, tečem naprej, navzdol in potem navzgor v desno in obkrožim vrh Klobuka. Spominjam se dela poti, ki se rahlo dviguje in kako težko mi je bilo to včasih preteči. Tudi danes je bil vzpon, ampak mi je kar šlo, nisem se mučila tako zelo kot včasih. Tečem mimo Lovske koče navzdol in v desno. Ozek, strmo vsekan kolovoz, rekla sem mu “ror”,  kjer sem izvedla svoj nepozabni levlji skok s pristankom na kolenih in kasnejši ožji del, kjer smo se navadno srečali s konji.  Danes jih ni.

Ne vem kaj se je zgodilo s konji kot ne vem, kaj se točno dogaja nam. Zdi se, kot bi vse to ne moglo biti res. Si je nekdo vse skupaj izmislil in nas potegnil za nos? Ampak dejstvo je, da smo v nekakšni vojni z virusom. Dejstvo je, da imamo vojne dobičkarje. Male in velike. Vedno so bili in vedno bodo. Povsem nesprejemljivo pa je, kadar so te osebe izvoljene s  strani ljudstva in da na račun tega istega ljudstva in svoje države, kateri so prisegli lojalnost, izkoriščajo izredne razmere,   da nasitijo svoj primitivni pohlep po denarju, moči, oblasti. In to celo v tako zelo resni situaciji kot je pandemija in so na kocki življenja državljanov.

Kot hijene.

Kmalu sledi ovinek močno v levo in že tečem navzdol proti travniku. Včasih na moji levi ni bilo mlake. Spremenilo se je. Zdi se, da le to. V resnici se je spremenilo veliko več. In še več se bo.

Lepo je teči ob obronku gozda, opazovati drevje, travo, naravo. Pazim na svoj tekaški korak in sem presrečna, ker tečem kot včasih. Sploh ne čutim tistih treh vijakov v  nogi.  Že sem pri Piknik placu in tečem ob potočku najprej navzgor, ga preskočim ter ob njem spet nazaj vse do jase, kjer rastejo zvončki. Hčerki sta jih tu velikokrat nabirali s staro mamo.  Celo morje jih je. In žafrana.

Sledim rdeči markaciji , preverjam traso, določeni deli so nespremenjeni in drugi povsem neprepoznavni. Ampak iz superg se vse vidi drugače. Najdem pot, tečem po čarobni  gozdni poti, v senci, nad kmetijo. Kar prekmalu moram odviti ven na sonce, na travnik in po potki nazaj na cesto. Ampak saj imam samo še 500 metrov do doma.

Pred hišo se ustavim tako zelo zadovoljna. Lep tek je za menoj. Konjev sicer ni bilo, ampak tudi hijen ni bilo videti. Pa še dobro mi je šlo. Teki po Šentviškem hribu so se mi očitno obrestovali. Lažje spet tečem in čutim spet malček tiste tekaške moči.

Vem, da bo vse v redu.  Vseeno bom zvečer pogledala dnevnik.   Zgodb in teorij zarote je toliko, da je že smešno.  In če so že konji pobegnili, še vedno lahko sedem na kolo.

horses-1984977_1920

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.

One comment

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s