HOČEM NAZAJ SVOJ MARATON

V življenju se zgodi, da gredo stvari čisto po svoje in precej drugače, kot bi si morda želeli.  Še danes so lahko stvari idealne, a že jutri povsem drugačne. Žal svojih življenj ne moremo imeti povsem pod kontrolo, usoda nas lahko večkrat preseneti.

Trening za maraton – nov začetek

Leto 2010 je bilo v znamenju okrevanja. Vsi moji načrti iz cilja maratona v letu 2009 so izpuhteli, prioritete so postale drugačne. V tekaški sezoni 09/10 sem tako pretekla le 545 km in prekolesarila 2.425 km. Ocenila sem, da sem pripravljena za polovico maratona na Ljubljanskem maratonu.

urška lm 2010

Tekaški praznik je otvorila Urška z rekreativnim tekom. Ne ravno navdušena nad zgodnejšo uro starta se je pričela nagibati k možnosti, da odteče na prihodnjem Ljubljancu tudi sama raje polovičko in tako malce potegne dremuckanje v postelji.

Sledil je start,  nas softičev in maratoncev. Polovičko sem odtekla skupaj z Nino, ki me ni in ni hotela pustiti same. To je bil njen prvi polmaraton.  Tekla je lahkotno in hitro, moje noge pa kot bi bile v kolkih betonske. V cilj sva pritekli ob huronskem navijanju. Nina je višek energije delila z navijači in jih spodbujala ter se šalila. Ob tem sem jaz komaj lovila sapo.  V ciljni ravnini  me je pograbila za roko in me v ovinek proti cilju skoraj odnesla po zraku, kot balon!

lm 2010 nina mojca.png

V cilj sva pritekli presrečni in bila sem odločena, da bo maraton v sezoni 10/11 odtečen.

Resno sem se lotila treninga, vsaj tako sem mislila. Vendar sem spet veliko premalo tekla.

V  sezoni 2010/2011 sem poleg kolesarjenja dodala še planinarjenje. Teči dan po planinarjenju je vedno odlično. Noge so lahke in tečeš lahkotneje.  Držala sem se sistematičnega treninga “baza-moč-hitrost”, tekaške tekme se nisem udeležila nobene saj sva dneve z možem raje preživela skupaj na kolesu. Tek in moja hrbtenica sta precej trpela, kolesarski podvigi pa so naju z možem oba prevzeli.

This slideshow requires JavaScript.

Tako se je v tej sezoni nabralo samo 553 tekaških, 2280 kolesarskih kilometrov ter nekaj planinskih podvigov.

Zadnji dolgi tek sem opravila sredi septembra, na katerem se mi je nekje na dvajsetem kilometru pripetila poškodba. Počila mi je desna mečna mišica. Bolečina se mi je javljala že nekaj časa, ampak sem jo vedno uspela nekako utišati. Tokrat je udarila res z vso močjo, tako da sem do doma praktično odskakljala po eni nogi. Vedela sem, da se mi je to zgodilo zaradi nediscipline pri izvajanju tekaškega treninga. Prevečkrat sem daljše teke nadomestila s kolesom. Kombinacija teka in kolesarjenja je dobra vendar tek je tek. Tu ni nadomestkov.

This slideshow requires JavaScript.

Preostalo mi je le nekaj dni do maratona. Bolečina je le deloma popustila. Za menoj je bilo dolgo kolesarsko potovanje. V zadnjih dveh letih pa nisem pretekla nobenega treninga, ki bi bil daljši od 21 kilometrov. Že drugo tekaško sezono mi ni pripadala čast, da se lotim maratona. Na startu sem se počutila na nek način nesrečna a odločena, da si naslednje leto spet pritečem maraton.

2011 sem pol maratona pretekla dve uri skupaj z Nino, ki se po preboleli gripi očitno ni opomogla.  Iz te izkušnje sva se naučili, da nima smisla teči poškodovan in prehitro po bolezni. Ni vredno. Svoje zdravje je potrebno paziti in poskrbeti, da telo ne poškodujemo po nepotrebnem.

Urška pa je suvereno opravila z rekreativnim tekom kot se za tekača spodobi.

Prihod v cilj je bil bolj klavrn. Saj si vesel in zadovoljen ampak z občutkom, da si s tem morda telesu naredil več škode kot koristi, ni dober. Skušala sem ostati in navijati maratoncem! Pa je bilo tudi to tako težko! Ne moreš spodbujati, se jeziti sam nase in objokovati pretekle odločitve, istočasno. Kar je bilo, je bilo. “Grem in gledam naprej in se iz teh dveh “tekaško usranih” let čim več naučim” sem si rekla. “Bom videla iz kakšnega testa sem v resnici. Se bom pobrala?”

Analiza in načrt “kako naprej”

Pričela se je sezona 11/12. Čas je bil, da potegnem črto.Usedla sem se za mizo, preverila številke in dejstva. Vedela sem, da sem nekaj delala močno narobe in tudi to sem vedela kaj je bilo narobe. Mišica mi je počila iz enostavnega razloga, ker sem veliko premalo tekla, se premalo in prepovršno ogrevala in raztegovala ter po veliko prekratkih tekih želela za svojo tedanjo pripravljenost veliko prehitro odteči daljšo razdaljo. Želela sem bližnjico do maratona. Take bližnjice pa ni. Dejstvo je tudi, da smo vsak dan starejši. Tega ne smemo ignorirati.

Kje sem  s svojim tekom in kako naprej? Tekaška vznesenost je nekam poniknila. V teh dveh letih sem pridobila nekaj kilogramov, pravo počutje se ni vrnilo.  Skrajni čas, da dodobra preučim svojo endometriozno izkušnjo o kateri lahko več preberete na povezavi: TEK IN ENDOMETRIOZA  in naredim vse, da se nikoli več ne ponovi. Teči moram več, ker mi tek koristi in se bolje počutim in ker veliko lažje tečem lažja, moram izgubiti pridobljene kilograme. Kolesarjenje mi bo pomagalo ohranjati ravnotežje obremenjenosti mišic. Okrepiti moram svoje jedro ter se striktno ogrevati in raztezati po teku.  Biti pa moram predvsem DISCIPLINIRANA! 

20190427_195642-EFFECTS

Pa mi bo uspelo? Si dovolj želim? Sem dovolj vztrajna? Bomo videli.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s