Včasih se je t.i. TRAIL TEKU reklo tek po gozdu, po naravi.  Kros tek. Tek čez drn in strn. Trail tek je nekako bolj populistično ime za tek po naravi.

Ob besedni zvezi TRAIL TEK pomislim na višince, korenine, skale in napor. Moč. Bolečine v stegenskih in mečnih mišicah. Pa ni nujno tako.

Po kar nekaj letih teka po asfaltu in PST-ju, ponovno odkrivam tekaške poti po gozdu. Malce so se spremenile od mojih skoraj že davnih obiskov, zahvaljujoč kolesarskemu potepanju pa se je spremenil tudi moj pogled na okolico. Moja orientacija se je spremenila. Ne bom napisala, da se je ravno izboljšala. Spremenila. Tudi zato, ker je tisto, ki je nekoč bilo daleč – danes postalo blizu.

Za to se imam seveda zahvaliti maratonu.

Če hočeš preteči maraton moraš biti sposoben teči dolge razdalje. Razumljivo. To pomeni dvajset, trideset, štirideset kilometrov.

In če tečeš maratone leta, desetletja – je kaj čudnega, če se rahlo naveličaš svoje tekaške trase?

Navadno dolge teke tečem po PST v kombinaciji z Rožnikom. Prikladno je zaradi podlage, ker je pretežno makedam in v zadnjem času predvsem zaradi pitnikov. S seboj namreč v času leta, ko so odprti, ni potrebno nositi vode. Nahrbnika za vodo. Opasnika za vodo. Plastenk za vodo. Vodnih uteži.

Včasih PST zamenjam za cestni tek po okoliških zaselkih, da razbijem rutino. In sploh ni lahko nabrati 35 km v neenoličnih krogih. Kot primer takega teka naj navedem traso: Podutik-Dolnice-Glince-Šentvid-Tacen-Šmartno-Gameljne-Črnuče-Ježica-Stožice…potem pa se že prične »kolobarjenje po Ljubljani« tako, da praktično pretečeš vse večje ceste od Dunajske, Slovenske, Slovenčeve,Celovške, Podutiške. S težavo “naštrikanih” 32 km. Seveda je pogoj za takšno tekanje primeren čas dneva. Zvečer ali pa zgodaj zjutraj, da se ne prenadihaš avtomobilskih izpušnih plinov. Da ne govorim o pešcih in kolesarjih, ki ti “skačejo pod superge”.

In ravno zahvaljujoč populizaciji trail teka mi je šinilo v glavo: zakaj pa ne bi daljši tek odtekla spet po gozdu? S seboj vzamem kolesarski nahrbtnik z vodo, karkoli. In tako se mi je zgodilo 21 km, katere mi nikakor ni uspelo raztegniti v 30 km. Ker ne poznam terena in ker me Z.J.B.V. tehnika! Sem pač bolj človek prakse kot teorije.

Kako torej 21 km raztegniti v 30 km in več? Po »mojih« hribčkih,  gričkih in dolincah?

Ponovi vajo: nahrbtnik, voda, jabolko in gremo.

Dan je bil sanjski! Sonce! Modro nebo! Rahel vetrc.

Tečem po utečeni poti, katero sem pretekla že pred tednom dni. Torej v gozd nad Podutikom, kjer tečem del poti po tekaški poti Brdo (vodi okoli Klobuka) in se po kakšnem kilometru odcepim desno proti Prevalu. Prečkam Podutiško cesto in tečem del poti po asfaltu. Pri Kurirčku se usmerim v gozd in spet tečem po moji pohodniški poti in glej ga zlomka: danes odkrijem davno pot iz časa pred žledom. Malce bolj vijugasto in s tem položneje je speljana in to tako lepo, da naivno pomislim: morda mi uspe odteči do vrha.

No, mi ni. Mi je pa uspelo dlje.

Precej zasopihana tečem mimo Lovske koče na Toškem Čelu, nekaj ljudi sedi na klopeh in uživajo v soncu, jaz pa naprej čisto do vrha, kjer pri parkirišču nad Lovsko kočo zavijem desno, tečem mimo stanovanjske hiše skrite v gozdu in ob njej navzdol pritečem do gozdne poti, ki vodi do Šentvida.

Tako.

Danes bom raziskala to pot. Del poti dobro poznam, prehodili smo jo neštetokrat, v megli smo se uspeli tukaj tudi izgubiti, no, letos pa je bila ta pot tudi presankana. Uf! Je šlo po tistem ledu!

Teren je krasen, pod noge moraš gledati in malce paziti ampak ni panike. Pridem do odcepa za Šentvid in tu se ustavim.

Tako.

Sedaj pa raziskovalni tek! Kam me bo pripeljala ta pot? Kje v Šentvidu bom prišla ven? Mogoče v Mednem? Guncljah? Stanežičah? Bom prišla na pot, po kateri sem deloma tekla prejšnji teden?

Imam s seboj tudi svoj MAPS.ME – ampak, ne bom pogledala. Pojdimo na instinkt! Baje smo ga preveč zanemarili.

Tečem, res je prijetno, lepo, krasna pot. Nasproti mi priteče tekač, razveselim se, saj do takrat nisem srečala še nikogar, ki bi tekel. Bilo je nekaj pohodnikov, s katerimi smo se pozdravili.  Normalno. Pozdravim tudi tekača, kateri me samo debelo pogleda in steče mimo brez pozdrava. Pomislim, kakšna tesla se najdejo tudi v supergah in besno tečem naprej odločena, da napišem TEKAŠKI BONTON!

Primerki v supergah, ki ne pozdravljajo in predvsem – NE ODZDRAVLJAJO – saj ne vem, kaj naj napišem. Bolano. Neotesanci, nimam besed. Brez vsake olike. Pa pozabimo na to, da sem ženska. Gospa v zrelih letih, katero bi morali drugi pozdravljati. Sedaj se jezim nase: “Kaj pa pozdravljaš, butara!” Bolnikov je vseh vrst, bog ve, kaj si sploh mislijo, zakaj sem jih pozdravila!

Takšni in podobni primerki so me že pripeljali do odločitve, da ne bom več pozdravljala! Samo še odzdravljala! Ampak kaj, ko se zmotim!!!

Tečem po kolovozu in se na razkrižju odločim za levo smer. Podobno naredim čez dva kilometra.

Pot je res lepa, celo klopi opazim. Pot je markirana. Ptice pojejo kot nore! Avtomobilov sploh ni slišati, pa bi morala biti avtocesta čisto blizu. Pomislim, da morda tečem nad tunelom.

Tečem mimo nekakšnega zajetja vode in kmalu naprej naletim na križ s kažipoti.

Odločim se za desno smer. Predvidevam, da je pot naravnost speljana do Mednega.  Tečem torej desno navzdol vendar je tu ogromno malce širših in ožjih poti. Tečem po tistih, za katere se mi zdi, da bo lepše. Pritečem na nek vrh in se že ustrašim, da bom morala nazaj, saj je pot komajda vidna. Na srečo se moja potka priključi malce širši in sedaj že vidim, da sem precej nižje in prav zanima me, kam navzdol bom pritekla. Morala bi biti v okolici Šentviške cerkve.

Zagledam prve hiše, dvorišča in glej ga zlomka, moja potka se konča pri ograji preko katere nikakor ne morem. Saj veste. Nekateri si radi prisvojijo še malo polja, travnika ali pa gozda. Hodim levo in desno in na srečo opazim novogradnjo ob kateri pridem ven, na cesto.

Ustavim se in s pogledom iščem cerkev. Ni je. Ampak teren je znan!

Halo! Šele tukaj sem? Kar razočarana sem malo saj ugotovim, da sem pritekla na cesto Andreja Bitenca, ki povezuje Dolnice s Šentvidom.

Za menoj je tudi ubogih šest kilometrov in vem, da me čaka asfalt. Tečem torej po asfaltu, kakšnih pet kilometrov me loči do Prevala. Odločena sem, da odtečem nekakšno osmico. Nazaj v gozd hočem, tja, od koder sem prišla. Vendar bom naredila še krog okrog Klobuka.

Ko tečem po asfaltu se spomnim, da imam na ramah nahrbtnik. Tu me moti. V gozdu me ni. Tečem čez Glince in se že vzpenjam na Preval.

Na vrhu se usmerim levo v gozd, navzgor, po markirani poti in nadaljujem naprej proti lovski koči. Pot je širša kot pred leti. Kmetje so jo razširili ob čiščenju gozda po žledolomu. “Saj je prava avtocesta”, pomislim.

Ta pot je mirna, lepa, polna je spominov.  Včasih nas je tu teklo več, največkrat sva tukaj tekla skupaj. Spet bova! Ta pot je res lepa, praktično ravninska. Podlaga mehka, prijetna za tek. Kolena ne bodo bolela, gležnji tudi ne.

Tečem mimo kmetije, videli jo boste na desni strani. Označbe na drevesih so tukaj razločne. Že se približujem vrhu Klobuka in se odločim, da grem na vrh.

Vrh Klobuka je travnata planota, z lepim razgledom na vse strani. Škoda, da ni malce višji. Razgled bi bil lepši, če ga ne bi zastirala bližnja drevesa.

Poglej filmček:   VRH KLOBUK

Tečem naprej, proti Lovski koči. Lovsko društvo Dobrova je kočo lepo obnovilo, žal pa na vratih ni obvestila o odpiralnem času. Na bližnjih drevesih je opaziti veliko ptičjih hišic.

Tečem ob koči navzdol, naprej in se na križišču pri zeleni in rdeči markaciji tekaške poti odločim za levo varianto. Leva varianta je ves čas moj plan.

Tečem praktično nazaj po isti poti, krog okoli Klobuka je sklenjen in opazim, da so tukaj markacije te prijetne tekaške poti, pogoste.

Poglej filmček:  SMERI

Na razpotju se odločim za desno, stran od smeri iz katere sem pritekla in tečem proti svoji izhodiščni poti. Presenetljivo je veliko markacij! Zasledujem rdečo, katera vodi proti Podutika. Zelena bi me pripeljala do Bokalcev.

Kmalu sem tam. Še navzdol in že so tu hiše… in konec mojega tekaškega potepanja.

Za menoj je slabih 16 kilometrov, za 16 kilometrov še nikoli nisem porabila toliko časa – ampak tudi višincev ne. Spustov je bilo za 650 mt in vzponov za 620 mt.

Prijetno. Imam idejo za naslednjič. Upam, da mi uspe »naštrikati« tistih  ubogih 30. Raje še kakšnega več.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.