Kako je izgledal maraton v začetku 21. stoletja. V znamenju iskanja, novih spoznanj, pretiravanj … ter še marsičesa.

Moj 2.  – 9. Ljubljanski maraton 2004

Praktično še v cilju svojega prvega maratona sem pomislila na naslednjega z mislijo: prihodnje leto spet, hitreje.  Polna glava novih idej. Izboljšav. Taktik. Izjava mojega soborca, da naslednje leto gre pa zares, nič več “z roko v roki”, me je pa še na prav poseben način motivirala.

Potem, ko sem pretekla svoj prvi maraton sem si nekako postavila cilj, da pretečem vsako leto vsaj enega – za nagrado. Kot češnjica na tortici. Tak cilj naj bi mi bil v motivacijo pri teku, da tečem preko celega leta. Najtežje je namreč priti do dobre tekaške kondicije. Ko jo enkrat imaš  jo je resnično škoda izgubiti. Veliko lažje jo je  samo še vzdrževati.

Podobno kot gorništvo. Najtežje je priti na določeno višino, nato pohajkovanje po grebenih, dolinah in vrhovih  postane čisti užitek. No, malce truda je vseeno potrebnega. Ravno tako kot pri teku.

Pristop do drugega maratona je bil malce drugačen, bolj tekmovalen. Cilj prvega maratona je bil “enostaven”: priti skozi.  Cilj drugega pa je bil že bolj tekmovalen:  izboljšati svoj rezultat. Veste, en maraton sicer ne pomeni čisto nič, ampak prav veliko izkušenj z njim še vseeno niste pridobili. Poleg tega je čisto vsak maraton svoja zgodba, pa čeprav tečete na istem maratonu. Dejstvo je, da ste vi vsakič drugačni – od pripravljenosti do razpoloženja, vremena, različnih situacij na progi.

Vedno bom trdila, da se je potrebno vsakega maratona lotiti s spoštovanjem do teka  in razdalje ter ljubeznijo do sebe. Na silo ne gre. Več izgubiš kot pridobiš. Na dolgi rok.

Trening je bil podoben kot za leto poprej. Predvsem tek z vajami v dveh ciklusih z zaključki na TEKU TROJK (28 km) in LJUBLJANSKEM MARATONU. Najdaljši tek je znašal 39 km. Skrajšala sva dolžino zadnjega dolgega teka tri tedne pred maratonom.  Nekako nisva videla smisla v tem.  Vključenih je bilo tudi nekaj tekaških tekem po Sloveniji. V tekaški sezoni 2003/2004 se mi je nabralo 1.717 tekaških kilometrov ter sodelovala na nekaj tekmah:

Datum	Dolžina (m)	Čas	Čas/km	Hitrost (km/h)	Proga
28. mar. 04	21096	1:48:57	5:10	11,62	Mali maraton Sežana
08. maj. 04	28000	2:41:28	5:46	10,40	Tek trojk
15. maj. 04	21096	1:49:15	5:11	11,59	Maraton treh src
22. avg. 04	12000	0:55:22	4:37	13,00	Bohinj, okoli jezera

Jutro pred maratonom na nedeljo, 24. 10. 2004: strah, veselje, nevroza ter večkratni obisk WC-ja.  Pazljivo pripenjanje po najinih mnenjih najlepših srečnih startnih številk: 81 in 82 ter čipov na superge, kar je bila to leto novost.

Sledil je manever “šolski tek – mama Vika – start maratona”.

Vreme je bilo na zadnjo oktobrsko nedeljo 2004 precej drugačno kot leto poprej. Hladne jutranje temperature so zamenjale višje za cca 15 °C. Kar mi  kot astmatiku nikakor ni odgovarjalo.

temp.	vlaga	temp.	vlaga	temp.	vlaga	vreme
ob 7:00		ob 14:00		ob 21:00
9,4°C	94%	18,2°C	63%	13,9°C	80%

Leto 2004 je bilo še vedno močno zaznamovano z Delovo prilogo Polet. Tek je postajal bolj in bolj popularen. Zato ni presenetljivo, da je bila tudi udeležba maratona višja glede na prejšnje leto po obeh spolih:

• moški: 523 tekmovalcev,
• ženske: 57 tekmovalk.

Tudi to leto ga vsi niso končali. Odstopi na maratonski razdalji so povsem normalni.

V prvih letih 21. stoletja

Ja, lepi časi so bili to. Startnina je tedaj znašala 3.200 SIT, to je danes cca 13 EUR. Jap. S tem, da je organizator želel privabiti čim več navadnih rekreativnih tekačev na maraton. Zato smo imeli vsi tisti, ki smo tekli dolgo razdaljo na Teku trojk – startnino na maratonu zastonj. Do leta 2003 pa so imeli startnino zastonj tudi tisti, ki so tekli samo polovico maratona. Ja, lepo je bilo. Dan današnji družinski nastop na maratonu predstavlja kar precejšen finančni zalogaj. Marsikdo, si ga ne more privoščiti. No, pa o tem kdaj drugič.  Leto 2004 je bilo še leto prijazno maratončevi denarnici.

Trasa je potekala v dveh krogih z manjšimi popravki proge v Dolnicah, Glincah in Podutiku.

Z mojim soborcem ali bolje sotekmovalcem sva se pametno postavila v startni boks nekje na sredino – ceste.  Ob robovih so grozile železne ograde s svojimi na progo štrlečimi podstavki. Izredno nevarno za grd padec. Žal ga je izkusila Nina na svojem šprintu v cilj.

V prvih letih 21. stoletja   še ni bilo toliko udeležencev na maratonu, da bi bilo potrebno postaviti bokse glede hitrosti. Bila sta le dva. Za resnično hitre ter povprečne rekreativce. Na nas je bilo, da smo se postavili tja, kamor smo menili, da sodimo. To je bil tudi še čas, ko je bila Slovenija ena redkejših držav, ki so razvrščale rezultate tekmovalcev po bruto času in ne neto. Kar je težka neumnost. No, še danes boste na spletni strani Ljubljanskega maratona pod zgodovino rezultatev našli: bruto čase. Upam, da bodo v doglednem času uspeli popraviti to neumnost.

Kakorkoli, spet sva bila strašno nervozna pred startom. Tokrat nisva potrebovala dvojnih oblačil, grozila je namreč previsoka temperatura, kar nobenemu od naju ne odgovarja.

Dogovorila sva se, da tečeva skupaj vsaj prve kilometre, nato nadaljujeva vsak po svojem pobčutju. Da vidiva, kako dobra sva.

Start 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, gremo!

Vzdušje v startnem prostoru je bilo fenomenalno. Ogrevala nas je danes že legendarna skupina THE STROJ.

Sledi skupinsko odštevanje, nato pok pištole. V zrak pustimo rdeče balone, ki odletijo v nebo in nas spremljajo nekaj časa.  Okoli naju strašna gužva. Objem, poljubček, stisk roke in: UOPA!!! Obkrožajo naju sami somišljeniki, tekaški navdušenci, pozitiva kar bliska naokoli. “Gremo, srečno!” kričimo in vsi vsem želimo vse dobro na poti. Kot bi šli v kakšen boj. Saj to maraton v resnici tudi je.

Tudi tisto leto so se v središču Ljubljane dogajala obnovitvena dela. Le župan ni bil isti. Zaradi del je torej bil začetek maratonske trase speljan milo rečeno: neugodno. Vija vaja, levo, desno in z ostrimi ovinki tako, da je bilo zelo težko teči drug ob drugem. Mirne duše lahko napišem, da je bila tudi disciplina tekačev veliko slabša kot dan danes. Skakalo se je in prerivalo. In kot bi mignil mojega ni bilo več ob meni.

Gledam in ga iščem, upočasnim. Le kje je? Množica tekačev me potiska naprej, tečem, gledam nazaj, pazim pod noge, za seboj in naprej, da ne padem, koga ne podrem, pohodim. Njega nikjer! Iščem belo majico, belo čepico, kam hudiča je odtekel? Menda ni zbezljal že na samem začetku, da me prehiti. Kar verjeti ne morem, saj ni nor! On je tisti razsodnež, ki ves čas opominja: ne prehitro, vsi ti, ki sedaj divjajo mimo, bodo na koncu hodili. Z veliko večino je res bilo tako.

Tečem v strahu upajoč, da se ni kje spotaknil in padel. Tečem prehitro, ne tečem pametno. Dohiti me Kalček in prijazno opozori, da sem prehitra.

Naslednih dvajset kilometrov je potekalo v stalnem iskanju moje druge polovice. Nazaj, naprej. Postanki ob rešilcih. Pozabila sem na tek, vseeno mi je bilo. Le kje je? Mrzlično iskanje znancev ob poti ter vprašanje: “Kje je Fric?” Bilo je grozno. Res.

V Podutiku se razveselim tasta. Ves zadovoljen stoji ob trasi z belo PVC vrečo v rokah. Notri so geli. “Ali ste videli Frica?” Vzamem gel in ga pojem z olajšanjem. “Ja, malo naprej je”.

“O, hvala bogu!” zaropota na tla gromozanski kamen, ki se mi odvali od srca. Tečem naprej in razgljabljam sama pri sebi kaj se je zgodilo. “Je to del njegove taktike? Če je, je to umazana taktika, ker sva bila zmenjena, da pospešiva proti koncu.” Sama pri sebi se hahljam misleč: “Glej ga no, falota. Na vsak način bi bil rad hitrejši”. Skušam pospešiti. Iščem ga. Rada bi ga dohitela. A njega ni.

“Kaj pa, če me išče tudi on?” skušam razsodneje razmišljati.

Čez nekaj kilometrov, malce pred Večno potjo zagledam nekoga ležati ob rešilcu, kako mu pomagajo. Ni bil Fric. Tečem okoli rešilca, če ni kje notri. Ni. Vse je v redu. Tečem naprej in se skušam pomiriti.

Nekje na polovici maratona zagledam Pijo iz Tekaškega foruma. Ko pridem bliže jo povprašam, če kaj ve. “Fric je v redu, odtekel je v cilj!” me potolaži.  “Hvala, Pia!” najraje bi jo objela, rešila me je, zdaj vem, da je res vse v redu z njim, sedaj lahko tečem in uživam.

“Sedaj pa po pameti punca,” sem si rekla. “Sedaj tečeš svoj maraton. Nekaj škode si že naredila, zaradi neenakomernega bezljanja in norenja. Čas je, da se umiriš in od tega trenutka naprej ne počneš več neumnosti. Teci in uživaj svoj maraton!”

Ampak tudi naprej ni teklo vse gladko, jaz pa še posebej ne.

Zaradi prehitrega začetka, me je nekje na 27 km dočakala kriza. Krči in totalna nemoč. Nisem sicer hodila, sem pa precej upočasnila. Razmišljala sem, če tako izgleda »tekaški zid ali smrt v živo«, predstavljala sem si, da sem zobata železnica, ki neustavljivo melje naprej in naprej, počasi in vztrajno, pokurila sem blazno količino vode in še kar grizla dokler nisem spet »spregledala«.

V Kosezah so me pozdravili  moji zvesti navijači in mi vlili novih moči. V Dravljah pa prava norišnica. Zastave po obeh straneh ceste. Neverjetno, kako to pomaga.

V Poutiku sem bila čisto super in ok,  tam nekje pri asfaltni bazi pa me je začelo blazno skeleti na prstih v nogah – lep poznan občutek iz polmaratona v Nabrežinah, ki me je stal maratona leta 2002. Odmislila sem si nekako bolečino in je kar šlo.

Na 38-ki sem poskušala celo spet pospeševati, a me je takoj zagrabil krč v desni stegenski mišici in pričel privzdigovati zunanje tri prste na levi nogi. Krči! Lepo, tudi to sem spoznala ampak sem kar vztrajala, stiskala zobe, spet postala zobata železnica in a-čuhačuhačuhčuhala dalje po sredini ceste, saj je vsak naklon cestišča predstavljal hud problem. Prav tako kot tudi še tako miniaturen klanček.

Pritekla sem mimo tekača, ki je žalostno na pol ležal na tleh, se ustavila, ga vprašala če mu lahko pomagam, ali je vse ok. Bil je čisto brez moči, pa sem mu dala gel in sva skupaj tekla dalje. To mi je tudi pomagalo, no, vsaj dobro delo sem  naredila. To je dolžan storiti vsak.  Zaradi sebe in tistih, ki jih imamo radi. Mislim si, vsakdo rabi kdaj pomoč. Nikoli ne veš, kdaj bo zvilo tebe.

Nekaj časa je spet šlo. Ko, ko pa sem hotela malce hitreje, so se takoj oglasili krči, tako da sem ves čas tekla nekje na meji, da me totalno ne zvije. Moj tek je bil potem podoben teku po jajcih, prisluškovala sem mišicam, kako in kaj in glej ga zlomka, spet me rešijo moji navijači v Rožni dolini. Potrebno je bilo stisniti zobe in se pretvarjati, da je vse ok, pol pa dalje proti cilju.

Javkanje in smiljenju samemu sebi vse stvari samo še poslabša. Tako kot v življenju.

V centru zaslišim huronsko vpitje – moje navijačice – spesnile so celo pesem: hčerki Nina in Urška ter nečakinja Manca. Kakšnih sto metrov so tekle z mano in mi vlile energijo. Spet sem bila ok in sem si mislila: “Krči naj kar bodo, tistih 200 mt pa tudi če crknem! Tole bom speljala do konca!” In sem.

Predno sem pritekla v cilj sem še hitro pogledala  na uro v cilju: 3:35:00 in si rekla: “Nemogoče!” Pa sem pogledala še enkrat in videla obrnjeno številko, čisto realno 3:53:00.

Ampak kljub vsemu sem bila srečna in navdušena. Pretekla sem svoj drugi maraton!  Svoj »osebni rekord« pa izboljšala za 5 minut! Resnici na ljubo, sem glede na pretiravanje v prvem krogu še dobro odnesla, kar je lepo razvidno iz kasnejše analize. Takšne stvari se namreč lahko končajo tudi z odstopom.

Čas/km	Hitrost (km/h)	10 km	21 km	31 km	Netto čas	Brutto čas
5:32	10,85479	0:51:39	1:47:32	2:48:51	3:53:14	3:53:28

Tako je bilo torej na mojem drugem maratonu. Proti koncu težje ampak po maratonsko naravnost uživaško. Predvsem pa sem se veliko naučila o tekaški taktiki na maratonu in še več o sebi. Na vso moč sem se trudila priteči v cilj čim prej iz samo enega razloga: da preverim kako je moj Fric.Ko sem kasneje sezula superge me je čakal še en prav svojevrsten rekord, ki ga še nisem presegla:

• SEDEM VELEŽUJLJEV!

Samo trije prsti so bili v redu. En palec in oba sredinca sta šla  dol! Ostali so ostali. Kako grdo je videti vse nohte podplute s krvjo in prsti v mehurjih – nočete vedeti! Ter dva dodatna žulja na levi nogi ob notranji strani podplata. Nekoč mi je naš znani maratonec Beno Piškur rekel: “Vsak maraton en noht dol”. Če je tako, sem  to leto pretekla kar nekaj maratonov!

Za svoj “prvi drugi maraton v življenju” sem potrebovala  tri ure, triinpetdeset minut in štirinajst sekund (5,32 min/km). Od 57 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo 50 maratonk, od katerih sem bila 24. ter 7. v svoji kategoriji.

V cilju, ki je takrat bil na Trgu republike, me je pričakalo nepopisno olajšanje, ko sem zagledala soborca. Olajšanje je bilo obojestransko, saj me je tudi on iskal cel prvi krog, le da se je na polovici odločil, da svoj nastop zaključi s polmaratonsko razdaljo. Sicer pa zadovoljstvo, veselje, sreča in navdušenje ter zasluženo pivo z najsrčnejšimi navijači.

Še predno sem odšla iz ciljnega prostora  sem bila po olimpijsko odločena: drugo leto  spet,! Hitreje! Nikoli nisem bila imuna na dober rezultat. Pa naj bo definicija le tega kakršnakoli ;).