ISTRSKI MARATON – POROČILO

Sem mislila, da bo to prireditev, na kateri bom vsako leto. Potem mi jo je zagodla bolezen in sem eno leto manjkala.

Letos pa bi spet šla prireditev mimo mene. Skoraj! Če me ne bi opomnila zagreta tekačica iz Gorenjske. Ji bomo rekli kar Staša.

»A s prjavlena?«

Me je nagovarjala že januarja za tisto »ta šparovno« varianto. Tako kot se za Gorenjko spodobi, seveda. Dva za enega ali enega za dva. Saj veste. Organizatorji so dobili idejo pri Mercatorju ali pa Lidlu, mislim, da je zadeva aktualna že tretje leto. Paketek startnin. Konjiški maraton + Ljubljanski maraton. Ali pa Mali kraški maraton + Istrski maraton. Prišparaš 10 €. Za nekoga malo, za drugega veliko.

Pa se nisem odločila… ali bolje: malo bi in malo ne bi. Cincadrij.. cincadraj. In dokončno pozabila.

Do vprašanja: »A s prjavlena? A grema?«

Ne bom vsega napisala, kar je rekla, ker »hudič babji« vse hitrej tudi teče!

Ne, nisem bila prijavljena. In ta poceni prijave so že davno potekle. Pošljem mail, če se bi dalo kaj narediti, pa so mi prijazno odgovorili, da se ne da.

»Ti Primorci so pa tudi ene mone«, sem bemtila in si rekla, da jih kar nekaj gleda! 50€ od mene ne bodo videli.  Kar berite tole, samo hvalit vas pa res ne morem, če si ne zaslužite.  In delat zastonj reklame. Halo!

trasa polmaratona
Polmaraton – 4. Istrski maraton

To – kar se zadnjih deset let dogaja s startninami je namreč bolano. Ampak, ker je narod očitno to pripravljen plačevati, pa naj plačuje. Preplačujemo še vse kaj drugega. Vsak se na koncu sam odloči ali bo tekel ali ne bo.

Ravno zato me skoraj ni videti na nobeni tekmi. Vsako leto izberem nekakšen skromen šopek in to je to. Da se zdivjam. In skušam zadevo čim bolje in čim hitreje odteči.

Rožice v tekaškem šopku pa dodajam in odvzemam. In Istrski nageljc je bil kar nekaj časa pod vprašajem, dokler nisem od svojega FejstBuk prijatelja odkupila startnino. Po »ta pocen« varianti, seveda.

In … tako sem dobila svojo startno številko za polmaraton kakšnih štirinajst dni pred dogodkom. In nageljc Istskega maratona je v šopku Mojčin pušeljc 2017. Jap. Medalja že binglja v dnevni sobi.

In kako je bilo?

Kot vedno se je pričelo z navdihujočim vzdušjem v startnem prostoru. Staša in debitant na polmaratonu – Boštjan! Deloval je presenetljivo miren ampak verjamem, da se je v njemu dogajalo marsikaj. Tista zdrava trema, malce strahu, pričakovanje… V daljavi pa himna Istrskega maratona.

Bolj kot se je približevala ura starta – več tekačev je bilo v startni coni. Stali smo zadaj, predviden čas 6 minut/km. Ogrevanje, poskakovanje, pozdravljanje.

Končno start in pričnemo se pomikati proti startnemu balonu.  Od nekje ful dobra muska.

Lej ga!

Vzpodbuja nas neugnani bobnar Ajk, poznan skorajda vsem tekačem, ki smo kadarkoli tekli na Istrskem maratonu.

Mislim, da je lansko leto bobnal ob cesti v Portorožu ter na 1. Istrskem maratonu nažigal nekje sredi ničesar sam z bobni.

Letos je deloval kot en mini THE STROJ MACHINE. Udarno, kot se spodobi za tekaško dirko!

Ja, AJK – EN BIG LAJK!

bobnar ajk
Ajk

In hvala za vso energijo, ki si nam jo vlil že na startu.

Gneča je bila ob startu precejšnja, kar je malce problematično, saj  je startni prostor precej širši kot trasa  po samem startnem balonu, ker se cesta precej zoži.

Zato je v takih primerih še toliko bolj pomembno, da so tekači disciplinirani in se vsaj približno pravilno postavijo po startnih boksih glede na svojo pripravljenost.

Meni je gneča odgovarjala, ker tako vsaj nisem pričela s prehitrim tempom. Verjamem, da je to botrovalo mojemu dokaj enakomernemu tempu skozi celotno tekmo.

Presenetljivo dobro mi je šlo. Vsi moji strahovi glede igranja harmonike med tekom so bili odveč. Skoraj. Nekaj kratkih akordov na orglice je sicer bilo, ampak nič pretresljivega.

Vse ostalo se je dokaj ujelo z mojo predhodno naštudirano tekaško taktiko. Počasen začetek, enakomeren tek prvih deset kilometrov.

Imela sem sicer namen pojesti tri Enervite pa se mi ni dalo. Pred odhodom na tekmo me je tehtnica razjezila in sem se odločila, da kurim zalogo iz špeha. »Itak sem pretežka,« me je skrbelo in še alergija me daje. »Tole bo en počasnejših polmaratonov« in ni panike.

Potem pa!

Istrski maraton me vedno navduši! In tek po sredini jadranske magistrale: F.A.J.N.!

In morje! Zrak! In reka tekačev!

Istrski maraton je pisan na kožo astmatikom. Vsem tistim, ki imamo težave z dihali. Pravi tekaški sanatorij!

Navijači kot vedno navdihujoči. Nekje na tretjem, četrtem kilometru zaslišim huronsko tuljenje. Neka ženska se dere na ves glas: »Ne daj se Ines! Ne daj se Ines! »

Najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj .. kakšna Ines!!! Ha, ha…Šerbedžija bi bil ponosen nanjo!

cilj na napačni
Istrski maraton

Torej – model stoji ob zastavi, SLOVENSKI ZASTAVI, in se dere s fotoaparatom v roki, kot bi jo drli: »Ne daj se Ines! Dajmo tekači! Ne daj se Ines!«

Pa kdo je to, na videz mi je poznana!

Lej jo no, stara znanka tekaških prireditev, poznam jo iz Tekaške foruma, zdi se mi, da vem kdo je. Naslednjič se ustavim in jo kušnem. ZZ TOP-ka! Kapo dol!

Če se slučajno kdo ni do takrat smehljal se je gotovo od takrat naprej – smejal!

Ne bom pretirano hvalila organizatorje, kako dobro je bilo poskrbljeno na okrepčevalnicah, da se ne pokvarijo. Sicer nisem prav zahteven konzumator, ker potrebujem samo vodo, če je vse normalno. In bilo je.

Zdelo se mi je, da smo bili v Izoli kot bi mignil. Deset kilometrov se je hitro nabralo in veselo sem razmišljala, kako fino, ker je letos trasa polmaratona s startom v Kopru drugače speljana kot na 1. Istrskem maratonu, ko se mi je zdelo, da me bo UBILO. Lepa, ravninska zadeva. Preživela bom.

Včasih je dobro, da česa ne veš, ker ne veš,  kaj te čaka. Ker ti tisto, kar te čaka, morda ne bo všeč. In potem se brez veze prekmalu sekiraš. Brez veze! Itak ne moreš nič pomagati. Zaradi mene ali tebe ne bodo prestavili trase.

Srčni navijači tudi v Izoli, godba, kričanje, navijanje. Občutek imamo, da smo »precikcakali« Izolo po dolgem in počez ter obkrožili Simonov zaliv.

»Aha, torej sedaj pa nazaj!« sem zadovoljno ugotovila.

Ja, res smo šli nazaj proti Kopru, ampak najprej smo še malo zavili na desno … in G.O.R.

Ampak, moram priznati, odlično in zvito je bilo vse tole speljano.

Ko si pogledal tja gor si sicer videl klanec z nekakšno zanko saj so se po drugi strani vračali tekači iz nasprotne smeri.

tek na obali
Tek ob slovenski obali

»No, tale klanec bomo že pregrizli, da bo zadovoljstvo v cilju večje. Malo klančka pa le mora biti!« sem si mislila in lepo enakomerno tekla, s krajšimi koraki, rahlo nagnjena naprej, pazljivi vdihi in izdihi.

Potem pa: »Glej ga šment, kaj pa je zdaj to!«

Na domnevni sredini taistega klanca smo zavili še bolj desno v drug klanec in potem v levo še v enega in tekli in tekli po soncu in vročini po cesti, kjer sva lansko leto veselo kolesarila in potem gor proti glavni cesti in tu mi je bilo kristalno jasno, da  »klanček« klanec je postal.

Tako dolgo je trajalo, da sem že pozabila na tekaško pentljo in ko smo se le obrnili nazaj proti Izoli sem uzrla reko tekačev, ki je tekla proti nam.

»Aha. Šele tukaj smo!« Tale pentlja je cela kolobocija.

»Sedaj pa oči na peclje in glej pozorno, če koga poznam!«

Napenjam, buljim, včasih komu kaj bodrilnega zavpijem in tečem lepo navzdol. Reveži v nasprotni smeri imajo težje pogoje. Tečejo navzgor. In tečejo tako dolgo kot jaz. Tako, da so praktično na slabšem kot jaz. Vsi tečemo enako dolgo ampak oni bodo morali teči dalj časa. Razen, če me ujamejo.

Potem ju zagledam moja Gorenjca! »Dejmo Staša, dejmo Boštjan!« Zaslišim nekakšen nerazločen krik v odgovor in tečem z reko proti Kopru.

Potem nekje pojem Enervit. Spijem vodo.

In spet zaslišim tuljenje. Tam ob SLOVENSKI ZASTAVI! Modelka kriči in bodri ter navija kot nora.

Kasneje sem izvedela, da je z njeno zastavo v roki v cilj pritekel tudi zmagovalec maratona.

Tako se navija! Predlagam, da organizatorji pričnejo podeljevati tudi priznanja najsrčnejšim navijačem. Zmagovalko imamo!

V daljavi zagledam cilj. Tek ob koprskem zalivu me pospremi s precej močnim vetrom, ki me hladi. Paše.

Pričakovala sem več navijačev pa vendar so tisti, ki so bili, navijali tako močno, da so zalegli vsak vsaj za deset ostalih.

Tečem in se trudim, da bi se ne obremenjevala s časom. Med tekmo sem že tako in tako opazila, da si ure nisem pravilno nastavila. Posledično temu mi kilometrski čas ni bil znan, sem pa lahko spremljala hitrost km/uro. Kot da sem avto. Brmmm… brmmm…. tečem in sedaj je trenutek, ko lahko pričnem z opazovanjem, kje je moj najljubši in edini najbolj moj navijač!

im v cilju.jpg
V ciljnem prostoru

Kmalu zaslišim tisti znani: »Dejmo, Mojca!« in kot vsako leto me je tudi letos s tem svojim krikom skoraj skapultiral naprej proti cilju.

»Snemal me je, » sem še ugotovila, torej bom lahko pogledala, kako sem tekla. Da vidim, če preveč maham z rokami.

Tečem kolikor se da, ampak tako, da mi ne bo počila kakšna mišica ali kita. Ali da se ne spotaknem ob kakšno ploščo na tleh.

Prvi balon, še malo, slišim glas napovedovalca, ko napove moje ime.

Usta imam do ušes in CILJ!

Dobim medaljo, čestitke, ugasnem uro … in KONEC!

im 4 skupna
Gorenjski pušeljc

No, ne čisto. Sledilo je zbiranje “gorenjskih nageljnov”. Tekačev iz klene gorenjske tekaške naveze iz Bleda. Zalili smo s šampanjcem: krst novega polmaratonca, novi osebni rekordi, načrtovanje  prihodnjih tekaških izzivov.

In na koncu naj povzamem besede novopečenega polmaratonca: “Takole tekaško preživet dan je boljši kot vsak piknik!”

Se popolnoma strinjam!

2 comments

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s