Deveti maraton v spomladanskem času je pustil na meni tekaške rane. In opomin: mišice nimajo ravno tako dober spomin, kot bi si morda želela. Šteje le tek. In treninga sem imela premalo. Druga napaka pa je bila totalna ignoranca astme. No, dobila sem jo po nosu.

Ker mi je astma precej ponagajala sem se po več  letih le odločila, da obiščem spet svojo pulmologinjo, za katero se je izkazalo, da je že nekaj let v zasluženem pokoju. Poiskala sem si novo. Pregled ni pokazal nič posebnega razen dejstva, da astmo imam. Da bo zadeva stoodstotna je pulmologinja po izvedenih testiranjih astmo izzvala. No, ni bilo fino. Dušenje in piskanje, ki se tudi po prejemu antialergena kar ni hotelo ustaviti. In čeprav se je zdelo, da sem po odhodu iz ordinacije čisto v redu, v resnici nisem bila. Občutek skrčenosti pljuč je ostal še kakšno leto. Moje navdušenje nad pulmologinjo pa nepopisno saj mi je potrdila, da astmo odlično obvladujem ter da mi očitno napor ob maratonu ne škoduje. Mi je pa zabičala, da moram biti pozorna na simptome in se v primeru, kot je bil spomladi v Radencih, obnašati zreleje in se alergenom izogibati v loku.

Od maja do oktobra sem torej veselo trenirala. Želela sem si, da bi trening potekal kot 2012, ampak nekaj je teorija in drugo praksa. Nista se poklopili.

Testno tekmo sem tega leta opravila v Domžalah v okviru prireditve Domžale tečejo. Nekaj več o sami tekmi lahko preberete tukaj: Domzale tecejo 2013. S svojim tekom sem bila zelo zadovoljnja, polmaraton sem pretekla v času 1:42:09 s povprečnim časom 4:51 min/km in zasedla 1. mesto v kategoriji. Dvignila se mi je tekaška samozavest.

In sedaj k 10. maratonu. Sprva se ne spomnim nič.  Nič posebnega.

Moj 10 maraton po vrsti pa bi moral biti evforičen. Okrogla številka, nekaj posebnega. Seveda sem bila ponosna, da je za menoj deset maratonskih let, deset let v katerih sem bila dovolj tekaško pridna, da sem se lahko nagradila z maratonom.

No, pa sem doživela razodetje, ko sem iskala stare slike in preverjala čase tekaških tekem na spletni strani Ljubljanskega maratona.  In navdušeno ugotovila! Tudi ta maraton je bil poseben. Zaradi Urške! Spomin se je vrnil. To je bil vendar tisti  Ljubljanc, na katerem je mlajša hčerka  pretekla tudi svoj prvi polmaraton!

Z Urško sva se pripravljali skupaj, včasih smo tekle vse tri z Nino, včasih sta tekli sami, kolikor nam je dopuščal čas in prav vsak skupen trening je bil dragocen. 

Leto 2013 je bilo  za Urško posebno: pretekla je svoj prvi polmaraton in to zelo solidno. Kar je istočasno sovpadalo z višjim ciljem:  skupnim tekom trojk ekipe Veseličke (jaz z mojima puncama) prihodnje leto. Telo je potrebno navajati na napor postopoma. Poleg tega se je rekreativnih tekov naveličala. Bili so enostavno prezgodaj 😉 !

Urška je edina prava luč mojega 10. maratona! Ostalega se sploh ne spominjam in veste, ostalo sploh ni pomembno.  Brez nje se ne bi spominjala ničesar. Samo Štanc Ljubljanc.

Tako pa še danes sišim The Stroj in skupen start in kako je takrat sekala tekaška elektrika. Na startu, pred ciljem. Ves čas teka me je bilo malo strah za Urško, ker prav veliko dolgih treningov ni opravila. Tekli sva zmeren tempo, nekaj pod 6 min/km. Spodbujala me je naj grem naprej, hitreje vendar nisem imela energije in prav tako ne volje. Tempo je bil v resnici ravno pravšnji in računala sem na hitrejši drugi krog.

Pa ni bilo tako. Potem, ko je Urška odtekla v cilj bi morala jaz odteči dalje z istim tempom, ritmom. In tudi sem odtekla, ampak brez neke evforije, kot navadno. Ni bilo poleta. Na vsem lepem  je postalo vse tako brez veze, navadno, nič posebnega. Štanc Lublanc. Raje bi bila v cilju z Urško in Fricem ter mojimi navijači. Šli bi skupaj na pivo. Jaz pa sem tekla. Samo še ena Številka. Še ena ovca. Talon. Komaj sem čakala, da bom okoli. Zadnji kilometer. Sem se spodbujala, da bi šla hitreje ampak nisem mogla.

Končno cilj in v cilju maskota. Ne tista zelena. No, tudi. V flisu. Ne dam petke, letos pa ne. Naj ga petkajo drugi. 

V cilj sem lepo pritekla, več kot pol ure več sem potrebovala kot leto poprej. Čas: 3:58:39, 10. v kategoriji in od 236 maratonk sem bila 99. Številke. 

Jaz iščem svoje.

Zmaga je, ko se ustaviš. Medalja. Majčka. Razteg. Izhod iz ciljnega prostora. Lej jih moje navijače! Kako so luštni! Čestitke! Bravo Urška. Kje je Nina? Bravo mi. Slikca. Super fotka, jaz v sredini, navlekla sem si novo zeleno majčko finišerja, nasmejana do ušes in še čez. Ampak ne najdem te fotke, jo pa vidim. Če bi pa jo, bi se spomnila še marsikaj.

Vem še to, da spet nisem prišla do goveje juhe. Kot vedno po uvedbi spremembe organizatorja. Pivce pa je teknilo. Zelo. Vedno.