Včasih bi že davno tekla. Tokrat pa tisto “Ko te useka v križu” še kar traja.

Ne boli, že dolgo ne.

Ampak tokrat sem se odločila, da stvari pridem do dna in da zadevo saniram. In da vidim, koliko zmorejo maserji, fizioterapevti, kiropraktiki in ostali strokovnjaki.

Pomagajo, vem. Kaj pa na dolgi rok?

Tako stojim. In čakam. Sem pridna. Poslušam  strokovnjake in ne tečem. Poslušam tudi sebe. Oba glasova. Tudi tistega, ki ga dolgo časa nisem upoštevala.

Ne spomnim se, kdaj sem imela nazadnje tako dolgo tekaško pavzo. Res ne vem. Zanimivo je, da sem se po več kot dveh mesecih neteka tega skorajda že navadila.  In prvič po več kot desetih letih nimam tekaških ciljev in niti ne planov.

Mogoče letos sploh ne bom pretekla maratona.

Mogoče sploh ne bom več tekla dolgih razdalj.

Ko tole pišem, tega ne verjamem. Ampak, bom nadaljevala z razmišljanjem v tej smeri.

Sem torej na nekakšnem “zdravljenju”, na terapiji, ko praktično ne delam nič! Očitno mora tole moje “ponastavljanje” telesa učinkovati, ker bi me sicer brez gibanja že zdavnaj “vse bolelo”. Pa me ne!

Si predstavljate, da čisto nič ne delam? Nič raztegovanja, nobene vadbe. Niti metra teka. Lahkoten, krajši sprehod je dovoljen. In to je vse.

Pa nimam prepovedan le šport! Tudi delati ne smem praktično ničesar. Ne pomivam oken, tal, ne smem likati, sesati ali delati karkoli malce bolj napornega kot je kidanje snega, cepljenje drv.  Še vrečk iz trgovin imam prepoved nositi. In seveda smeti! Priznam, da mi je kar všeč. Mojega skrbi, da se bom preveč navadila. No, se ni za bati, ker sem po drugi strani pod nekakšnim čudnim stresom, ker nič ne smem! In ravno zdaj bi vse počela.

Ampak se ne dam.

Trudim se lenariti na vso moč. Zdržati moram samo še dva tedna in potem bom lahko pričela z razteznimi vajami in daljšimi sprehodi.

Sledil bo pregled in ponovna pavza z ultra lenobno terapijo.

Upam, da bom spet svobodna in v supergah (kar je povezano) konec aprila. In potem bom začela teči praktično iz nič. Prav veselim se tega!

Malo teka in malo hoje. Kar bo odlična priložnost, da izbojšam svojo tehniko in ob pozornem poslušanju svojega telesa ugotovim, kako in koliko teči še naprej in sicer na tak način, da bom lahko tekla še dolgo.

Mislim, da je nastopil čas, da si pripravim trening “Nazaj v superge”.

Vsak dan vas vidim. Kako tečete. Zjutraj, popoldan, ponoči. Povsod ste. Tekači. Mladi, stari. Suhi, debeli. Hitri, počasni. Začetniki in stari mački. Jaz tečem z vami.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.