MOJ DVANAJSTI MARATON (2015)

Kar nekaj časa nisem vedela, kam bi šla na naslednji maraton. Malce pod vtisom Amsterdamca sem sanjala o Berlinu. In o Bovcu, ker je tako neznansko lep (Bovški maraton, namreč).

In sem trenirala. Skupaj sem pretekla 1150 km, prekolesarila 1880. Zelo pridno, z današnjimi očmi. Pred leti mi je bil cilj preteči maraton za svojih 50 let. In prišel je tak maraton – cilj dosežen. Odkljukano.

Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je tekme-2015.png
Tekme 2015

Prireditev Wings for Word run mi je zlezla pod kožo, seveda sem se teka udeležila.

Wings for life 2015

Za testno tekmo sem to leto izbrala Varaždinski polmaraton, kjer sem dobila celo tekaški nakit. Simpatična prireditev. Precej koristnega boste izvedeli v mojem poročilu: TESTNA TEKMA

Varaždinski polmaraton

Tedaj je bilo tudi že znano na kateri tekaški prireditvi bom pretekla svoj 12. maraton. Za Berlin je bila moja prijava preprosto prepozna, vendar nikakor ne za leto 2016. Bovec pa je odpadel iz preprostega razloga, ker se bo Ljubljanca udeležila tudi Nina, ki se vrača na obisk v Ljubljano. Urškina udeležba je vprašljiva, ker je tudi na izmenjavi. Najbolj racionalen tek glede na obveznosti in količino časa ter morebitne priložnosti – je vedno Ljubljanc.

20. LJUBLJANSKI MARATON – POROČILO

Grozno! Zadnja leta mi je ob pogledu na belo-zelen transparent začne srce divje razbijati. Pa je bila lahko le reklama za kakšno »zeleno« zadevo, le na videz podobna transparentu za Ljubljanski maraton. Ali ljubljanske trojke. Zadnje čase pa nič.

Naveličana? Je vsakoleten maraton postal rutina?

25. 10. 2015 sem torej pretekla svoj dvanajsti maraton po vrsti. Vse skupaj pa se vedno začne vsaj en dan prej.

Dan pred tekmo

Ves dan tedna sem pazila na hidracijo in vnos ogljikovih hidratov:

  • Zajtrk: koruzni kosmiči
  • Malica: žitna ploščica, banana
  • Kosilo: makaroni s prekajenim lososom in vloženimi paradižniki, rdeča pesa
  • Malica: žitna ploščica
  • Večerja: makaroni s paradižnikovo omako, žitna ploščica
  • Rekreacija: divje pospravljanje po stanovanju, tek do smeti in nazaj, raztezne vaje

Večer pred maratonom

Odhod v posteljo ravno dovolj zgodaj, da sem lahko še precej časa bolščala v strop, razmišljala o lososu, ki mi pravzaprav ni preveč odgovarjal in pretekla maraton v mislih. Ampak že spet! Ni šlo! Ker je bila polovica proge  tedaj še uganka. Prvič  na “eno-krožni” Ljubljanski maraton. Lansko leto sem brusila pete v Amsterdamu.

Pomagala sem si z različnimi informacijami iz spleta, domišljijo in kar precej ata Google. Sicer pa Ljubljano  dobro poznam tudi iz tekaške perspektive.

Glavno, da ga pretečem brez poškodb, odstop vedno kategorično zavrnem. Že v mislih.

Jutro pred maratonom

Vreme LM 2015

Zajtrk ob 7:30, dve žemljici z domačo marmelado, kava, voda. Opravila vse po protokolu. Tekaško opremo sem oblekla kompletno vključno s supergami in Garminčkom, po vrhu pa še topel flis. Jutro maratona je bilo namreč precej hladno.

Po stanovanju sem seveda spet tavala, prenašala stvari in jih sproti pozabljala… Pravzaprav, klasika.

Ko sem sedla v avto, je bilo že bolje.

Pred startom

Najprej sem takoj poiskala svojo startno cono ter preverila, če je resnično prava. Bila je še skoraj prazna. Kakšne pol ure pred startom vedno pojem žitno ploščico in pijem vodo. Naredila sem nekaj vaj za ogrevanje in … nato zagledala še eno Veselo tekačico in Veselega navijača. Punci bova tekli. Bratca pa navijala. Smo v trendu – kot porast ženskih tekmovalk na Ljubljanskem maratonu. Nina je tokrat oddelala rekreativni tek.

V startnem boksu smo tekači spet veselo poskakovali. Tudi zato, ker je malce zeblo – a sotekači vedno oddajajo toploto. Bolj kot se ura približuje startu, bolj je toplo.

STROJ MACHINE!

Ogrejejo. Že ogrete – zakurijo! Lansko leto sem jih strašno pogrešala, letos so tu. Odlični kot vsako leto! Napetost narašča … ko napovedovalec napove novo himno!

Ljubljanski maraton – STROJ MACHINE

»Oh, jej …« sem se kar malo ustrašila.  Izraz »himna« je pospremil še z besedico “hvalnica”. Mi je kar malo odleglo.

Kakšna himna, lepo prosim, ne more biti vsaka pesmica – pa naj bo še tako prijetna – himna maratona.  Maratonska himna mora imeti moč, energijo, eksplozijo! Da te požene! Ne pa neko nedoživeto popevanje o maratonu…»tečeeem…. tečeeeeeeeem…«  Pesmica ob STROJ MACHINE in neverjetni energiji tekačev je na srečo postala…. približno pogojno užitna. Hvaležna sem, da je bilo to tudi edinkrat, kar sem jo slišala.

Start

Tokrat smo pred startom samo odštevali. Ni bilo balonov … ni bilo valovanja rok. Odštevamo.… tri, dva, ena… gremo!

STROJ MACHINE nam dajejo takt, ritem – izstrelijo nas ven na traso maratona … ampak – HOPS – ne gre hitreje, gneča je enostavno prehuda. Počasi se pomikamo proti startu, približno pet minut in potem res stečem. Pazim kam stopam in pazim na hitrost. Ne smem biti prehitra. Zadnji dve leti sem pričela maraton prehitro. In zato preveč popustila v zadnji petini maratona. Vsaj tako mislim.

Odločena, da bo letos drugače sem še enkrat na hitro preverila na roko zapisane pet-kilometrske čase.

Prvi kilometri

Sprva me sicer skrbi, da bom celo prepočasna, saj je veliko tekačev pred menoj resnično počasnih, zato se jim moram izogibati. Ne gre drugače, čeprav imam plan teči ravne linije. Lansko leto sem na tak način pretekla dodaten kilometer in pol. Pa vendar se je tudi na Ljubljanskem maratonu skoraj nemogoče držati ravnih linij. Vsaj v prvi polovici, ko so na progi tudi polmaratonci in s tem toliko večja gneča.

Na prvem kilometru opazim, da sem nekje na planirani hitrosti in se v mislih hvaležno zahvalim sotekmovalcem, ki so me malce zaustavili. Brez njih bi bila spet prehitra.

Vsaka stvar je za kaj dobra. Tudi to, da se nekateri tekači postavijo preveč spredaj in ne v skladu s svojimi sposobnostmi in pripravljenostjo. Napačna ocena ali pa enostavno premalo izkušenj.

O Ježca srečna, draga vas domača…

Tokrat sem prvič tekla Ljubljanski maraton v obratno smer – torej iz centra Ljubljane proti Ježici.

Fino je teči po Slovenski dol na Ježico. Ne gor! Navijačev je ogromno.

Na drugem in tretjem kilometru imam svoj tempo. Lepo mi gre in tudi nekako uspevam držati ravno linijo tako, da ne cikcakam preveč na levo in desno stran cestišča.

»Ej! Hej!« zagledam moje navijače. Mislim, da smo se tokrat zagledali istočasno, navadno jaz najprej opazim njih.

»Hoj, hoj!« tečem naprej.

»Bravo!« jih še slišim kričati.

Pred obvoznico se ustrašim nekakšnega brnenja, nad glavo zagledam neko frfotajočo reč in že vidim, kako se mi bo zadeva zaletela direktno v čelo. A je bilo vse pod kontrolo – to je tista »samofrčasta« kamera.

Sem že skoraj na ovinku, kjer trasa maratona zavije iz Slovenske ceste proti Slovenčevi.

Moja navijačica

Tu postavim vse svoje čute na najvišjo raven. Tu nekje mora biti moja mama! Ambasadorka družinskih tekov. Brez nje se marsikaterega teka naše družina ne bi mogla udeležiti in projekti »Ljubljanski maraton«   bi bili v preteklosti še večja zagonetka.  Saj veste otroški teki, potem rekreativni tek, pa polmaratoni, pa maratoni…

No, letos sem se res naspala. Včasih sva morala vstajati že pred šesto zjutraj, da sva vse uredila, pripravila, pospremila, dostavila, odstavila… in končno stala na startu.

Pa kje je ta moja mama, moja navijačica? Gledam levo, desno, strašna gužva. Na desni čez cesto se mi zazdi, da jo vidim. Ni prava. Nato z levim očesom nekako nazaj opazim znano postavo. Ona je! Zakričim: »Mami!!!« pa ne sliši.

Boga! Ni me slišala.

Skušam izpeljati nekakšen manever, da bi odvila levo in jo pozdravila,  a mi ne uspe.  Znašla sem se v strašni gneči in jo izgubila izpred oči.

Tečem naprej in kar hudo mi je. Takoj ko bom na cilju, jo moram poklicati. Še en razlog več, da bom hitrejša!

Kasneje mi  je povedala, da je čakala čisto do konca, kdaj bom pritekla in se potem skoraj zjokala, ker me ni videla. Ja, vztrajnost imam gotovo po njej. Za drugo leto moram to zadevo izpopolniti.

Še pomnite tovariši

Od nekje se mi prikrade v ušesa melodija tiste Šifrerjeve hvalnice in jo jezno spodim iz glave.

Ne vem sicer koliko od vas se spominja tistih časov, ko smo zjutraj poslušali Radijski program Ljubljana 1  in se je velikokrat vrtela kakšna »hecna« popevka kot na primer tista: »Pred mano v avtu šiba rdečelaska…« in se ti je potem refren vrtel in podil po glavi še cel dan. Prav na silo si se moral znebiti refrena.

No, tako približno je tudi s tole “Teeečeeeeem….”

In res tečem mimo ene izmed najbolj simpatičnih in energijsko pozitivnih ulic v Ljubljani – Mucherjeve ulice. Po njej sem ponosno hodila v osnovno šolo.

Pazi: kamera !

In že sem na OMV ovinku, za katerega smo bili opozorjeni, da se moramo še prav posebej lepo držati, ker nas bodo slikali.

Hm! Potrudim se maksimalno! Kasneje je na slikah opaziti, kako vsi tekači dobesedno zijamo vsak po svoje nekam v zrak. No, fotokamera je bila čisto drugje …

Moj 12. Ljubljanski maraton

Tekači pa veselo »šponamo« po Slovenčevi naprej gor…

Domiselni in navdihujoči navijači

Navijačev je bilo polno, ogromno! In to ne tistih nezainteresiranih, zaspanih ali kakor radi rečemo: “ob tla pribitih”. Na Ljubljanskem maratonu je vsako leto več navdihujočih, pojočih, inovativnih navijačev.  Navijači so nekaj tako krasnega in čudovitega in popolnega in fantastičnega in oh in sploh, da se res ne da ne povedati, ne napisati!

Polno je otrok, ki stojijo ob progi in ponujajo petke. Deklica približno desetih let igra na bobne! Malo naprej skupina navijačev nabijajo in razbijajo na pokrovke, piskre, bobne. Prava »pleh muska«!

»Bravo! Juhuuuu«, jim pomaham.

Zagledam jih –moje –  spet jaz prej njih kot oni meni! Onim trem iz Slovenske se pridruži še navijač z legendarnimi belimi brki!

Mi pa tečemo naprej!

Napaka! Napaka št. 1!

Zadeva se odvija tako bliskovito in zgoščeno, da uletim mimo prve vodne postaje tako nenadoma, da ostanem brez vode!

Že najmanj dvanajsto leto posebej si govorim, da bom naslednjič pa res naročila, da imajo moji navijači kakšno vodo pri roki, za vsak slučaj, če bi izvisela, kot v tem primeru. Opazila sem namreč, da na Ljubljanskem maratonu ni več toliko postojank z vodo kot jih je bilo nekoč. Žal vsako leto posebej to pozabim povedati ali bolje – naročiti ter še pravilneje: prositi. Ne morem namreč težiti ljudem, naj stojijo vsako leto ob progi maratona samo zato, ker jaz tečem. Dober navijač je samo srčni navijač! In to je tisti, ki to hoče biti, ker ob tem uživa. Prav tako kot to velja za tekače. In fino je biti oboje!

Kilometri bežijo …

Smo že proti Samovi, zavijamo, kričim navijačem »Aauuuuu«,  in tečem po pločniku mimo okna preko katerega po radiu navijajo »uau uau« glasbo! Letimo!

Od nekje zaslišim znani glas: »Dejmo, Mojca!« in se na tem mestu oproščam, ker še vedno nisem prepričana komu je ta glas pripadal. Mogoče je bilo pa namenjeno kakšni drugi Mojci. Ampak sploh ni važno. Učinek je bil pravi! Isti!

Že tečemo ob progi, ko nenadoma pred seboj zagledam vedno nasmejanega Urbana s svojo foto-kamero!

Ni še vedel ali bo šel polovico ali cel maraton, se bo kasneje odločil. Zanj itak ni problema, saj bo pa v okviru polmaratona pretekel celega! Ves čas teče naprej in nazaj ter spodbuja sotekače in svoje varovance. Pa saj smo to vsi!

Tečem čez obvoznico, ko spet zagledam dva moja! Bravo, bravo!! Strašno sem ju vesela! Presenetila sta me, ker sem bila prepričana, da bosta stala na drugi strani Celovške ceste in sploh vesela, da smo se videli. Gneča je namreč še vedno precejšnja.

V želodcu že imam gel, sem ga raje vzela malo prej na račun izpuščene vode ter si na naslednji postaji privoščim dva kozarca. Veselo od-klokotam proti desetemu kilometru kjer imam do sekunde točen predviden čas.

Hura! Obvladam…

»Nikar ne bodi važna, saj še četrtince maratončka ni za tabo!« se prav na hitro zbrihtam.

Dohitim svakinjo, na startu sem jo takoj izgubila izpred oči. Prevelika množica tekačev. Letos sva edini predstavnici svoje vesele vrste in zadnja leta že skoraj inventar Ljubljanskih maratonov.

Sledi pozdrav in že se vsaka po svoje bori s svojim kilometrom.

Po sledeh tekaškega zidu

Smo že v Dravljah, na tistem magičnem 32. kilometru, kadar se je teklo dva kroga. Ja, spomini. Snežni maraton, na tem mestu me je malo zagrabilo – malo sem trčila v zid, ko se je oglasil neznani navijač in mi »rešil življenje« rekoč: »Zdrži! To je maraton in to so sladke maratonske muke!«

Tokrat še ni sledu o utrujenosti, saj je ta del maratonske trase v čisto drugačni vlogi kot včasih.Samo dvanajsti kilometer!

Tečemo v ovinek na Regentovo in dalje na Vodnikovo cesto. Noro! Koliko navijačev!

Draveljski navijači

Živi norci so! Res! Imajo cel žur in mi z njimi! Ali pa oni z nami! Kričijo, vpijejo, tolčejo, mahajo, skandirajo. Nekateri imajo ropotulje, klopotce, bobne, trobente, zastave… originalni!

Tečemo pod pravim pravcatim slavolokom zastav!

Bilo bi grdo, da jim ne bi zakričala:«Bravo! Spet ste super!« Tu v Dravljah so vedno PERFEKTNI!

Ampak letos so bili navijači perfektni ves čas!

Norišnica z navijači se vleče čez Koseze tja na Večno pot. Malček klančka, ki ga zmoremo brez problemov! In ko se cesta prevesi v rahel spust proti Brdu dobesedno letimo navzdol mimo mladega benda bobnarjev in spet velikanske gruče navijačev!

Hvala vam!

Kontrola hitrosti

Preverjam čas, še vedno po planu. Kot bi mi uspelo nastaviti »tekaški tempomat«.  Če bi mi to uspevalo celih 42 kilometrov bi bila skoraj genij! To namreč ne uspe vedno niti profesionalcem. Ampak, zaenkrat mi gre! Če bo tako bo moj čas odličen – pod tremi urami in pol.

Pa saj sem že tedaj vedela in sem si čisto potihoma rekla: »Ne sanjaj punca! Vključi možgane, vendar!«

Glikogenske zaloge si dopolnim z novim gelom, na postaji pijem vodo. Dobro mi gre! Opazujem navijače, malčkom poklanjam petke! Pravi sončki so tile majčkeni navijački! Nekateri stojijo ponosno z baloni v rokah!

Tek in Rock´n´Roll

Na Brdu doživim spet atrakcijo. Eno večjih, če ne največjo na celotni maratonski poti. Že od daleč slišim meni všečen tempo, ritem, ROCK ´n ´ROLL!

Skupina štirih fantov nažiga rock, da kar letiš. Kasneje izvem, da so to VestriPullum. Naredili so pravi ROCK KONCERT. Hvala vam!

Ljubljanski maraton _ VestriPullum

Odlična ideja! Mladi glasbeniki bi se ob taki priliki oz. dogodku, kot je maraton, resnično lahko brezplačno promovirali. In tem mladcem bomo tekači gotovo pomagali! Tako kot so oni navijali za nas, bomo mi za njih! Bravo fantje! Le tako naprej! To je to!

Kasneje je na spletu zaokrožil celo posnetek, kako se jim pridruži polmaratonec in skupaj odpojejo American Idiot od Green Daysov. Kako zelo primeren komad!  Za crknit dobro! Poiščite in oglejte si! Tudi to je maraton!

Proti polovici

Pritečemo na Tržaško, opazim, da sotekači pospešujejo. Seveda, polmaratonci se približujejo svojemu cilju in lovijo boljši čas.  Ohranjam svoj tempo. To je namreč trenutek, ko se maratonec lahko zafrkne. Podobno kot na začetku. Tempo naj bi bil preko celotnega maratona čimbolj enakomeren.

Na 20. kilometru imam spet sanjski čas – planirani čas. Odlično! In spet zagledam navijače, nekatere dvakrat vesele vključno z mojim srčnim! Snema me! Razveselim se, ali pa ustrašim, da bom lahko kasneje preverila svoj način ali bolje tehniko in še bolje – netehniko teka. A mi je bilo prizanešeno, saj je na posnetku le asfalt in dvoje superg, ki tečejo mimo. Človek ima stil!

Gremo mi po svoje

Tu se trasa Ljubljanskega maratona razdvoji. Skrbni redarji usmerjajo maratonce na desno in polmaratonce na levo stran cestišča, proti cilju.

To pomeni, da bo sedaj na progi več prostora in predvsem na okrepčevalnicah – mir. Zavijemo desno na Barjansko cesto. Gremo mi – maratonci – po svoje!

Polmaraton

Na 21.kilometru pogrešam slavolok s časom polmaratona. V Amsterdamu mi je bilo to nadvse všeč, saj lahko svoj čas konkretno in čisto natančno primerjaš s planiranim tempom in časom na testni tekmi.

Že vidim, kam grem.

Na Ljubljancu se bom spominjala Amsterdama prav tako kot sem se na »Amsterdamcu« spominjala Ljubljanskega maratona.

Točen čas na polovici maratona je še ena zadeva, ki jo lahko organizatorji Ljubljanskega maratona popravijo ali bolje – izboljšajo. Da bomo res vedeli, kdaj smo na polovici.

Kakorkoli, ko sem na uri videla, da sem pretekla 21.500 metrov sem bila lahko prepričana! Tako! To je to!

Sedaj se prične maraton.

Druga polovica maratona se prične razmeroma – ugodno.

20. Ljubljanski maraton – v drugi polčas                  Foto: Bostile

Rahel klanček navzdol po Barjanski ulici in nato krožen tek po Viču in Murglah.

V glavi naredim kratek pregled stanja in kmalu ugotovim, da bo v drugem delu glavnino odigrala glava.

Razporeditev moči na tako dolgi razdalji ni enostavna. Prva polovica je bila sicer odtečena po planu, vendar so pogoji v drugi vedno povsem drugačni.

Zakaj?

Enaindvajset kilometrov teka pusti na telesu določene fiziološke posledice. Precejšnja poraba glikokenskih zalog, zmanjšana hidriranost telesa, razrahljanost sklepov in utrujenost v mišicah. S tem je  zmanjšana zmogljivost telesa in telo bolj podvrženo starim in/ali novim poškodbam.

In kako je zadeva izgledala v praksi, na terenu?

V desnem copatu čutim rahel kamenček, o katerem razmišljam že kakšen kilometer. Ali je resnično kamenček ali ne – ne vem. Če se ustavim, izgubim čas in precej moči ob ponovnem zagonu. Če se ne ustavim, tvegam nastanek žulja. Kaj narediti?

Sicer ne čutim nikjer nobene bolečine, tudi na mojih »kritičnih« točkah ne. Kritični so predvsem podplati in vedno bolj moteč Hallux Valgus na levi nogi.

Malce sem zadihana, zato sapo skušam umiriti.

Po »diagnozi« se tisti kamenček nekam izgubi in problem je rešen. Torej hujše »okvare« (še) ni.

Kaj pa psiha?

Zavedam se, da je prva polovica maratona v resnici le ogrevanje, v katerem pa lahko z napačno taktiko teka maraton tudi “izgubiš”. Prav tako se zavedam, da se maraton “zmaguje” v zadnji petini.

20. Ljubljanski maraton: poročilo – trasa 42 km

Moj načrt je ohranjanje planiranega tempa, ki naj bi znašal 4:50-5:15 minut/km. Zgornja meja naj bi bila sprejemljiva le v zadnji petini. Glede na predpostavko, da sem prve kilometre odtekla “pametno”, bi morala biti sposobna celoten maraton odteči v okviru planiranega tempa.

Žal pa začetni tempo ni glavni ali celo edini ključ do željenega rezultata.

Pri “maratonski psihi” ima svoje prste vmes tudi okolica. In sicer v različnih oblikah.

Kje tečemo, kaj nas obdaja in kaj se dogaja v nas samih!

Kje tečemo …

Naslednji, morda celo najpomembnejši pogoj poleg telesne pripravljenosti, seveda, je trasa maratona. Kako je proga speljana, je dovolj široka, da omogoča tek ravnih linij ter dovolj ravninska, brez prevelikih vzponov in spustov.

Nekateri tekači se pred maratonom odločijo, da tekaško trasa predhodno pretečejo, prevozijo, spoznajo. Se srečajo z njo iz oči v oči. To je gotovo prednost.

Moja predvidevanja so temeljila na delnem poznavanju določenih delov trase, ki sem jih pretežno poznala iz avtomobila ali kolesa. Kar je seveda premalo za točnejšo oceno. Po drugi strani pa se mi zdi tek po “nepoznanem” teritoriju kratkočasnejši. Morda celo s kakšnim klancem opraviš tako, mimogrede, da ga skoraj ne opaziš. Pa vendar hitrost ob teku navzgor, pa naj bo naklon še tako minimalen, ob maratonski razdalji – pade. Še posebej, če je teh hribčkasto vzpetinastih preprek, veliko.

Zdi se, da profesionalni tekači, ki so resnično močni in vrhunsko pripravljeni, teh klancev sploh ne opazijo.

Jaz pa že kmalu po polovici maratona začutim prav vsako vzpetinico in celo – ležečega policaja. Zato tudi neizmerno spoštujem gorske tekače. V mojih očeh ste – nadljudje!

Prav tako  svoj delež odigra podlaga po kateri tečemo. Asfalt, beton, makadam, kocke…

Ni naključje torej, da je priporočljivo del treningov za maraton odteči po podobni tekaški podlagi, kot bo tudi na sami tekmi.

Vse neživo kar nas obdaja …

Tek v hrupu in prometu ter morda celo po onesnaženem zraku velemest gotovo ni stimulativen ter še manj varen in zdrav. Še prav posebej ne za tiste tekače, ki imamo težave z dihali.

Na srečo je zrak v Ljubljani razmeroma čist, prav tako sama okolica maratona ni moteča, saj je trasa maratona speljana po cestah in okolici, ki ni monotona. Kako le naj bi bila, saj je Ljubljana s svojim maratonom vendar najlepše mesto na svetu! Vsaj zame.

Sicer se pa med tekmo navadno ne razgledujem pretirano. Turistični vidik maratona, če ogledovanje mesta med tekom lahko tako imenujem, je zanemarljiv. Tekač mora namreč biti zaradi svoje varnosti in varnosti sotekačev, ves čas  osredotočen na druge stvari.

Vse živo kar nas obdaja …

Veliko bolj kot stvari v okolici, imajo vsaj name vpliv – sotekači in navijači.

Na mojem prvem maratonu leta 2003 je bilo na progi vsega skupaj le 430 maratoncev: od tega 380 moških in 50 žensk. Takrat je bil tek po 21. kilometru resnično samoten. Redko posejani tekači, ki so s povečevanjem razdalje postajali še redkejši. Podobna zadeva je bila z navijači, ki so bili predvsem v drugi polovici resnično redki.

Ob teh “samotnih maratonih”, če jih lahko tako imenujem, je potrebno “glavo”  oz. svoj “tekaški motor” čisto drugače nastaviti, kot na nastopih v gneči.

Lansko leto sem tekla v Amsterdamu, kjer dobesedno plavaš v reki maratoncev, približno 16.000 nas je bilo. Vsi z enakim ciljem: preteči 42.195 metrov. Ostali tekači na krajše razdalje so tekli ločeno.

Kar predstavljajte si in razporedite zgornjo in potem spodnjo številko na premico dolgo 42.195 metrov. Razlika, kajne?

Pogled na levo, desno, naprej, nazaj: tekač ob tekaču, navijač ob navijaču.

Ali pa pogled na levo, desno, naprej, nazaj: nikjer nikogar. Ne tekača – ne navijača.

Letos nas je v Ljubljani teklo maraton točno  2.793 maratoncev: od tega 2194 moških in 599 žensk.

Torej je bila moja tekaška družba maratoncev veliko številčnejša kot davnega leta 2003, saj je bilo letos že samo maratonk v moji kategoriji približno toliko kot pred dvanajstimi leti vseh žensk skupaj.

A je udeležba tekačev na maratonski razdalji v Ljubljani še vedno neskončno skromnejša kot na večjih maratonih po svetu. Predlagam, da prihodnje leto polmaratonci  pretečete cel maraton, tekači rekreativnega teka pa se lahko lotite polmaratona. Potem bo prireditev Ljubljanski maraton resnično zrasla  v Maraton. In to je na nas, tekačih! Organizatorji nam omogočajo idealne pogoje za maratonski tek!

Vpliv sotekačev na ohranjanje tempa teka…

Maraton moraš vsekakor odteči sam. Pa naj bo okoli tebe 40.000 maratoncev, 2.000.000 navijačev ali pa nobeden. Ne enih – ne drugih.

So pa lahko ravno sotekači močan motivator in uravnalec tempa teka.

Na večjih maratonih organizator poskrbi  največkrat tudi za  tempo tekače, t.i. “zajce”, s pomočjo katerih lahko lažje tečeš v predvidenem tempu.

Sotekači so prvi opomin, da se s tvojim tempom nekaj dogaja potem, ko opaziš, da te naenkrat preveč ljudi prehiteva  ali pa obratno. Bodisi popuščaš ali morda preveč pospešuješ. Na nek način drug drugemu pomagamo vzdrževati tempo.

Ljubljanski maraton – poročilo                    Foto: Bostile

Tekači smo si med seboj kot “budilke” na nočni omarici, da se zbudimo iz spanca, potem ko zapademo v tekaško nirvano. Namreč: nekdo uleti mimo tebe – in se zdrzneš. Kot takrat, ko naskrivaj zadremaš na kavču s skodelico kave v rokah, nenadoma trzneš – morda ravno sanjaš kakšno službeno “situacijo”-  in se poliješ po obleki. Navadno takrat kava ni več vroča. Na srečo!

Mogoče se komu dogaja podobno tudi, ko koga prehiti.

Meni se navadno ne. Se mi je pa že zgodilo, da sem se zaletela in še grdo pohodila pred menoj nenadoma shodečega sotekmovalca. Čisto po nesreči, zaradi nepozornosti.  Samo “odplavala” sem nekam. Nisem bila dovolj pozorna na … svet okoli sebe.

V bistvu je pametno in tudi uvidevno do hitrejših sotekmovalcev, teči skrajno desno potem, ko opaziš, da “crkuješ”. Da te ne pohodijo. Da nisi ovira. Kot nedeljski voznik na cesti, ki vozi 30 km na uro tam, kjer je omejitev 70! Večina maratoncev nas tekmuje pošteno, in ne kot motociklista Rossi in Marquez, pred kratkim. Se ne spotikamo, porivamo, pohojamo… vsaj ne nalašč!

Tekaška družba, zajci in baloni…

No, pa da me preveč ne odnese še pri pisanju, naj se vrnem k vplivu sotekačev na ohranjanje tempa teka. Torej – čarovnija s sotekači, se je odlično obnesla lansko leto, ko je bilo veliko tekačev in si slej ko prej padel v neko cono hitrosti podobno pripravljenih maratoncev in  tako praktično ves čas tekel z njimi podoben tempo. Tekla sem torej v gruči, ki je občasno pobirala maratonce, ki so rahlo omagali glede na planiran čas po startnih boksih, ter iz istega razloga kakšnega tudi izgubili. Pa saj so ga pobrali tisti za nami.

V Ljubljani ta zadeva ni tako izrazita, saj je maratoncev enostavno premalo.  Bolj ali manj sem bila prepuščena sama sebi in bolj kot sotekačem – navijačem. Zajci so mi ušli, pravzaprav jih sploh nisem videla in – priznam,  tudi ne iskala. Videla nisem niti enega in na srečo, me tudi nobeden ni ujel. Ne tisti z baloni in startno številko kot ne tisti z dolgimi ušesi in kratkim repom.

Zajec z zame sanjskim časom na Ljubljanskem maratonu -ves čas nekje pred mano…           Foto: Bostile

Na nek način se pravzaprav zajcev z baloni, na katerih imajo napisan planirani čas maratona, kar malo bojim. Lahko mi uidejo ali pa ulovijo – in kot nalašč ravno tisti  z napačnim časom na balonu ;). Čuden je ta maratonski svet. Bojim se tekaških zajcev – a v resnici so vsi tako krasni ljudje.

Osebno raje tečem v gruči naključnih soborcev s katerimi lahko  tečem ne vedoč, kakšen čas imajo v glavi. Če smo se našli nekje  na trasi skupaj v podobnem tempu, smo si torej vsaj nekaj časa, približno enakovredni. Sicer diktiran tempo enostavno čutim kot nekakšen pritisk. Enostavno mi ne odgovarja, nisem vajena skupinskih tekov. Sem pač bolj “samotni” tekač. Kot kakšen svizec, če smo že pri glodalcih. Ali bolje hrček. Tudi kolesarim namreč rada.

Sam sebi sotekač …

V takem primeru – ko si sam sebi svoj sotekač in motivator ali če hočete “zajec” – mora biti tvoja zavest dovolj trdna in močna, da ne popustiš. Predvsem pa moraš svoje telo in pripravljenost dovolj dobro poznati, da že brez pogleda na štoparico in takšno ali drugačno okolico  dokaj natančno oceniš, kako hitro tečeš oz. koliko moči porabljaš na način, da z optimalno porazdelitvijo prideš čimprej na cilj maratona. Pa naj bo še tako luštno teči, vedno bi bila raje v cilju prej – kot kasneje.

Kako ugnati samega sebe …

Ostani optimist, bodi trden v sebi, zoprne in demotivacijske misli pa  preženi iz glave in si mrmraj svojo tekaško mantro.

“Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je uživancija, lahko tečeš!  Teci za vse, da bo bolje!”… dihaj enakomerno, pojdi iz telesa in nadaljuj … “Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je maraton, lahko tečeš…in vsega je enkrat konec. ”

Moj 12. maraton – besede neznanega navijača

Res je, vsega je enkrat konec, tako lepih kot slabih stvari. Svet se vrti. Spreminja. Iz slabega na dobro, iz dobrega na slabo in spet naprej! Že mora biti tako! Potem vsaj znamo ceniti: dobre in lepe stvari!

Upad hitrosti …

Na petindvajsetem kilometru opazim padec hitrosti. Skušam ponastaviti “tekaški tempomat” na planirano hitrost. Malo me skrbi.

Navijači so redkejši, pa vendar jih je še vedno veliko. Predvsem so otroci in posamezne skupine oborožene s tolkali, zvočniki, trobentami. Opaziti je mažoretke in različne godbe.

Vsekakor so nam naredili navijači pravi spektakel. Spominjam se štirih modelov na strehi stanovanjske hiše, oblečene v nekakšne kostume. Veselo so nazdravljali s pivom, kričali, navijali in upam, da so iz strehe dol prišli v enem kosu.

Na vse pretege se trudim teči v planirani hitrosti. Petica se vidi že predolgo… sekunde bežijo v minute.

Dvignjen asfalt …

Tam do 28. kilometra je bilo resnično pestro tudi na samem asfaltu. Kar dvigoval se je in postavljal pokonci.

20. Ljubljanski maraton – ko klanček postane klanec                    Foto: Bostile

Spomnila sem se komentarja lanskoletnih maratoncev iz Ljubljanskega maratona, da je proga dejansko bolj »klančkasta« ali hribovita kot prvi del ali včasih drugi krog.

Res je! Teh klancev se kar ne neha. Ko se rešim enega se pojavi drugi in na 30. kilometru mi je postalo resnično težko. Klanci navadno  niso  moji zavezniki ali celo morebitna priložnost.

Ko sem se prebila iz vzpona  in zavila na cesto Ob železnici  sem resno pomislila, da je to najtežja točka danes. Zid?

»Pozabi!« sem se hitro oštela. “Glavno šele pride! Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel”.

Hitrost mi je padla povsem pričakovano in delno tudi zaradi klancev na tem delu proge. Ko pomislim: »Sedaj bom pa lahko spet ujela svoj tempo«, se pojavi nov klanec. Tam na Litijski.

Ne morem si kaj, da ne zabrundam sama pri sebi: »Ma pejt u rt!« Mislila sem na klanec, da ne bo kakšnega nesporazuma. No, klanec ni šel nikamor, jaz sem ga pa začela »gristi«. Tiste klance od prej sem uspela bolj ali manj uspešno »zignorirati«, kot da jih ni, čeprav mi je hitrost kljub temu padla.

Ta je pa zoprn. Tudi asfalt je bolj črn. In manjček manj navijačev je ampak so ti, ki so, zelo pridni in vzpodbujajo.

»Dajmo, punca! Dobro ti gre!«

Sem takoj boljše volje, malce pomaham in še naprej zavzeto gledam v tla, kaj pa vem zakaj. Tako se mi nekako zdi lažje. Čeprav naj bi gledala gor, naprej, v daljavo.

Moj 12. maraton

Malce redkejši navijači spodbujajo, ploskajo, vzklikajo.

»Dajmo, pupa!« mi vzpodbudno reče sivolasa gospa.

Prav pomlajuje takle tek, ker spet postaneš punca, dekle, pupa!

Klanec mi nekako mine v premlevanju »EMŠO« zadev.  To se ti prične dogajati potem, ko jih nabereš približno pol od stotke. Let mislim. Hočeš nočeš pričneš verjeti tistim »nakladancijam« o letih. Bo potrebno malo manj teči, malo manj naporno trenirati, telo ne zmore, ne moreš biti vsako leto boljši, hitrejši.  Kolena trpijo, sklepi trpijo, srce se preveč matra! Apajade! Pah! Po pameti, to že. Ampak po pameti je treba vedno.

Zadnja tri leta mi res ne gre vedno bolje. Mi gre pa dobro. Sicer nisem vsako leto hitrejša in mi tako res ne uspe zavreči, ovreči, dokazati, da to ni res! Da si lahko tudi v zrelejših letih vedno hitrejši. Res mi ne gre! In? Ni rečeno, da so za to kriva ravno leta!

Zakaj je potrebno odgovornost vedno prevračati na nekoga, na nekaj drugega? Kaj leta – sama sem kriva. Če ne bi nikoli tekla hitreje, ampak po pameti, vsako leto samo minuto ali dve hitreje, bi bilo pa vse krasno in super in bi bila v odlični telesni kondiciji tja do svojega vsaj 85 leta kolikor znaša razlika do mojega OR (osebni rekord) pa do povprečnega časa vseh mojih maratonov.

Bi bila potem  medicinski tekaški čudež, ker sem vsako leto hitrejša? Malo morgen, fantje in punce vseh let in oblik in ras ter pričesk! Ne drži! Enostavno se ne izide vedno. Leta gor ali dol.

»Lahko bi bila le pametnejša«! Ja, to pa vedno. Ne le jaz, vsi.

Tale okolica mi resnično ni preveč všeč, trasa maratona se še vedno noče zravnati.

Padem nazaj vase, saj veste,  maraton pomlajuje. Gub na obrazu resda ne gladi, gladi pa tiste skrite, notri v nas. In povzroča žarenje. Žarenje, ne žarčenje.

Kajuhova cesta tudi ni od muh! Klanček tja gor na Šmartinsko cesto, utrujena sem že in energija mi pojenja.

Zavedam se, da bi morala pojesti četrti gel! Na maratonu je dodajanje energije nujno, na krajši tekih ni potrebe. Pa ne morem! Slabo mi je!

Danes mi je sicer žal, ker bi se gotovo manj mučila. Ampak tam okoli 35. kilometra glava sploh ne uboga. Bolj kot sem si dopovedovala: »Bolj hitro kot boš tekla – prej boš v cilju!« … slabše je bilo. Glava kar po svoje.

In bolj kot si dopovedujem, čas je za še en gel, bolj mi je slabo in manj volje imam seči v žepek po gel. Cela procedura! Ne ljubi se mi. Pobralo bi mi preveč energije, me utrudilo in sploh imam zanič okus po gelu že sedaj v ustih. In sploh je potrebno odpreti vrečko in iztisniti gel v usta. In gel ne gre lepo iz vrečke, jo je potrebno stiskati in nekako pojesti to marmeladasto zadevo. Ne spomnim se kdaj bo spet okrepčevalnica in voda. Lahko, da bo šele čez dva kilometra in kako naj potem tečem s to packarijo v ustih, brez da jo poplaknem.

Moj 12. maraton

Vneto razmišljam, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi si glava zapomnila, da je resnično potrebno teči malo hitreje. Saj ni panike! Teh sedem kilometrov bom že pretekla. Sploh ni problema. Ampak jaz bi jih rada hitreje! Gel mi ne paše. Fuj!

Pravijo, da te v zadnjih kilometrih poneso  navijači! Da je vse v glavi in kar tečeš. Se strinjam. Kar tečeš že. Ampak jaz bi svojo glavo rada navadila na to, da bi tekla slabo minuto hitreje. No, v redu! Pa naj bo vsaj pol minute!

Glavo skušam prevariti:«Glej! Brez veze, da sedaj tole “drombljaš” prav počasi! Itak tečeš! Vseeno je, če malo hitreje! Razdalja bo ostala enako dolga. Ali ni bolje, da si v cilju prej? Prej se boš nehala truditi, matrati, sopihati… prej boš lahko z vodo poplaknila ta ogabni okus v ustih, prej boš lahko preverila vsebino v nogavicah, prej boš žulje lahko preštela, videla kakšna “finish majčka” te čaka ali je spet Marija v cilju in kje je Tatjana. Šla naj bi tudi na 42-tko! Prej boš zaslišala: »Dejmo, Mojca!« in nato zagledala svojega ljubega in letos tudi edinega navijača v cilju . In ta je glavni! “Mogoče je pa že per naroču!” se zaslišim reči kar na glas.

Skušam pritisniti,a ne gre in …. pa saj ne morem verjeti! Spet klanec! Ne gre! Stegnenico mi bo zabrisalo ven, pa bom imela! Maham z rokami in si pomagam, da bi šlo hitreje ….

Potem pa na ovinku, tam na 37. kilometru navijaška odrešitev.  Spet Irena in Frenk: »Bravo! Gremo! Super ti gre!« Pomaga… takoj ko ju zaslišim in zagledam se hitro popravim. Bolj pokonci in skušam čim lepše in seveda hitreje teči… nekaj jima celo zavpijem in pomaham ter tečem dalje po Vojkovi cesti. Ne smem delati sedaj sramote sestri in svaku zato ne dovolim, da me neznani tekajoči prehitevalec tudi dejansko prehiti! Upam, da ni zajec z napačnim časom!

“O bog! Ni!” se globoko oddahnem.  Tempo je malo boljši ampak koliko časa bom zdržala. Zato komaj čakam, da sem čimprej in čimdlje  od njiju, da bom potem spet lahko tekla po svoje, kar pomeni, da bom “sproščeno crknila« in se šlepala naprej po starem. Kot potolčeni kramoh …

Tečem. Tečeš. Tečejo. Nekateri hodijo. Jaz nisem! Srečka! Lahko bi se obrnilo tudi drugače.

Tekla sem ves čas. Pa čeprav me je usekal krč v levi podplat! Ampak ni bil prehud in sem ga pretentala. Naučila sem se pravilno stopati in raztegovati prste kar med tekom. Hja, takle krček je navadno davek za klanček.

Na srečo kakšnega bolj usodnega ni bilo.

Trasa je speljana po Topniški in naprej v podvoz na Masarykovo. Milijonkrat prevožena cesta. Danes pa tečem po sredini! Adijo avtomobili in promet! Danes so ljubljanske ceste naše!!! Tekaške! Maratonci smo preplavili Topniško!

Navijači so seveda tudi tukaj. Model na kolesu vpije v zvočnik: »Dajmo, še mal! Dajmo, še mal!« Ta »še mal« me malce nervira. »Skoči iz kolesa in še mal odlaufaj!« bi mu rada zavpila samo je že predaleč naprej.

Obide me ne preveč prijetna slutnja, da tečem že dolgo prepočasi, kajti navijač na kolesu se je lahko pripeljal že od bog ve kje in sedaj samo še takole malo mimogrede, navija. Šit! Ne bo rekorda. Itak. Vem. Že dolgo… Ampak vsaj na svoj drugi najboljši čas na maratonu sem pa čisto po tihem računala.

Navijač ob poti zakriči: »Blizu je cilj! Samo še tri kilometre!«

Pa saj res ni več daleč. Kaj pa je to tri kilometre! Za tri kilometre se človeku še superg ne splača obuti. Tečem mimo svoje bivše službe, sedaj je tu ministrstvo. Škoda, da je bilo potrebno tudi to firmo zaribati in zagoniti vse. V  nulo. Že takrat. Pa še danes ne vem kateri vzrok je bil tu večji: nesposobnost ali požrešnost? Verjetno oboje.

Ljubljanski maraton – tuji maratonci        Foto: Bostile

» Franže! Vse je šlo v franže! » tečem v ritmu mimo Tabora, ko v daljavi zaslišim huronsko navijanje.

»Ojej!« pomislim, da je to že cilj. Tega me je kar malo strah, ker se navadno začnem poditi na žive in mrtve in potem me skoraj pobere pet metrov do cilja tako, da izgledam kot da bom zdaj zdaj izpustila sapo.

Psihično se pripravljam, da bom tekla normalno in ne bom crknila v cilju, ker itak nimam bogve kako dobrega časa in ni v skladu predhodno zastavljene lestvice. In stave. Sicer ne tečem zaradi denarja in nagrad, ampak če te nekdo izzove s stavo?! Opa! To pa bo “visoki C!”

  • 3:30       🙂 🙂 🙂
  • 3:35       🙂 🙂
  • 3:45       🙂 
  • 3:45+     🙁

Prvi dve nagradi sta mi že ušli.

Ko pritečem do glasnih navijačev na nekje 40. kilometru – malo pred Poljansko cesto – se pričnem smejati na ves glas, ker so bili navijači spet tako “fajn” in super, da me je kar neslo.

Ljubljanski maraton – navijači/tekači iz Zagreba z Minjončkom           Foto: FB

Naredili so mi slavolok in jaz sem kriče: »Auuuuuu! Bravo navijači!« podajajoč petke na obe strani stekla mimo. In to hitreje, kot sem pritekla. In to me je držalo še naprej – sicer po klancu navzdol in čez most ter celo gor po klancu do Trga Cirila in Metoda ter mimo tržnice. Tam je bilo spet še več navijačev in jaz sem si želela, da bi zalet kar trajal in trajal ampak ni…

Sedaj je pa glava zatajila! Je hotela hitreje, pa so se noge uprle. Kot bi jih objel beton! Kot bi se mi zataknile v kocke, ki so me dejansko kar bodle v podplate.

Sem šla kot Robocop po koridorju  med samimi navijači! Rada bi jim mahala, klicala … ampak nisem mogla. Imela sem spet toliko dela. Paziti na kocke, na tla kam bom stopila, občutek sem imela, da si bom spahnila gleženj.

Spet maham z rokami a ne navijačem, pomagam si teči z rokami, se porivam naprej,  pomagam se pomikati hitreje naprej kar s celim trupom! Štejem, si prigovarjam! Ampak gre pač toliko kolikor pač lahko gre. Počutim se kot v leru … kot v prostem teku. Koliko časa me bo še neslo …

Tečem mimo Mestne hiše in z nostalgijo pomislim na cilj Teka trojk. Tukaj se je včasih končalo 28. kilometrov, tukaj je bil večkrat cilj preko katerega sem pritekla skupaj z roko v roki z mojim sedaj na Kongresnem trgu čakajočim navijačem. Letos pa ga ni! Cilja! Je še naprej!

Tečem med ljudmi čez Prešernov trg gor na Miklošičevo, klanec jasno, od nekje spet zaslišim :«Dejmo, Mojca!« in opazim še eno Mojco. Nekako odzdravim in grizem frdamani klanec, po Miklošičevi gor naprej gor, v želji čim hitreje. A v klanec ne gre! In plan pada in pada v vodo, nič ne bo s časom, ker ne morem nadoknaditi izgubljenega časa, ker v klanec meni, žal,  pač ne gre! »Bo treba klance trenirati«, me preblisne.

»Teci le teci, a zamujenega časa ne dotečeš!« se spomnim zgodbice iz Cicibana, ko fantič z zamudo teče domov. Preveč zamuja. Jaz tudi. Mogoče. Odvisno od cilja, želja.

Tečem mimo sodišča in že zavijam levo na Slovensko. Samo še naravnost do cilja! »Ravne linije«, pomislim.

Kako je čudno!

Seveda! Prenovljeno, na novo tlakovano in za čuda kar nekam malo navijačev! Reveži se niso imeli kam postaviti, ker so narejena avtobusne čakalnice.

Opazim mlajšega navijača, navdušeno ploska in me vzpodbuja: »Dajmo, gospa!«  »Hvala«, komaj izdihnem in si mislim »Klinc, pa gospa…«  Tisto vzpodbujanje prej  mi je bilo sicer bolj všeč, a dokler mi ne prično vzklikati,  »Dajmo, ta stara«, bo še čisto v redu. Sicer pa, čisto med nami, potem bo še boljše. Ko bo »ta stara« ta mlade prehitevala… na nek način. Kot jih je prehitevala naša Helena. Zmagovala, pa čeprav ni bila prva v cilju.

Navijačev se tam okoli Name spet tare! Kar črno je!

Skušam teči hitro in hkrati pametno! Ne bom crknila pet metrov pred ciljem!

Zavijem v ciljno ravnino, ko me prehiti par! Držita se za roke.

»Čakaj malo! Tole pa ne bo šlo!« in jima skušam vrniti po desni, pa ni prostora. Stopam jima skoraj po supergah.

Pa naj jima bo, če se še držita za roke, se vdam v usodo. Tudi midva sva tako pritekla v cilj maratona. Prvič.

Pritečem v cilj maratona, dvanajstič… srečna! In strašno zadihana!

Pogled na uro: zadovoljna, zamujam samo za akademskih četrt! Moj čas pa ravno toliko, da samo še rezerviram  😉 !

20 LM

Le kaj mi bo prineslo drugo leto? Danes vem.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s