Nesmisel smisla. To je ona. Sama. Teče po stopnicah navzgor. In navzdol. Vsak dan. V sedmo nadstropje. Tako je tudi tokrat. Končno doma. Jo danes čaka novo pismo?

Pisma, ki niso vedno ista. Previdno obrne ključ v ključavnici in odrine stara škripajoča vrata. Na tleh res leži pismo. Novo pismo. Drugačne barve. Ne pobere ga. Ne še. Naj bo. Tam. Sam.

Sezuje se, brcne čevlje v kot in odloži torbo in vrečo s kislimi kumaricami. Ne, prav nič ne more. Ne tako utrujena. Potrebuje zrak, mora dihati, zadihati, se nadihati. Mora si urediti misli. Zapolniti praznino v glavi. Z nečim. Lahko je to tek po stopnicah.

Meče obleko na posteljo. Ter tisto drugo iz omare nase. Tekaške hlače, majico…nogavičke…

V naslednjem trenutku zaklepa vhodna vrata in spet teče po stopnicah. Tokrat  navzdol. Zunaj pa … svež večerni zrak. Globoko vdihne. Vdih … izdih.

V prsi se ji prikrade znan, tesnoben občutek. Spet so tukaj! O, ne , ne že spet! Ne še.

Hoče teči.

In že teče po cesti, ven iz mesta, med polja. Stran, stran od ljudi. Obraz ji nežno boža veter, teče in teče, ven, v svobodo. Enakomerno. Vdih … izdih, ena, dva. Stran. Enakomerno je neenakomerno. Morda. Čuti olajšanje, pritisk v glavi popušča, tesnoba  izginja, spet se počuti  živo. Živo in svobodno. Tam zunaj celo nesmisel postane smiseln.

Nebo. Slikarsko platno polito z rdečo barvo. Barva zahajajočega sonca, temen gozd. V daljavi posamezne luči. In tišina. In še bolj tiha tišina. Samo njeno dihanje in enakomerno udarjanje superg po poti. Sama.

V daljavi sprehajalec s psom.

Mlad zaljubljen par.

»Zakaj? Prekleto! Zakaj? Zakaj ravno jaz?«  zareže boleča misel v možgane, v srce.

Pospeši tempo, do konca svojih moči, zdržala bo, mora zdržati. Tokrat ne bo popustila.

In ne popušča…

Teče na vso moč, zaripla in rdeča v obraz. Z rokami si pomaga ohranjati ritem, zavestno se močno odriva od tal in teče, stiska zobe, hrope, mora zdržati. Še malo, še malo. Če pride do tja …samo da bo pravočasno.

Sedaj je tam. Spet je  tam. So tam oni?

Upočasni tempo in se počasi ustavi. Je to – to? Je bilo…. dovolj?

Nasloni se na drevo in zapre oči. Globoko diha, veter jo nežno boža in ji hladi razgreta lica.  Hvala bogu za tek. Po stopnicah ne bo več hodila. Kar tekla bo in nekoč se ne bo ustavila … kot Forrest Gump! Mogoče nekje čisto drugje.

Z rokami objame deblo drevesa in si raztegne mečne in hrbtne mišice. Še nekaj razteznih vaj in že teče nazaj v mesto. V  Tisto stanovanje. Mimo polj, nazaj med ljudi. Že teče po stopnicah navgor. To je to. Kar ne bi smelo biti.

Stoji pred vrati stanovanja. Za trenutek okleva … in se odloči.

Obrne se in spet steče po stopnicah ponovno navzdol… Stopnic ne preskakuje. Stopi na vsako posebej. Ko priteče do izhoda želi spet teči ven, na zrak, v gozd, v naravo. A se takoj obrne in teče enakomerno nazaj gor. Noče razmišljati o teku po stopnicah. Gor. Teče avtomatično, kot tekač na baterijski pogon.  Vedno težje je – vendar zdrži. Za trenutek se ustavi v svojem nadstropju vendar nadaljuje … naprej, gor po stopnicah, naprej! Čisto do vrha!

Zakaj vendar?

Se boji soočenja?

Je to pogum ali strah? Pogum ali strah, ena, dva, pogum ali strah, ena, dva …

Tek po stopnicah… tako prekleto težko!

Pljuča postajajo premajhna … noge so vedno težje. Sreča par upokojencev. Prestrašeno se umakneta na stran stopnic in jo spustita  mimo. Čudna sta. Temna in siva… temna in siva kot stopnišče.   Nima dovolj sape in moči, da bi ju pozdravila…tam sredi stopnišča … sredi sivega stopnišča … samo še nekaj stopnic.

Končno! Na vrhu! Občutek ima, da se ji je srce preselilo v grlo… in iz grla v možgane, srce čuti že čisto notri v glavi tik pod lasmi… vendar ne… ne bo stala tukaj. Ne pred temi vrati!

»Ne bo mi razneslo glave! Ne danes! Še ne! In predvsem ne tukaj!«

Steče nazaj dol po stopnicah … vendar samo do svojega stanovanja. Vstopi. Zadihana. V glavi se vrti in vrti … Voda! Kozarec vode. In potem …tuš – nekaj najprijetnejšega na tem svetu. In še en velik kozarec sveže navadne vode. Prerojena, živa in močna.  »Zmagala bom. Ne morejo v mojo glavo«, si reče.

Pismo še vedno leži na tleh. Počasi in preudarno ga pobere. Previdno, kot bi se bala, da bo izginilo. Sede na zofo in postavi pismo na mizico pred seboj.

Manjka le nekaj kapljic limone. Zakaj ni sivo?

Dolgo strmi vanj,  v to pismo, kot bi ga hotela uročiti s pogledom. Ponovno ga vzame v roke in obrača na vse strani. Previdno ga povonja. Spet ta vonj, ta znani, prekleti vonj. Pismo položi nazaj na mizico.

Tedaj se spomni!  Prekleto! Tega vendar ne sme pozabiti! Sicer bo spet bolečina … ta grozna bolečina!

Temno siva bolečina.

Raztezne vaje. Dela jih počasi, preudarno, natančno. Prisluškuje vsaki mišici telesa posebej. Meča, stegenske mišice. Hrbet! Počasi … šteje do trideset in popusti. Boji se! Vendar mora to storiti! Pa naj še tako boli!

Dovolj! Dovolj raztezanja! Vrne se k pismu. Previdno ga dvigne in ponovno poduha. Ta vonj … pa vendar! Takrat jo prešine strašna misel! Ta vonj … nekaj ni v redu! Je in ni isti! Odpravi se po prejšnja pisma. Položi jih poleg četrtega. Sedi in jih opazuje.

Nenadoma v sebi začuti nekaj. Tisti nepoznani bes, tisto jezo. Ihto! Zdi se, da bo znorela. Vstane in steče v kopalnico: “Le kaj počnejo? Se je vsem zmešalo?! So povsem izgubili kompas? Naj se vkrcajo na svojo ladjo in odletijo.”

V obraz si pljuskne vodo. Z mehko brisačo si otre  obraz in ob tem z grozo opazi, da vsa drgeta. Oči jo strašno pečejo. Te oči! Rdeče oči!  Seveda! Make up! Očesni make up! Pogleda se v ogledalo … vanjo zre obraz prestrašene ženske s črno obrobljenimi rdečimi očmi. Grdo razmazanimi! Kot klovn! Kot klovn! Klovn?  Sicer pa – ni čudno.»Ni čudno!« jo prešine.

 Trese se po celem telesu. Pač. Tek po stopnicah. Podoba, ki jo vidi v ogledalu je …

»Ne!« Še en pljusk mrzle vode v obraz in še in še. »Ne, ne boš. Dovolj je tega!«

Zaboli jo v prsih »Zakaj? Prekleto, zakaj sem ga izgubila!«

Čuti  kako ji telo grabi krč, krč v grlu, pritisk v glavi, kot da ji bo razneslo ožilje, razpad notranjih organov. Poskusi zadihati, a ne gre, neznana energija jo stiska za vrat. V krču pade na tla in spušča hlipajoče glasove. In takrat  ga zagleda – čisto tam spodaj, spodaj pod omarico …

Tukaj je! »Oh, kam si se skril«…  skoraj ljubeče zašepeta.

Ključek!

Krč popušča, spet lahko diha. Leže na tleh ga skuša izbezati izpod omare. Ne doseže. S težavo vstane, vse jo boli od teka po stopnicah in se ozre okoli sebe. Steče do okna in iz rože izpuli dolgo bambusovo palico. Ponovno je na tleh, najprej kleče in nato leže poskuša doseči ključek. Ne gre in ne gre. Nikakor ga ne more dobiti izpod omare. Zgleda kot bi se ob nekaj zataknil ali bil na kaj pritrjen. Vstane in se z vso težo nasloni na omaro. Mora dobiti ključ. Poskuša še in še. Omara se končno premakne. Vendar premalo. Sede in se s hrbtom nasloni na omaro, noge upre v steno in skuša potisniti omaro vstran. Centimeter za centimetrom. Nekajkrat! In nato spet dokler ni ključek v njenih rokah. Previdno ga prime in stisne v pest.

Odide do kavča, se nasloni in zapre oči. Ob tem  ves čas skrbno stiska ključek v svoji desni roki. Ko bi vsaj zaspala. Za vsaj teden dni. Vdih – izdih. Dovolj! To zadevo mora razkriti, dokončati, rešiti! Tako ne gre več naprej!

Pogleda pismo. Drugačno pismo. In ključek.

Previdno odpre pismo. V pismu je svetlo moder list na gosto popisan z neznano pisavo znane vsebine. V pismo previdno položi ključek. Nato vzame preostala tri pisma, jih raztrga na drobne koščke in nato košček za koščkom polaga v kuverto s ključkom. Z jezikom  previdno oslini rob in jo zapre. Zahihita se.

Počasi se dvigne in čisto potihoma odide iz stanovanja. Gre do sosednjih vrat. Prisluškuje… tišini. Za vrati je doma samo gospa Tišina.

Previdno se skloni in porine pismo pod vrata v sosednje stanovanje. Takrat zasliši.  Tlesk!

»Ne! Oh, ne, ne … Ne že spet« obupano zašepeta.

Stoji pred vrati svojega stanovanja. Ponovno. Brez pisma.  Brez ključa. Bosa… Steče po stopnicah. Biti mora hitra. Teče hitro! Tokrat preskakuje stopnice, po dve, celo tri! Biti mora hitrejša! Od njih.

Bosa teče svoj tek po stopnicah! Navzdol, hitro navzdol, ven! Ven! Končno je zunaj. Sama? Bosa. Brez superg. Brez pisma. Brez vsebine. Samo Svež Večerni Zrak.

Ura je tri minute čez uro. In mogoče se celo nadaljuje. Ona. Sama. In nesmisel smisla. Na drugi strani.

TEČEM-LETIM-ŽIVIM