Včasih se ponudi priložnost, a je ne zagrabimo. Če imamo srečo, se ponudi večkrat. Zavedati pa se moramo, da se priložnosti ne ponujajo vedno. In vsakič je enkrat zadnjič.

O čem tokrat?

O tem, da navadno povsem prost dan, dan ko sem doma sama brez kakršnihkoli obveznosti, izkoristim za:  generalno pospravljanje.  No, saj ne drgnem cel dan po stanovanju (ajde- skoraj ), vzamem si tudi čas za kakšen običajen tek.

To je tek po mojih znanih, gotovo več kot stokrat pretečenih poteh. PST, Rožnik, krog okoli Klobuka, skratka – okolica mojega doma. Pa naj bo to tek od 5 ali pa do 35 km. Nima veze. In da ne bo pomote, všeč mi je!

Ampak! Večkrat bi šla rada odteči vse tiste ne pretečene steze in potke, ki se prepletajo po gozdu. Da. Včasih tečem po krožni poti okoli Klobuka. Nekateri poznate te poti iz Hrčkovega teka, ki se odvija v Septembru. Markacije v modri, zeleni in rdeči barvi pomenijo dolžino tekaške poti, žal so bolj slabo vzdrževane, če sploh so.

Večkrat tečem na Toško Čelo. Po cesti. V supergah. V pohodnih čevljih pa pridem na Toško Čelo skoraj miže. Pa naprej na Katarino. Grmado. Tošč. Pograjci, pač. Rada bi tekla od doma na Šmarno goro. Pa od doma na Ljubljanski grad. Pa še in še.

In milijon krat vsaj sem že pomislila: »Enkrat bom šla teči samo po gozdu, pogledat kam peljejo tiste skrite, ozke stezice. In ker je vse tako lepo, bom enkrat tekla z mobitelom, da naredim nekaj teh lepih tekaških fotk!«

Problem pri teh zadevah pa je, da nikoli točno ne veš, kako dolgo bo to tekaško potepanje trajalo. Teren ni poznan, dolžina tudi ne. Zato tistih stezic še nisem pretekla. Niti prehodila.

Ampak – imela sem srečo in spet se je ponudila priložnost. In tokrat sem jo pograbila!

Napoved je bila slaba, ampak ne preslaba. Če bo deževalo, imam s seboj anorak s kapuco in od vremena je odvisna dolžina moje krožne poti. Vsaj malo.

Priznam, medtem, ko sem poslušala vremensko napoved me je resno zaskrbelo. In zjutraj po googlanju vremena, tudi. Potem sem odšla ven in  pogledala v nebo. Ena stran čisto zastrta s temnimi deževnimi oblaki, druga malo manj. Ampak zrak! Zrak je dišal!

Grem, pa kaj!

V mali nahrbtnik vržem anorak, rezervno majico, jabolko in dve banani ter star zemljevid Okolica Ljubljane. Nikoli se ne ve. V hladilniku najdem še en podarjen gel iz Ljubljanskega maratona. Tudi ta gre z mano. Plastenka vode. Robci. Mobitel. Aha! Kajti danes ne bom trenirala na čas, danes se bom po tekaško potepala. Nekakšen trail tek. Pa saj trail tek je nekaj takega. Tečeš kjer lahko, hodiš kjer ne moreš teči. In seveda mora biti hrib, vzpetina, klanec. Pa kakšna korenina ob katero se lahko spotakneš. Za popestritev. Tako nekako sem si predstavljela.

Obujem malce bolj trpežne superge in že se znajdem pred dilemo: vzeti pohodne palice ali ne?  Ne, ne bom jih vzela. Glede na mojo bolj nerodno naravo je bolje, da ne tečem z njimi, da se mi ne pripeti še kakšna nepotrebna nesreča.

In že stojim zunaj. Zmaga! Končno grem na to pot. Stečem ven iz naselja, tokrat ne zavijem na običajno pot prosti PST ampak gor – proti gozdu. Pot je tu precej široka. Hodim gor do že malce pozabljene tekaške krožne poti Podutik-Klobuk-Bokalce-Podutik. Nekatere redke markacije so še vidne, žal pa jo je žled izpred let, tudi tukaj precej zagodel in naredil zmešnjavo po gozdnih poteh.

Ko pritečem ali bolje pridem s tekaškim kvazi korakov malce pod vrh – na pot, sem že pošteno ogreta. Preveč sem oblečena, pomislim. Ozrem se navzgor v nebo in si mislim: »Naj ščije – al ne ščije: jaz zdaj grem! Pa naj ščije kakor hoče!« Grem naprej, tako je luštno, prijetno. Tek po gozdu je nekaj lepšega na tem svetu. Nič topotanja, trdih udarcev nog ob asfalt, samo mehka podlaga, na momente še preveč, saj je mestoma precej blatno.

Lepo je. Ta del gozda še ni ozelenel, gozdno cvetje se še ni prebudilo. Ta stran je precej senčna, tečem navzdol v globel.Dozdeva se mi, da smo tu nekoč nabirali gobe in tečem malce bolj levo, nisem prepričana, kam. Pa saj je vseeno in se takoj odločim za pot, za katero res  ne vem kam pelje. V tem delu gozda se resnično ne moreš izgubiti saj je obdan iz vseh koncev z asfaltno cesto. In vrh tega gozdnega območja je Klobuk.

Tečem vedno bolj navzdol in pridem do asfaltne ceste, katere še nikoli nisem videla. Prisežem! Pa živim v Podutiku že 27 let!

Zelo sem zadovoljna ampak ne povsem prepričana, kam nekam sem to pritekla. Približno se mi že dozdeva. Nekam v okolico končne avtobusne postaje.

Fino. Če hočem gor, moram torej gor. Odločila sem se namreč, da najprej obdelam Toško Čelo in napadem del Šentviškega hriba in nadaljujem proti Medvodam, nekam. Ter nekje obrnem. Bom videla, kam me bodo peljale poti. Mogoče bom šla pa čisto narobe, tako, da se ne sekiram preveč.

Kmalu opazim pot, ki vodi nazaj v gozd. Tečem po njej kar nekaj časa, kmalu se razširi in zravna.Tečem naprej in se na razpotju odločim za desno varianto. Pot se spremeni v širok kolovoz, prijetno je teči, saj ni preveč blatno. SUPER! Kmalu vidim, kje sem. Na vrhu prevala, le da nisem pritekla po tekaški gozdni poti ampak po kolovozu podutiškega kmeta.

Kmalu zagledam križ na prevalu. Žal moram nadaljevati po asfaltu v smeri Toškega Čela. Pri spomeniku kurirčku se odločim, da je čas za požirek vode ter da se rešim nepotrebne majice. Na obrazu začutim nekaj kapelj dežja.

Že tečem naprej, tokrat po poti, po kateri navadno hodim. S palicami. Tokrat tečem v tekaških supergah in gre. Le da uporabljam stranske položnejše »obvoznice«, ker je glavna trasa tako blatna, da bi le s težavo prilazla po njej navzgor brez izkušnje blatne kopeli.

Srečam nekaj pohodnikov, precej sem zadihana. Lahko bi se ustavila in hodila pa mi nekaj ne da, če imam tekaške superge bom pač tekla. Ni prehudo.

Kmalu sem v rekordnem vrhu pri Lovski koči na Toškem Čelu. Tečem mimo. Naprej proti vrhu kjer je pot, ki vodi proti Šentvidu.

Vreme je resnično zanimivo. Nad menoj je temen deževen oblak, občasno me ohladi kakšna kaplja, ampak okolica Ljubljane, Šmarna gora in Rašica ter južni del Ljubljane se koplje v soncu.

Tečem naprej, pot gre navzdol. Še vedno ne vem, kaj bom naredila na razkrižju poti. Ko sem tam, takoj vem. Grem naravnost naprej, tja, kamor bi že zdavnaj rada šla, pa nekateri zakomplicirajo, ker pač: ne veš kje prideš ven, ne veš kakšna je pot, pa saj itak prideš v Šentvidu ven in še bi se našlo. Jaz pa pravim: ne vem in ne verjamem, dokler ne vidim.

In grem lepo pravokotno čez pot do Šentvida, gor, naprej in pritečem do ostankov meje med Italijo in Nemčijo v  2. Svetovni vojni. Zanimivo, kje se potepam. Ravno tam, kjer se je pred več kot 75 leti , kot šestnajstletnik skrival moj stric.

No, pa da ne boste mislili, da sem iz prejšnjega stoletja. Ja, no, saj sem res. Na mobilcu imam aplikacijo MAPS.ME, ki mi pomaga, če resnično ne vem, kje sem. Zato sem tudi bolj pogumna.

Tečem naprej po tisti poti, lepo je. Ptiči pojejo kot da grejo na Evrovizijo. Joj! Ne. Krivico jim delam. Ptičje petje je nekaj posebnega, veselega, navdušujočega, svobodnega, globokega, zvonkega … Ozka pot se dviga v hrib kjer se iz vrha prevesi spet navzdol. Tečem in pritečem do stičišča moje poti s širšo. Predvidevam, da je tista širša pot, ki vodi do Šentvida. Tja pa nočem, zato se odločim za drugo varianto. Tečem po poti, ki se izgublja v blato in poseko. Vse naokrog ležijo podrta drevesa, poti ni videti nikjer. Tečem med debli navzdol, vendar ne najdem poti.

Čas je, da preverim, če MAPS.ME lovi satelite. Hm…. Očitno v tej smeri resnično ni nobene pametne poti, v bistvu ni sploh nič videti. Vrnem se nazaj na pot in do širše poti, katera resnično vodi do Šentvida, kot sem se ravnokar prepričala.

Po kakšnih dvesto metrih opazim nov odcep in se odločim ter stečem v smeri Medvod oz. Mednem. Zadeva je videti kot bolj slabo rabljen kolovoz, ki pa se kmalu kmalu spremeni v blatno brozgo, v katero se skoraj zalimam in le s težavo tečem. Gozd postane precej teman,  zdi se mi, da se je pooblačilo. Še ptiči so utihnili.

Malo me zaskrbi in previdno gledam okoli sebe in v posekanem deblu že skoraj prepoznam medveda. Nevede tečem hitreje, res si ne želim srečati medveda in pravzaprav, kdaj me bodo tu našli, če me napade medved. Samo še oglodane kosti bodo ostale od mene, mogoče sem pa res malo preveč neprevidna, da sem se takole odpravila na tek. Sicer morda le lučaj od kakšnega naselja ampak tudi bratranec je končal na hruški zraven hiše in ni upal dol, ker je pod njim čakal medved. Ne sicer na bratranca ampak na hruške. Jaz pa nimam hrušk, razmišljam, kako bi morala odreagirati, če ga srečam. Naj ga pokličem prijazno, kot kakšnega mucka:« Medo, medo… cccc ….priden…« Baje, da moraš biti odločen. Gledati ga v oči in mu ukazovalno kričati:«Izgini mrcina, marš spat! Gremo stran! Boš šel!« In da bo zadeva še hujša se spomnim stričeve pripovedi, to je bil od taistega bratranca oče, kako je hodil čez gozd in na potki zagledal medvedovo zadnjo plat. In ker ni mogel mimo, ga je malo brcnil od zadaj, in ta naj bi se umaknil, da je lahko stric lepo nemoteno nadaljeval pot. No, jaz tega že nebi naredila. Na srečo kolovoz ni več tako blaten, dokaj položen je tako, da dokaj hitro tečem in pazim, da si ne zvijem noge ali kaj podobnega kajti v tistem se spomnim zgodbe sodelavke, kako je njeno mamo lovil medved v gozdu! In ona je bežala pred njim… v begu se je spotaknila in padla in se v tistem spomnila, da se mora narediti mrtvo. In se je. In ni bilo nič. Odločena sem, da je še najbolje, da v kolikor zagledam medveda, padem kot pokošena od strelov in obležim na tleh kot mrtvec. Odločim se še, da se bom zvila v klobčič in si zavarovala glavo ampak bom skušala iz-gledati čimbolj mrtva. Čeprav imam pomisleke, kajti medvedje so mrhovinarji! No, ampak toliko pa spet ne smrdim, čeprav sem že pošteno prepotena. Sicer, sem pa na lastne oči res že videla medveda, kako je bežal v breg. No, ne vem če je ravno bežal. Odločil se je, da se nima smisla ukvarjati z dvema čudnima bitjema na kolesu. Medvedi imajo resnično poseben učinek na športnike, predvsem tiste na kolesih in supergah, ker potem damo resnično vse od sebe. S kolesom je bil postavljen rekord v gonjenju v hrib, tale tek po gozdu pa postaja tudi vse bolj hiter … dokler nisem spet pritekla do dela kolovoza oranžne barve! Sama ilovnata brozga.

Bremzam.

Previdno grem povsem ob strani, kajti ni druge opcije. Ne upam se klatiti med grmovjem, če me tam lahko čaka medved, grem raje po brozgi navzdol po poti, ki je vedno bolj razvožena in shojena. Vse poti vodijo k ljudem, smer je torej prava a kaj, ko spet pridem do razpotja.

Med vejevjem na levi opazim vrhove. Tisto mora biti Katarina ali pa Jetrbeng. Ok. Desno ne grem, ker je tam verjetno cesta in sploh  ni videti nobene poti. Dozdeva se mi, da desna pot vodi le do kmetije.

In se držim leve poti, ki postaja lepša, spremeni se v lično pohodniško potko, ki me pripelje na nekakšno delovišče, polno podrtega drevja. Samo blago in svinjarija. S težavo se prebijem čez kolovoz na drugo stran, kjer je nekakšen travnik. Vsa blatna se uspem privleči do tja in od tam imam kaj videti. Kmetija in naprej asfaltirana cesta. Pojma nimam kje sem. Tu nekje bi moralo biti Golo Brdo in Slavkov dom, Jetrbeng. Pojma nimam.

Bom videla, ko pridem tja.

Po asfaltu je prijetno teči, le da imam na vsaki nogi polkilsko blatno utež. Barva superg skoraj ni vidna, za seboj pa puščam sled kot kakšen traktor, ki je pravkar preoral njivo.

Same poti, levo in desno, kam naj grem. MAPS.ME je čisto zblojen. Moram najprej nekaj časa teči v eno smer, da mi puščica pokaže smer, kam sploh grem. Čez čas vidim, da narobe. Super. Torej nazaj in po tisti drugi poti, ki mi je bila že na pogled bolj všeč.

Prava idila. Makedamska pot med grički in travniki, ki me vodi v gozd in nad gozdom hribi. Lepo je in utrujenosti ne čutim prav nobene. Vseeno se odločim, za požirek vode in v pričakovanju pogledam na uro. Koliko kilometrov je za menoj? Fino bi jih bilo nabrati vsaj 25, 30 bi bilo odlično. Kaj?! Kar verjeti ne morem. Šele 9 km? Pa toliko se mi je že zgodilo! In čisto v drugem svetu sem!

Sicer pa, kaj se sploh čudim, si mislim in tečem naprej. Zadeva je v supergah podobna kot na kolesu. Na ta način sicer prideš daleč, ampak ker je naša deželica tako mala in gričevnata, si takoj v drugem svetu , samo da se prekucneš na drugo stran hriba.

Tečem po makedamski poti v klanec in kmalu ugotovim, da sem  pa tule že bila. Le da sem bila takrat s kolesom in bilo je težko! Tako zelo, da sem na enem od ovinkov celo stopila iz kolesa, kar pomeni POLOM! Ampak je bilo upravičeno. Kolo bi moralo biti gorsko, s trekingom po takšnem terenu enostavno ne prideš skozi. Preveč je strmo in teren se preveč spodmika  poleg tega je pot razrita od hudournika.

Tečem dalje in razmišljam, kam bom točno prišla. Ker sva tudi ta del Slovenije prekolesarila praktično po vseh možnih poteh ne vem točno, katera od variant je tole bila.

Bom videla, ni panike. Kmalu sem na vrhu. Ali pa tudi ne. Še kar se vleče proti vrhu. Na drevesnih deblih opazim nekakšne markacije, puščice. Morda pa tu celo poteka kakšna dirka? Kolesarska ali pa tekaška? Tekmovanj se ne udeležujem prav pogosto. Ne da se mi. Iskreno. Sem v nekakšnem čudnem obdobju, ko mi gre gužva na živce. Sicer pa se ne morem spomniti, kdaj mi ni šla?

Kakorkoli … ne spadam med tekače, ki so vsak konec tedna na kakšni tekmi. Zato res ne poznam vseh prireditev.  Poleg tega to sploh ni več poceni. Včasih startnina ni pomenila praktično nič, danes ni več tako.

In tega teka, danes, mojega zavestnega trail teka, trail tekaškega potovanja, ko sva samo midve Jaz in Mojca, ne zamenjam za nobeno od tekaških prireditev. Človek mora biti kdaj sam. In biti sam v naravi – to je nekakšno očiščenje, biti sam s seboj. Povsem drugače kot biti sam doma.

Narava – to je nekaj najboljšega! Ja, včasih mi je mama govorila, ko sem jo spraševala o bogu, kje je, kaj je, kje stoji, če je in kje naj vendar bile nebesa, če so zgoraj oblaki in luna in vse to… , da je bog narava. Res je. Če ji prisluhneš, govori. Dobiš odgovore. Prepustiti se moraš in se večkrat predati intuiciji. Žal je intuicijo v večini primerov zamenjala preračunljivost. To pa ni v skladu z naravo. Zato, dragi moji, nič ne štima!

Shodim… moram. Mečne mišice postajajo malo preveč trde, občutek ni obetaven. Hodim, precej sem zadihana. V tem času leta imam vedno tudi težave z dihanjem a na srečo, drevje še ne cveti. Moji alergeni še spijo. Na srečo, kajti svoj Ventolin sem pozabila doma. In na srečo se tega takrat nisem spomnila. Te stvari so namreč hudo psihološke. Zavedanje, da s seboj nimaš določenega zdravila, ki bi ga moral imeti, lahko privede do proženja lažnih simptomov. Ki pa tudi niso prijetni.

Končno se pot zdravna, počasi stečem, spet sem v redu in okolica je nora! Ob poti cveti teloh in žefran. V  daljavi vidim vrhove, gozdove … pravljica!

Kakšen dan! In pred 26. leti sem prvič postala mama. Pošljem voščilo – dandanes ptički letijo daleč, daleč iz gnezda. In smeri menjajo tako na hitro in pogosto, da na trenutke skoraj ne vem, kje je katera ptičica.

Voščilu zadovoljno pripopam še SELFI! Znaaam! In ga pošljem še tistemu, ki je z menoj vred pred 26. leti postal starš.

Pot prepoznam, tu smo pred leti družinsko hodili. Prehodili smo celotne Polhograjske dolomite, da, tudi to pot.

Nekam dolgo se pošilja to sporočilo, pokličem! Lepo je slišati glas naše ptičice! Tam daleč!

Ko tečem naprej, se mi smehlja ob spominih, na čase, ko sta mali planinki raziskovali tukajšnjo okolico, nabirali rožice, občudovali deževnike, iskali markacije in spraševali: »Kdaj bo počitek?«  »Kako daleč še?« Ena: »Lačna!« in druga:«Lulat!« Življenje je lepo, pestro a vse tako hitro beži, da tudi sama spet hitreje stečem saj me resnično zanima, kaj je za ovinkom. Razočaranje! Saj sem že na Katarini! Ne! Še bi malo tekla! Obrnem se in stečem nazaj in po poti, ki sem jo opazila le bežno. Prava odločitev. Vodi me proti Golemu Brdu, čisto pod Jetrbengom. Le 10 minut bi imela do vrha a se odločim, da ne grem, saj smo bli gor ravno prejšnjo nedeljo.

Na bližnji klopci imam počitek. Voda in jabolko! Grem naprej, da najdem Rog. Tu nekje bi moral biti še en vrh – Rog.

Iščem ga, tečem sem in tja ampak ni nobene oznake in poti za Rog, samo za vrh Katarine. Seveda. Vrh ima dva imena. Dilema rešena.

Ne stečem na vrh Katarine, malo pod vrhom se držim levo in tečem v neznano. Mislim, da v smeri Sv. Jakoba. Ponekod je še sneg, tečem po osojni strani hriba. Pritečem do travnatega pobočja, na vrhu zagledam čudovita drevesa, tja gor hočem. Po nekakšni potki, če se temu lahko tako rečem, odkrižkražkam do vrha, zadihana, zgoraj pa piha kot strela. Sicer bi tu sedla v travo in uživala na vrhu, pod redkimi drevesi in uživala na soncu, če bi se le hotel prikazati. Pa se je še vedno kazal vse naokoli, le name ni hotel posvetiti.

Voda.

Tečem naprej. Po občutku zavijem levo, nato desno in pritečem nad naselje Topol. Pohodniki. Cel kup pohodnikov. Izberem drugo, manj obljudeno pot in tečem okoli, navzdol. In že sem v naselju, tečem mimo gostišča Na vihri in naprej mimo druge gostilne Pr´Jur.

Stečem proti cerkvi in mimo nje navzdol do ceste in do znane, stokrat pretečene poti proti Toškemu Čelu.

Kar malce žalostna sem ugotovila, da je očitno to – to. Za danes. Da zadevo še malce podaljšam, jo ucvrem desno v breg in se usedem na travo in v tistem se me usmili celo sonce. Tako, da banano pojem v soncu in si privoščim vodo. Uživam!

Do Toškega Čela sproščeno tečem, imam čisto dovolj moči, sem rahlo utrujena, ampak to ni nič. Naslednji teden moram izbrati daljšo pot. In jo bom!

V naselju Toško Čelo pomislim, da bi zavila proti Lovski koči. A si premislim. Nobenih gostinskih uslug danes. Zato pa se na ovinku z gostilno Bitenc ustavim. Seveda ne v gostilni, ki je kot navadno zaprta, ampak na drugi strani. Tam so skrite ovce in koze. Za crknit smešne! Skušam jih priklicati, pa niso za stvar. Čisto me zignorirajo. Nesramnice!

V tistem se še usuje dež, kar me spodi v tek navzdol po klancu.

Tokrat me po asfaltu navzdol kar nese. Fino je, iz šilda kaplja, v supergah čofota in kako fino: oprale se bodo!

Žal ni deževalo dovolj dolgo, hitro je prenehalo zato v zmernem drncu nadaljujem mimo kurirčka do prevala, kjer ponovno kolebam – kam. Naprej gor v gozd ali … Ne! Lepo po asfaltu navdol, mimo gostišča Kačji Dol. Kajti naprej od Kačjega Dola, malce pred končno postajo avtomobila bom zavila strogo desno in tekla do starega dela kamnoloma. Ogledati si namreč želim kolesarski poligon.

Zadeva je popolnoma ne vzdrževana, del poti je odnesla voda, je pa zanimivo tudi teči po tistih stvaritvah. Tako, da niso brez veze. In obisk se je obnesel še zaradi nečesa – podaljšala sem svoj trening  vsaj še za kakšen kilometer.

In potem tek po ravnino do doma. Do cilja. Zadovoljna! Zadovoljna takrat, in naslednji dan in potem še naprej. Odločena sem, da bodo od sedaj naprej dolgi teki bolj podobni današnjemu  “hostatrailu”.

TRAIL FILM

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.