Kaj je lepšega od teka v dežju? Ja, saj vem … je…

Tek v dežju je samo eden lepših tekov, ki se nam lahko zgodijo. Če le hočemo. Občutek nekakšne živosti, povezanosti z naravo! Biti živ! Tako – čisto zares! Ne le fizično – tudi mentalno!

Samo predstavljajte si, kako vas dež  veselo moči, bičajo vas kaplje in od šilta ter anoraka kaplja in curlja.  Kaj curlja?! Lije!!! Vi pa se ne daste, tečete kljub vsemu in vso tisto vodo kar odrivate od sebe, vse prši okoli vas in hkrati je v vas, v vaših supergah in tekaških cunjah. Ampak vas ne zanima nič,  ignorirate vse! Močni kot Švarci! Kaj nam bo voda?! Itak je brez barve, vonja in okusa.

Tek.

Človek se počuti tako noro močan in jeklen. Čisti tekaški užitek!

Kje so tisti časi, ko so nas naše mame in babice prepričevale, da bomo od dežja in mraza zboleli za pljučnico in angino ali vsaj ujeli močan prehlad! Mislim, da so take mame in babice samo še izjeme.

Pa vendar zadeva le ni tako zelo enostavna. Da ne zbolimo ob ali po teku v dežju v hladnejših mesecih moramo zadovoljiti določene pogoje.

Nikakor nas namreč med tekom ne sme pričeti zebsti. Lahko nas mrazi pred samim tekom, ob ogrevanju, vendar nas ne sme zebsti med tem, ko tečemo. Teči moramo v taki intenzivnosti, da se telo ravno prav ogreje in nam bo toplo.

Morda zebe nekoliko v ušesa, prste na rokah in nogah, ampak telo je ogreto, toplo nam je.

Če pa nas med tekom prične zebsti pomeni, da smo ga nekje polomili! Tečemo prepočasi ali pa smo se precenili. Tekači pravimo, da smo se “preforsirali”!

Zato moramo za tek v izrednih razmerah kot je dež, mraz, sneg in veter,  dobro presoditi svojo trenutno tekaško pripravljenost. Kako intenzivno in koliko časa v določeni intenzivnosti lahko tečemo?   Zavedati se moramo, da se v izrednih razmerah  kot je mraz, sneg, dež in veter, telo hitreje utrudi in moči nam hitreje poidejo. Dodatni faktor je tudi teren! Led, blato, luže…

Ko nam poidejo moči, intenziteta teka pade in v telo nas prične mraziti. V takih primerih se dejansko lahko prehladimo!

Seveda se vsakomur tudi to lahko pripeti. Ne nazadnje lahko pademo, si zvijemo gleženj ali kaj podobnega. Gospod Murfy navadno poskrbi, da se to zgodi nekje, kjer ni nikogar! Zoprnež tale Murfy, ne?

V takem primeru je idealno, da imamo s seboj mobitel. Verjamem, da ima danes veliko tekačev s seboj tudi to napravo in zakaj tudi ne, če se jo vlači s seboj tja od postelje do sekreta. Zakaj je ne bi še na tek? Dozdeva se mi sicer, da bolj zaradi fotografiranja narave in “selfisiranja”, kot pa za klic na pomoč.

Pa kaj! Če bomo naredili nekaj posnetkov narave in samega sebe, res ne bomo ujeli prehlada. Čeprav se mnogim mogoče celo zdi… Tudi meni je bilo že večkrat žal, da ne morem pofotkati kakšnega prizora in si mislim, enkrat bom šla teči s fotoaparatom, da naredim nekaj res fantastičnih slik. Pa saj veste o čem govorim. Odsev v luži. Premočen superg v blatu.  Nebo. Listje. Čaplja. Gore v daljavi. Blatne superge na premočeni travi. Pa spet tista bela čaplja na polju. Vejevje …

Narava je lahko tako zelo lepa in polna, da pozdravi prav vsako nezdravo misel v naših možganih! In telo – pod pogojem, da boste sledili smernicam tega sestavka.

Kaj torej, če spadamo med tekače, ki s seboj ne nosijo mobitelov? Mene namreč motijo polni žepi in navešeni pasovi ali karkoli naj bi že bingljajo po meni. Se mi zdi, da tako ne morem dovolj “svobodno” teči. Čeprav se ravno ob dolgih tekih navadno zavem, da bi bilo pametno vzeti s seboj mobitel. Za vsak slučaj, če se mi kaj zgodi. Na mojo srečo, se mi še ni.

Potem imamo pa malo večji problem, katerega lahko zmanjšamo tako, da premislimo, kje bomo tekli v primeru “nesreče”. Nekje, kjer bomo imeli možnost poklicati na pomoč. Seveda lahko kličete pomoč in se derete na vse grlo kjerkoli, le slišal vas ne bo nihče. Zato premislite, kje boste tekli. In se drli. Drli – efektivno.

Obstaja pa še ena rešitev in sicer ta, da domačim poveste kje točno boste tekli in kdaj okvirno bi se morali vrniti iz treninga. V takem primeru sicer ne morete biti “tekaški umetnik in kreator”, da bi tekli “prosto po Prešernu”, tekli boste pač tam, kjer ste povedali, da boste. In pošteno je do domačih, da se med tekom ne premislite in jo urežete “malo po svoje” ter podaljšate še za kakšnih deset kilometrov, ker je ravno tako super zrak in ker se tako grozno fino počutite. Tisti doma se gotovo ne počuti super, ker ga skrbi!

Pamet torej v glavo in pot pod noge, pa bo vse v najlepšem redu.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.