SPP ŠTUKARIJA: Vojsko – Senožeti (17 let, 10 mesecev,6 dni)

Gore. Kjer se dotikamo nebes.

Nekateri opravijo s Slovensko planinsko potjo (SPP v nadaljevanju) v nekaj dneh. Nekateri pa  to priljubljeno planinsko pot  sestavljamo celo življenje. Prav lahko se zgodi, da ostanemo  tudi brez kakšnega žiga. Pa to sploh ni važno.  Važna je prehojena pot in doživetja. Zlitje z naravo in samim seboj.

Kadar ne veva kam, vzameva torej v roke knjižico SPP in preveriva manjkajoče žige. Tokrat sva se odločila za  nadaljevanje poti od točke št.  69 po najini verziji knjižic izdanih pri Planinski založbi Slovenije leta 1986.

SPP – Vojsko – Golaki – Predmeja / 2 dni

Tura iz leta 2000  bo ostala nepozabna. To je bil planinski pohod s hčerkama, starima devet in šest let. Kadarkoli pomislim na to turo se spomnim besed, ki jih je izrekla najmlajša, ko smo dosegli vrh Golakov: » Za tole, se je pa splačalo potruditi!« Potem, ko jo je njen ati dvignil na ramena in je končno lahko zagledala celoten razgled po vrhovih smrek Trnovskega gozda pa samo še:«Uau!«.

Prav jezna sem, ampak ne spominjam se točno poteka pričetka in konca poti. Prvi žig smo osvojili v Planinskem domu Rudar, 1080 n/m, naslednji je bil Mali Golak, 1495 n/m. Spominjam se, da smo prespali pa v Iztokovi koči pod Golaki, na 1260 n/m. Koča kot tista iz pravljice Janko in Metka, le da je bil oskrbnik nadvse prijazen in zanimiv človek. Koča je bila polna različnih domačih čajev in »domačih zdravil«. Prav posebej navdušeni pa smo bili nad lestvijo, po kateri smo splezali na naša ležišča.

Naslednji dan smo nadaljevali pot preko prevala Strgarija, Petrov hrib, Veliki in Mali Modrasovec do Koče Antona Bavčerja na Čavnu. Tu smo se okrepčali in nadaljevali pot do Predmeje. Spominjam se, da je bil ta del poti precej slabo označen, zato smo nekajkrat skoraj zašli. Strah me je bilo medvedov, ves čas se mi je zdelo, da jih slišim. No, letos sem spoznala, da sem jih mogoče res.

20180817_154614

Križišče poti v Predmeji

Od Predmeje naprej smo pešačili proti Ajdovščini. Vendar se nas je usmilil domačin in nas z avtomobilom odpeljal vse do železniške postaje v Ajdovščini. Bil je res enkraten izlet.

SPP – Predmeja – Col – Javorniki – Nanos – Senožeti / 3 dni

Pred skoraj osemnajstimi leti: točka 69. Zavetišče Antona Bavčerja na Čavnu, 1242 n/m nosi žig z datumom 22. 7. 2000! Uf! Skrajni čas, da nadaljujeva naprej. Sama.

Od Predmeje sva tokrat nadaljevala sama. In se ves čas spraševala, zakaj vendar nismo šli nikoli skupaj. Iskali smo druge poti, ki naj bi bile primernejše za pohode z otroki. In marsikatera je bila veliko manj primerna. Razgledi so namreč veličastni, pot ne prestrma in dovolj varna za tiste otroke, ki so ubogljivi in vajeni hoje. Za pridne, torej. Razvajenci na takšnih poteh nimajo kaj iskati. To velja tako za otroke kot odrasle.

Prvi dan: Predmeja – Gora – Sinji vrh – Podrta gora – Kovk – Col (6 ur)

predmeja col

Pot Po robu je resnično slikovita in pohodnika pelje po robu planote Trnovski gozd. Lep pogled na Vipavsko dolino vse do tržaškega zaliva.

This slideshow requires JavaScript.

Zdeluje naju utrujenost in lakota. Mestoma se markacije izgubijo, pomagava si s GSM-jem. Ves čas je potrebno biti pazljiv in slediti markacijam. Pot naju pripelje do Otliške jame, kjer naju pričaka klop z mizo in Naravno okno imenovano tudi Otliška jama.

Odločiva se, da si bova najprej ogledala okno in nato pojedla malico.

This slideshow requires JavaScript.

Žal se izkaže za napako.  Ko se vrneva je klop polno zasedena zato se odločiva, da greva naprej in se ustaviva na kakšnem drugem kotičku. Pa ga kar ni bilo. A na karti je bilo videti, da bova kmalu na Sinji gori. Zato nadaljujeva pot med pašniki in travniki.

Po kakšnih treh urah hoda sve se že prav naivno veselila okrepčila na Sinji gori. Jedla bom joto. Karkoli na žlico.  Potrebna sva bila počitka. In hrane.

Manj sanjski del tega odseka SPP so delni odseki, ki vodijo po cestah in predvsem tisti del, ki vodi po asfaltiranih cestah.

Zlo slutnja pa me je obšla ob “nabijanju” asfalta proti vrhu Sinje gore. Kmečki turizem na Sinji gori, omenjen praktično v vseh tiskanih in spletnih izdajah SPP, se nahaja malce pod vrhom. Mimo naju so se vozili avtomobili, pretežno italijanske registracije. Vrh dostopen po asfaltni cesti je slabo znamenje. Tega nisva predvidela.

Asfaltna pot se je počasi spremenila v parkirišče in gostinsko dvorišče s prijaznimi lesenimi mizami in klopmi ter veličastnim razgledom.

Razveselila sva se, saj je bilo kar nekaj nezasedenih mest. Nekaj se bo našlo za naju.

Prva zadeva, ki sem jo naredila potem, ko sva sedla, je bil pregled sumljive situacije v desnem čevlju. Nekaj se je čudno grbančilo. Sezula sem čevlje in se vseeno odločila, da zadeva ostane skrita pod nogavicami. Konec koncev je bilo kar nekaj ljudi okoli. Kljub temu, da smo sedeli zunaj naj ostane zrak prepojen z vonjem  Trnovskega gozda in ne mojih “prešvicanih štunfov”.

Kmalu je prišla do naju natakarica. Naročila sva pivo in se odločila za neznano, domače.

“Kaj pa imate za pojesti?” sva vprašala.

“Nič. Vsaj dve uri je za počakati. Strežemo samo na podlagi predhodnih rezervacij.”

“Saj ne bi nič posebnega, samo kakšno čorbo na žlico. Verjetno imate kaj za pohodnike?” sem naivno spraševala.

Natakarica je ustrežljivo odšla vprašati v kuhinjo in se vrnila, da res ni nič. Čisto nič, kar bi lahko pojedla.

V redu, sva si mislila, bova pa popila pivo. Baje je pivo tudi hrana. In ker že za pojesti ne moreva nič dobiti, bova lepo, kulturno, pojedla svoje sendviče za mizo. Med tem sva opazovala dogajanje okoli naju. Zelo malo pohodnikov, večina ljudi se je pripeljala z avtomobilov. Starejši Italijan se na vse pretege trudi parkirati svoj super avtomobil skoraj med mizami. Ljudje mirno jedo in opazujejo razgled, uživajo v okusni hrani. Na koncu naročijo še desert. Mmmmm….

Midva pa uživava v okusnih sendvičih. In pivu.

20180815_124041.jpg
Ponudba za pohodnike

Po pol ure počitka se k mizi blizu naju usedeta še dva pohodnika. S psom. Slovenca. Natakarica jima pove popolnoma isto zgodbo kot nama. Nič brez rezervacije še vsaj dve uri.

Pričneva se pripravljati na odhod, pospravljati stvari v nahrbnik. Noge previdno tlačim v gojzdarje. Moralo bi biti v redu in zdržati še nadaljnje tri ure do današnje končne destinacije na Colu. Tam bova dobila kakšno čorbico.

“Ampak v pohodnih čevljih še nikoli nisem ostala brez pijače, hrane ali zavetja. Kjerkoli v hribih”, razmišljam. Prosiva za račun in plačava.

Med tem časom se za sosednjo mizo usede mlajši italijanski par. Brez pohodnih čevljev.

Natakarica pristopi in ju povpraša za naročilo. Želita naročiti hrano.

Ušesa napnem kot anteno. Italijansko dovolj dobro razumem. Ne, nimata rezervacije. Tako kot je nisva imela midva in prej omenjeni slovenski par. Obsedim in čakam kaj bo.

Opazim nenavadno vedenje natakarice. S hrbtom se obrne proti nama in na tak način skuša narediti nekakšen zvočni varovalni zid. Pomislim, da ne želi, da bi slišala, kaj jima bo povedala.

Ne, ni povedala iste zgodbe kot jo je povedala nama ali pred desetimi minutami slovenskemu paru.

Žal,  ves čas omenjam  nacionalnost, ker je to očitno edini ključ do načina obravnavanja gostov v tem gostišču.

Pove le, da bosta na hrano morala malce počakati. Malce!

Nato povpraša še naju, ker vidi, da še kar sediva. “Kako sta se odločila? Bosta počakala in še kaj naročila?”

Pojasnim, da ne, ker nisva več lačna. Najedla sva se sendvičev. Ji povem, da še vedno sediva, ker nisem hotela oditi prej, saj me je zanimalo, kaj bo povedala gospe in gospodu pri sosednji mizi.  Zagovarja se, da je v tem času minilo že toliko časa, da na hrano ni več potrebno čakati dve uri.  Počutim se neumno. Gosta Slovenca  pred gostoma Italijanoma sta dobila enak odgovor kot midva pred desetimi minutami. Očitno EURO iz slovenskih rok ni enako vreden kot iz rok tujcev. Res smo hlapci!

Ne da mi miru. Vem, da ni ona nič kriva. Prijazna, mlada punca, dela po navodilih nadrejenih. Kljub temu jo povprašam, če ve, da je njihovo gostišče omenjeno kot možna točka za okrepčilo na Slovenski planinski poti. Povem, da bi bilo etično, da se poskrbi za tistih nekaj planincev, ki pridejo peš po poti SPP, da dobijo nekaj za pojesti. Joto. Ričet. Karkoli. Planinci nismo izbirčni. SLOVENSKA PLANINSKA POT je  slovenski ponos! Ampak očitno to ne šteje, ko se vplete ekonomija. Ekonomija obsega…

Želim si, da bi lahko kaj spremenila.

“Pridita še kdaj”, naju povabi ob slovesu, “ampak prej vseeno raje rezervirajta,” doda.

“Bova še prišla, lepo je tukaj,” povem in dodam, da bova verjetno obšla gostišče.

Veliko je drugih vrhov in lepši so tisti, kjer vrh krasi trava, skala ali križ. Karkoli. Brez vrednosti je za planinca vrh z gostilno, kjer brez rezervacije ne dobiš ničesar in si poleg tega obravnavan kot drugorazreden gost. Ne, hvala.

This slideshow requires JavaScript.

Nadaljujeva pot na vrh, uživava v izjemno lepem razgledu na Trnovski gozd, Golake. V daljavi je slutiti morje in na severu Julijce, Karavanke in Kamniško Savinjske alpe.

Z malce grenkim priokusom nadaljujeva pot po Robu proti Podrti gori. Nadaljevanje poti iz vrha Sinje gore je slabo označena, shojenih je veliko poti. Žal se odločiva za napačno in kar nekaj časa je trajalo, da sva našla pravo pot. Brez pomoči GSM-a bi bila izgubljena.

Tu srečava nekaj pohodnikov, razgledne klopi so zasedene. Prideva do slikovite planine Sončnica s piknik prostorom in nadaljujeva proti Kolku.

This slideshow requires JavaScript.

Kljub prelepi naravi postajava vedno bolj utrujena in se sprašujeva, kaj se je zgodilo z nama. Šest ur markirane poti za celodnevni izlet ni veliko. Glede na to, da sva včasih hodila po deset, dvanajst ur. In to v precej drugačnem tempu kot danes. In ko potem računava koliko let je preteklo od takrat se zaveva, kako beži čas. Beži čas in midva sva vedno počasnejša. Ne gre skupaj, kajne?

Pot proti Colu se vleče. Zavedam se žulja. Boli in peče. Ampak si mislim, večji in hujši kot tisti po maratonih ta gotovo ni. Poleg tega je zadaj, na peti. Zanimivo. Ob teku dobim žulje na prstih, v hribih pa so očitno šibka točka pete. Torej moji skoraj novi pohodni čevlji le niso tako zelo dobri kot se mi je zdelo. Sicer pa krivim nogavice. Imam cel predal neuporabnih  športnih nogavic za katere mislim, da so še kar v redu. Tisti “kar” ni v redu. Stiskam zobe in si predstavljam, kako bom doma pospravila predal in pometala vse neuporabne nogavice v smeti!

Opaziva, da sva spet nekoliko zašla. Že nekaj časa ni bilo marakacije. GSM! Brez njega bi bila danes verjetno že čisto drugje kot sva.

Končno prisopihava na asfaltno cesto. Col. Col je pred nama. Markacije. In upava, da bo Gostišče Tratnik odprto. Zanimivo je priti iz gozda na cesto, po kateri sva se pred dvema letoma pripeljala s kolesom. Takrat sva delala praktično podobno turo le v nasprotni smeri in po cesti. Slovenija je res tako majhna! Tudi takrat sva imela postanek pri Tratniku. Držim pesti, da bo odprta. Ker drugje ni nobene gostilne. V tem koncu si skorajda obsojen na hujšanje, če nimaš s seboj okrepčila.

Noge vlečem po asfaltu in čudno stopam. Tokrat se bom sezula in pogledala svoj žulj. Sva že pred gostilno. Odprta je! Hura!

Jota se prileže. Sledi ji borovničev štrudelj. Mmmmmm …. In moj žulj? Uf… velik, krvav.

Zazvoni mobitel. Kliče skrbna gostiteljica, kjer imava rezervirano nočitev. V teh krajih tudi tovrstne ponudbe ni prav veliko. Predlaga, da pride po naju. Dva kilometra izven Cola. Brez problema.

Vztrajava pri pešačenju.

Kilometri po asfaltu do najine namestitve v bližnjem  kraju Višnje se vlečejo kot jara kača. Ampak vse mine, tudi ta “dolga” pot je. Tukaj spiva. Apartmaji Urdih, Višnje. Neskončno zadovoljna.

urdih.png
Odlična namestitev, lepi in čisti apartmaji, slasten zajtrk in izredno prijazni gostitelji.

Gostitelja sta naju pričakala z velikim, toplim nasmehom in pijače polnim hladilnikom. In pravo malo cirkuško predstavo mlade mucke Muce.

20180815_190955-collage.jpg
Mala nagajivka mucica Muca

Kako paše tuš po celodnevni hoji in opazovanje sončnega zahoda iz balkona! S kozarcem osvežilne pijače v roki. In nato počitek v udobni, sveže postlani postelji. Sedi. 5!

2. dan: od Cola do Abrama – 6,15 ure

colabram

Drugi dan je namenjen pohodu od Cola preko Javornikov v Podkraj na Abram. Markiranih poti za dobrih šest ur, glede na najino pripravljenost predvidevava dobrih sedem ur.

Najprej oskrba žulja, ki ne izgleda lepo. Pomagam si z obližem in dvojnimi nogavicami. Ter vklop gumba: “IGNORE”.

Slasten  zajtrk, jajčka, domače mesnine, kruh in marmelada ter domača jagodna rulada. Nebeško sva se najedla in napila dišečega čaja.

In nato – pot pod noge.

Začetek ni bil dober. Na cesti pred hišo sva najprej zagledala najino novo prijateljico Muco. Povoženo. Skoraj se na glas razjočem. Stečem nazaj in povem, kaj se je zgodilo. Muco je povozil avto.

Pot nadaljujeva v tišini, gor na cesto, da se priključiva trasi SPP. Uboge živali. Uboga muca, še skoraj mladiček je bila. Res sva žalostna.

Čez čas pozvoni mobitel. Gostiteljica. “Sta že prišla na cesto? Počakajta pri znamenju.  Nekaj sta pozabila! Pripeljem za vama!” pove in že prekine zvezo.

Le kaj bi pozabila, se sprašujeva in glej ga zlomka, malce predno odvije pot v gozd se pripelje gostiteljica z avtomobilom  in nama izroči: pribor za higieno! Spet se zahvaljujeva in se še enkrat posloviva nato pa zagrizeva v hrib.

Pot pelje skozi gozd, deloma vodi po gozdnih cestah. Potrebno je biti pazljiv saj markacijo kaj hitro spregledaš ob prečenju SPP s cesto. Mestoma je opaziti posledice loma drevja zaradi žleda izpred let.

20180816_103225
Rane naravne katastrofe iz leta 2014

V daljavi si ogledujeva vrhove in ugibava, kateri je glavni. Po dveh urah hoda me moj žulj že zelo boli. Hodim malo po svoje, stopam s celim podplatom, občasno grem vzvratno in komaj čakam, da že prideva do koče in si malo odpočijeva. Namesto v dveh urah in pol sva prispela do Pirnatove koče na Javornikih v dobrih teh urah.

Najprej zagledava Medvedovo domačijo, ki je omenjena v raznih planinskih publikacijah in kmalu nato kočo. Veselim se, da bom lahko oskrbela žulj ter se malce okrepčala. Obnoviti morava tudi zalogo vode.

20180816_112944
Pirnatova koča na Javorniku – odprta le ob sobotah, nedeljah in praznikih

No, tokrat sva pa ostala čisto brez vsega, tudi brez pijače in žiga, po katerega sva bila namenjena. Žig SPP je ovalen, predpisane oblike zato si s tistim pritrjenim na fasado doma ne moreva pomagati. V vodniku piše, da je žig SPP dostopen na Medvedovi domačiji. Vendar nama prijazna gospa pojasni, da nič več. “Novi oskrbnik koče nam ga ni predal.” Škoda. To bi bilo vredno omeniti tudi v publikacijah in ali vsaj – na spletu.

Sicer sva si pa deloma tudi sama kriva. Kadar imava dopust je to praznik ampak samo za naju!  Torej: več sreče prihodnjič! Vsaj veva, kam. Naslednjič prideva iz kakšne druge smeri.

20180816_112910
Stičišče dolin

Eden izmed kažipotov kaže na vrh Javornikov, kjer je razgledni stolp. Do njega le deset minut! Vendar se glede na situacijo v mojih nogavicah odločim, da ga obišče ob prvi naslednji priliki. Skrbi me, kako bom prišla v dolino. Želim namreč priti na cilj določen za današnji dan.

Spet se lotiva malice iz nahrbtnika. Oskrbim žulj in že greva naprej.  Pot vodi čez bukov gozd vendar je tokrat skoraj vsa pozornost usmerjena izključno na postavitev noge tako, da bo čim manj trenja v gojzdarjih. Bolj in manj mi uspeva. Gumb “ignore” postaja vedno bolj vroč. Ampak okolica, prelepa narava, pomaga. Vsaj malo.

This slideshow requires JavaScript.

Pašniki so ograjeni z električnim pastirjem. Nič kaj prijetna se mi ni zdela pot mimo mladih bikcov in razprosajenih konjičkov. Takrat sem na svoj žulj skoraj čisto pozabila.

Zadnji del poti do Podkraja se nama je spet vlekel in predvsem naju je skrbelo, kje bova dobila vodo, okrepčilo in oskrbo za moj žulj. Pred dvema letoma sva se čez Podkraj peljala s kolesom in nisva nikjer našla nobene trgovine ali gostilne.

Končno prideva v kraj in vprašava prvega domačina, ki ga srečava. Razveseli naju z informacijo, da sicer gostilne nimajo, imajo pa … picerijo. Spodaj pod cerkvijo. Trgovine nimajo in prav tako ne lekarne. Sicer pa je v centru kraja tudi naravni izvir vode tako, da vodo bova gotovo dobila.

Pogumno šepam naprej, stiskam zobe in se jezim,  ker nisem preventivno namestila obliža še predno se mi je naredil žulj. Ali vsaj obula dvojne nogavice, kot včasih. Ampak po toči zvoniti je prepozno.

Končno zagledava zagledava zvonik in kjer je zvonik je tudi gostilna. Ups. Picerija. In je bila. Srce mi zaigra.

Nekam prazno je. Gospo, ki sedi za mizo skoraj v strahu vprašava, če imajo odprto.

“Imamo. Kar naprej. Imata srečo – prvi dan po dopustu!”

No, pa sva res imela srečo. Skoraj vržem se na leseno klop, pod prijazno senco in se … sezujem. Naročiva pijačo. In se odločiva za pico. Z razžvrkljanim jajčkom. Takšne še nisva jedla.

Potem se lotim operacije. Previdno sezujem čevelj in zelo previdno sezujem zgornjo nogavico. Nato še spodnjo. Pogled ni obetaven, ker je gaza nad nogavico rdeče barve.

Malo odpijem in zajamem sapo.

Nato se previdno lotim obliža. Lepo gre stran, praktično je že odstopil, na sredini se drži kože tako, da ga mestoma s težavo odstranim.

Grdo je.

Predlagam, da bi polila po rani žganje. Pa mi moj odsvetuje. Na rano zlijem vodo in pustim, da se zadeva suši in počiva na zraku. Žulj utripa.

Pica je bila res dobra, z gostilničarko načnemo pogovor in seveda beseda najprej nanese na žulj. In kako je človek vesel, ko takole sreča sorodno tekaško dušo, ki se spozna na žulje in ima doma prave specialne obliže za žulje!

Podari mi dva, za katera sem neizmerno hvaležna. Vredni so kot kilo zlata! Aleluja! Gremo naprej!

okrepčeval
Okrepčevalnica Likar z odlično ponudbo pic in … obliži za žulje 😉

Ampak pot bom nadaljevala v natikačih, saj piše v  planinskem vodniku, da gre kar precej časa po cesti.

Kar oba si naveževa gojzdarje na nahrbtnik in jo mahneva proti Abramu “kot dva Čeha” proti Abramu.

20180816_164048
Nikoli ne reci nikoli

Sprva čez travnik, suha trava prijetno bode, pazim na žulj. Obliž pa čuvam za čas, ko bom ponovno obula pohodne čevlje.

Kmalu sva na cesti, ki se vleče v neskončnost vse do Abrama. Tako sva nekje tri ure hodila v opankah in si temeljito prezačila smrdljive noge.

20180816_164030
Na poti do Abrama

Ta del poti je med dolgočasnejšimi. Pot po senci čez gozd je sicer dokaj prijetna, vendar prav dolgo v njej ne moreš uživati. Lažje bi bilo, če bi tekla. Veliko primernejša je za tek. Mestoma poskušam steči in kar paše. Vendar me težak nahrbnik pritiska ob tla, peta pa skeli in opozarja na previdnost.

20180816_171316
Opankarji na SPP

Nanos ni le vrh, je obsežna planota. Zelenje, gozd, travniki. In neskončna makadamska cesta katere mir mestoma zmoti kakšen avtomobil in pohodnika posuje z belim prahom.

Ko spet opazim italijanske registracije me stisne pri srcu. Nočitev sem rezervirala v Furlanovem zavetišču na Abramu, kjer bova tudi dobila manjkajoči žig za knjižico SPP. Kaj pa če sem rezervirala na kmečkem turizmu? Kaj če ostaneva spet brez vsega?

20180816_124035
Na poti na nanoško planoto

Svoj strah za enkrat zadržim zase. Skoraj prepričana sem, da sem pravilno rezervirala saj sem številko dobila na strani Planinske zveze Slovenije! Torej mora biti vse v redu. Mogoče bi si morala omisliti novajšo izdajo Planinskega vodnika po SPP ampak kaj, ko je vse na internetu.

20180816_171223
Kurjava

Prideva mimo ogromnega kupa debel in vej. Opaziva, da sva “nekam” prišla. Gorske kmetije, cesta se spremeni v asfaltno, križišče s potjo in vipavske strani.

Le najinega Furlana ni in ni.

Nato v daljavi zagledava ljudi. Avtomobile. Parkirane. Na desni strani je večje gostišče polno ljudi, parkiranih avtomobilov.

Aha. To je kmečki turizem, zavetišče mora biti nekje naprej in nadaljujeva pot. Na levi strani stoji lepa zgradba z vrtom s senco in lesenimi klopmi. Je to? Ni. Piše … lovsko društvo …

“Oprostite!” zakličem gospodu pred poslopjem. “Iščeva Furlanovo zavetišče pri Abramu. Je še daleč naprej?”

Lovec naju razsvetli, da je tisto tam doli to, kar iščeva. Kmečki turizem Abram in Furlanovo zavetišče na Abramu je ena in ista stvar! Moj se kar ne da in trdi, da to ni res, ker karta kaže drugače. Res je trmast. Lovec se pa kar smeji in pravi, da imava srečo, ker je veliko gostov iz sosednje Italije že odšlo. Ta narod res izvoha kje se dobro je in pije!

Jap! Do Abrama prideš z avtom. Ni čudno, da še nisva bila nikoli tukaj.

Svoj opankarski korak usmeriva proti gneči. Hodim kot robot, vse me že boli, v želodcu kruli in sedaj me še skrbi, kako se bo končal današnji dan.

Nikjer nobenega domačega, natakarica na drugem koncu streže in skoraj teče. Vstopim in ob pogledu na notranjost, ki izgleda tako, kot mora planinski dom izgledati, občutim pravo olajšanje. Sedaj lahko brez skrbi preverim najino namestitev. Vse je v redu, soba je pripravljena, dobila bova hrano, žig, vse. Imajo celo vpisno knjigo, sicer malce skrito in brez svinčnika ampak … vsaj to se vidi, da je to nekoč bil planinski dom. Zavetišče!

Naročim njoke. Pivo. Življenje je lepo.

Ko je želodec potolažen si ogledam še okolico polno živali.

This slideshow requires JavaScript.

Zajci z malim radovednim in smešnim zajčkom, kokošnjak s samozavestnim ves čas kikirikajočim petelinom in kozami do …. medveda, ki obožuje solato!

20180816_190605

Medved je star 26 let, obožuje predvsem kuhano hrano in je na domačiji našel svoje zavetišče. Karkoli že to pomeni.

Naj dodam, da je bila hrana zelo okusna, soba in tuš solidna, cene pa primerne – planinskim! Le vzdušje je odšlo. Odnesla ga je “ekonomija obsega”.

Zaspiva kot ubita.

3. dan: Abram – Nanos – Razdrto – Senožeti / 6 ur

nanos

Lahko bi napisala – in tretji dan je od mrtvih vstal, tako dobro sem spala. Zajtrk sva imela ob sedmih, vse domače, vse slastno.

Sledi oskrba žulja: obliž za žulje in dvojne nogavice. Navdušena sem nad obližem. Kot bi ne imela nič! Previdno obujem še čevelj in … malo čutim ampak … kdor ne čuti nič je mrtev.

Pot nadaljujeva  – že spet – po makadamski cesti. Če bi vedela, da bo to trajalo skoraj dva kilometra bi jih prehodila v opankah, ker me ves čas skrbi, kako se bo žulj obnašal ob vzponu in spustu iz Nanosa.

Pa ni “skoraj” nič čutiti. Dobro nama gre, hitra sva. Na Nanosu sva v dveh urah, čisto po markacijah.

20180817_094155
Jutro na Vojkovi koči na Nanosu

Privoščiva si čaj, žulj je v redu. Zanimiv jedilni list imajo: “Naša mala kuhinjica prosi, za veliko potrpljenja!” No, čaj so pa le imeli.

Sprehodiva se do vrha in uživava v razgledu, vidi se na vse strani, avtocesta v dolini pa me spominja na otroško avtocesto.

Odločiva, da se bova do Razdrtega spustila po krajši, strmejši poti. Manj časa kot bom mučila svoj žulj, manj škode bom naredila.

In sva šla za prvo (precej obledelo)  markacijo – narobe.

Ampak nisva bila edina. Še potem, ko je vse skupaj izgledalo močno sumljivo in so se markacije spremenile v bledo rdečo liso ali bolje lisico, sva še kar rinila. Saj sta pred nama še dve planinki!

In potem, ko ju dohitiva skupaj modrujemo: “Pa saj je prav! Tam spodaj tudi hodijo!”

In smo šli pod vplivom črednega nagona ovc naprej, narobe.

Pot je bila vedno hujša. Planinki sta ostali nekje zadaj. Tisti spredaj so izginili v neznano. Midva sva pa iz podzavesti potegnila na plano ostanke stezosledstva in skoraj vohljala za potjo.

In ves čas ugibala, kje bi morala iti. Ampak nekakšna pot je bila… tam levo ob melišču. Ampak prava gre po desni strani.

Preveriva na GSM in ugotoviva, da hodiva po nemarkirani poti. Ampak pot je. Bolj strma. Verjetno so jo shodili domačini, da se izognejo gužvi. Ugibam.

Kar precej moči nama je pobral spust iz Nanosa. Strmo. Drseče. Zoprno. Z občasnim postankom na riti. Zaradi zdrsa ali varnosti. Kolena čuvam. Je pa ugodno za žulj. Ker mi prsti nabijajo v sprednji del čevlja tako, da se peta počuti skoraj kot v opankah. No, vsaka stvar je za kaj dobra.

Nemarkirana pot pa se konča nekaj deset metrov stran od markirane. Čisto v redu.

20180817_113240
Izhodišče z velikim parkiriščem Razdrto

Dobro sva se nadelala. Greva na kavico! In v Razdrtem se usedeva v prvi in mogoče edini bistro in … počivava. Razmišljam, da bi se ponovno preobula v opanke. Zakaj pa ne?

In se. Nadaljujeva pot po asfaltu, opanke so postale že čisto tanke. Pot vodi na travnik in gozd. Premišljujem, da se preobujem ampak… bom še malo počakala.

Nenadoma opazim kačo, kako šviga čez posušeno travo. Pohodni čevlji so skoraj v momentu spet na nogah.

20180817_125048
Iz Razdrtega proti Senožetim

Pot iz Razdrtega proti Senožetim sva pred leti že prehodila z otroki. Šli smo vse do Socerba in Tinjana. Super smo se imeli. Torej naj ne bi imela problemov s povratkom.

Nekaj časa je šlo, sledila sva spet nekim malce bolj bledim markacijam, poti sem se deloma spominjala ampak na vsem lepem je bil gozd vse naokoli naju povsem poraščen, pot je popolnoma izginila.

In spet naju je rešil GSM. Očitno so delno spremenili potek poti in s pomočjo vodiča na mobitelu hodiva skozi podrast in se nekako prebijeva spet na pravo pot. Pozdravijo naju označbe, tudi za bicikliste. To bo verjetno vzrok za spremembo.

20180817_141049
Proti Senožetim

Približujeva se Senožetim, pot je širok kolovoz. Pred leti je tu rastlo veliko čemaža ampak danes ga ni opaziti. Skril se je med ostalo zelenje.

Bolijo me noge. Oba. Peče me žulj. Čeprav že skoraj v Senožetih se spet pridružim opankarjem. Še kilometrček in sva na cilju.

Za nama je en krasen hribovski dopust poln doživetij in novih spoznanj. Ena štukerija SPP je uspela. Ampak ne v celoti. Javorniki naju čakajo. Razgledni stolp in žig. Spet ena krasna tura!

20180817_144122
Cerkev v Senožetih

 

 

 

 

 

One comment

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s