MOJ SEDMI MARATON (2009)

7 je mojA srečna številka 😍. Pretekla sem ga … na 14. Ljubljanskem maratonu.

Ta maraton je bil spet tak, poseben. Ni čudno, sedmi po vrsti in sedem je pravljično število v tekaškem smislu. Po sedmih tekaških letih naj bi postal tekač v svoji življenjski najboljši pripravljenosti, sposoben dosegati svoje najboljše rezultate. Se pravi nekakšen vrhunec sposobnosti rekreativnega tekača. No, v to nisem čisto verjela. Me je pa vseeno zanimalo, kako se bom odrezala na maratonu.

Pot do 7. maratona

V tem letu sem tekla manj, kolesarila več. Naša tekaška družina je bila takšna samo še 75%. Mož je namreč skoraj popolnoma prenehal teči po nasvetu zdravnika. Jaz bom vedno trdila, da je bila to napaka. Tek je šport, ki je ravno njemu najbolj pomagal tako pri zmanjševanju stresa in blagodejno vplival tudi na njegovo fizično zdravje. Le prilagoditi bi ga moral: krajše relaksacijske razdalje. Ampak, ne! “Če ne morem na ful, pa nič!” In tako je bilo. Od teka  ni bilo skoraj nič, ampak … moj osebni je postal zagret kolesar. “Na ful!”

2009 LM URŠKA, NINA ŠOLSKI TEK
Srčici

Priznati moram, da je tudi meni kolesarjenje všeč.  Poskrbiš za sklop mišic, ki pri teku počivajo in obratno – razbremeniš tekaške mišice. Zaradi občasnega nelagodja pri teku, zaradi katerega je postajal vedno pogosteje tek skorajda nemogoč, sem svojo potrebo po gibanju s kolesarjenjem dobro uravnotežila. Kombinacija tek : kolo je nasploh zelo dobra.

Predvsem pa mi je bilo všeč, da sva ponovno našla skupno prostočasno dejavnost v športu.

Tokrat sem trenirala precej drugače. Enkrat tedensko sem tekla pri sedaj že Urbanih tekačih ter v svoj trening v veliki meri vključila kolesarjenje.

Pretekla sem 1.099 km, prekolesarila pa skoraj trikrat več, točno: 2.723 km. Zadnji dolgi tek sem opravila 20. 9. in sicer 35 km.

Nekaj pa ni bilo v redu: moja teža. To bo moj najtežji maraton – dobesedno. S seboj bom namreč nosila približno 2 kg viška teže (1 kg = + 5 min/maraton). Če bom tokrat postavila PB … potem pozlatim svoje kolo!

Moja 7. maratonska nedelja

Svoj 7. maraton sem tako odtekla na nedeljo, 25. oktobra 2009 na 14. Ljubljanskem maratonu. Prav zanimalo me je, kako mi bo šlo to leto. Tekle smo vse tri punce, naš osebni pa je poskrbel za vse ostalo.

Nastop sta otvorili Nina in  Urška s šolskim tekom in zastopanjem gimnazije že v soboto.

Sledila je Nina še v nedeljo z odličnim nastopom na rekreativnem teku. Tako, da sem imela pred startom vse svoje srčke vključno z mamo na startu.

Jutro je bilo čudovito, sončno, ugodnih 14 stopinj. Za moj okus sicer malce pretoplo, ampak v zraku je bilo čutiti svežino. Vzdušje fantastično, teklo je tudi veliko tujih tekačev.

14LMa_059
“Tekma z najboljšimi”

The Stroj, elektrika, malce strahu, vsi v pričakovanju. Start pištole in gremo. Strašna gneča na začetku. Postavila sem se pravilno, nekje na sredino glede na svoj čas. Vendar je veliko število tekačev počasnejših. Nekateri praktično hodijo, se držijo za roke. Nezrelo! Človek bi pričakoval, da so se ljudje že naučili nekakšnega tekaškega bontona ali vsaj “fer pleja”. Postavi se tja, kamor sodiš.

Skušam teči in pazi, da koga ne podrem. Nikakor ne morem teči v željenem tempu, saj je to nemogoče. Organizator bo moral nekaj ukreniti. Počasneži ne sodijo v cono A, takoj za profesionalci, pa če so še tako simpatični in znani.

Šele po kakšnih dveh kilometrih se zadeva malce umiri. Ljudje se kar zaganjajo, opazujem ljudi, vidim jih, da tega tempa ne bodo zdržali. Prehitevajo, skačejo sem in tja, sopihajo. Prav zabavno! Človek bi se kar ustavil in opazoval. Navijači imajo kaj videti.

Vodo pijem na vsaki postaji, moram. To vem. Pot maratona je dolga in praktično vsaka kapljica vode dragocena. Na okrepčevalnicah pijem izključno vodo, karkoli drugega mi obleži v želodcu. Pojem kakšen košček banane in to je to. Gelov sem se pričela izogibati.

Navijači so enkratni, domiselni. Želim si, da bi ostali tu tudi še za drugi krog. Takrat jih maratonci “krvavo” potrebujemo. Morda ni videti, ampak to je čista resnica. Tako zelo pomaga tisti: “Bravo! Še malo! Dajmo!”.

To leto sem se dobro počutila, celo pot sem čutila moč in občasno celo “letela”. Mogoče pa “čudežno sedmo leto” deluje.

Spremljal me je mož na kolesu, pridružil se mi je na posameznih odsekih v drugem delu. Imela sem popolno oskrbo z vodo in spodbudo ter komentarje. Ob tem se spomnim pesmice, ki sem jo zložila na čast mojemu osebnemu tekaškemu trenerju, katero si občasno brundam, po verzih. Ko popuščam na primer tale:

Kako! Slabo! Pojačaj tempo!
Mar misliš kar med treningom zaspat?

in potem, ko se počasi izgubljam:

Halo – daj no,  nehaj vendar  ga zdaj srat?

Zelo redko se mi je zgodilo, da bi se sama sebi zasmilila:

Bo že še videl, ko me bo pobralo:
Le kje si našel drugo tako bo budalo?!

Maratonsko razdaljo so mi pomagali premagovati navijači. Navadila sem se jih najti, svoje, tiste ob progi.

“Brane!!!” na Slovenski pri Stoženskem hipodromu ali ob križišču s Tolstojevo. “Irena in Frenk!!! Juhu!” ” v Stožicah, “mami!!!” pri Ruskem carju ali pa na startu oz. cilju Manca.  Na Slovenčevi ” Hojla!!!” Vojka, Jure in ostali člani družine.  Skupinica prijateljev v Kosezah. Dobila sem krila vsaj za nekaj časa in hitela do tistih v cilju. Do mojega Frica, hčerk in prijateljev. Nekateri so bili stalni, drugi občasni. In vsak od njih je bil poseben. Dalj kot sem tekla, bolj jih je zeblo in še toliko bolj sem cenila njihovo podporo. Hvaležna do neba! Tudi zaradi tega sem se skušala prisiliti k hitrejšemu teku. Malo pa je pomagalo.

Ko misli odletijo …

Res mi je šlo dobro. Mogoče je bilo telo veselo spremembe, mišice so se na nek način sprostile in po drugi strani okrepile s kolesarjenjem. Kolesarila sva kar konkretno. To leto je bila najdaljša tura dolga 141 km in sicer sva kolesarila na relaciji: Podutik-Brod-Vodice-Golnik-Tržič-Begunje-Žirovnica-Jesenice_Kranjska gora- Vršič-Čezsoča. Nora izkušnja. Ob 10.00 uri zjutraj sva “zajtrkovala” pasulj nekje Pod gorami. V Kranjski Gori pojedla čokoladno tortico in se na juriš vzpela na Vršič. Od tam pa navzdol. Klanci navzdol so moj “strah in trepet”, mož mi vedno uide, mene pa ves čas skrbi zanj. Na enem od serpentin zagledam avtobus, ki se je “zataknil”. Ustavim in gledam, kje je moj. Pa je šel že naprej. Nato ga lovim, čaka me na nekem počivališču. Nadaljujeva skupaj. Nekje na predzadnji serpentini zagledam močan ovinek v levo in cestišče posuto z drobnimi kamenčki. V naslednjem trenutku ga vidim, kako spet polaga ovinek po njegovo “bolj se nagni, še bolj se nagni” in že vidim, kako se me le nagne ampak že ležeče leti proti ograji na ovinku. Ustrašim se, da bo padel čezenj, v prepad! In že ga skušam,  kar tako iz kolesa v stilu kavbojskih filmov, ujeti za majico. Ni šlo! V naslednjem trenutku delam salto naprej, spoznam asfalt in tiste kamenčke čisto od blizu ter istočasno opazim svojega osebnega, kako se je ujel za ograjo in ostal na pravi strani le-te. Imela sva srečo in nič pameti. Nikogar drugega takrat ni bilo na cesti. Malo sva se potolkla in popraskala ter se veliko naučila. No, eden od naju se je, drugega se pa še vedno ni prijelo. Od tam do Čezsoče se je pot strašno vlekla, podobno kot pri maratonu so klančki postali klanci. Vendar je vsega enkrat konec, tudi te poti. Najina tura je bila uspešna in v Čezsoči sta naju pričakala prijatelja s šampanjcem.


This slideshow requires JavaScript.

Tečem in se razveselim, da tokrat tudi čakata v cilju maratona. Šli bomo na pivo, šampanjec bo ob kakšnem drugem podvigu. Kar lažje tečem.

In se spomnim podobnega podviga dolgega 121 km z istim ciljem Čezsoča, le relacija je bila druga: Podutik-Železniki-Petrovo Brdo-Kobarid-Čezsoča, precej lažja varianta.

Všeč mi je teči po Dunajski cesti navzgor proti centru mesta in cilju. Navijači so redkejši, bivša “Titova cesta” široka kot prava avenija. Skušam vzdrževati tempo.

Spomnim se, da to leto nisem bila niti na eni tekaški tekmi. Enostavno je bilo prijetneje kolesariti z družino ali pa samo z možem. Super je bilo skupaj osvajati vrhove, odkrivati Slovenijo, dolinice, hribčke, vasice in mesta. Tako lepo je! In toliko novega vidiš, doživiš. Včasih, če je bila kolesarska tura prekratka, pa sem si še obula superge in odtekla svojo dozo, da sem se “raztegnila” in se nekako spet resetirala nazaj. Kolesarska poza ni najbolj naravna in dobra za hrbtenico. Po malo daljšem kolesarjenju sem veliko bolj “polomljena” kot po še tako dolgem teku. Tek je veliko bolj naravno gibanje, raje ga imam.

Še dva kilometra do cilja, spet več navijačev, dobim nekakšno tremo in skušam malce povečati hitrost. Kakšen čas bom imela? Imam štoparico na roki ampak je ne pogledam. Ni važno, tečem in skušam čim bolj lepo teči.

Cilj je na Trgu republika, ki sem ga dosegla v treh urah, petdesetih minutah in sedmih sekundah. Spet sedem! Povprečen tempo maratona: 5,27 min/km. Spet sedem!

Od 112 maratonk sem bila 38. V svoji kategoriji pa 10. Zadovoljna in na krilih za vsaj nekaj mesecev 😁.

Kolo bo ostalo enake barve 😜 !

cilj_fiction-_a250822_800x800
V cilju 7. pravljičnega maratona

Maraton je lahko nekakšna super kopel s centrifugo iz katere pridemo prečiščeni, srečni, navdušeni  in z razjasnjeno glavo.

Nekaj dejstev o 14. Ljubljanskem maratonu

Vreme je bilo ugodno, sončno, ne prevroče in ne premrzlo. Primerno za maraton 🏃‍♀️ !

14. Ljubljanski maraton
25. oktober 2009
6,8°C 98% 13,8°C 70% 9,8°C 96% vreme1

Na 14. Ljubljanskem maratonu je bilo 16.399 udeležencev. Tekačev na 10, 21 in 42 kilometrov je bilo 11.273, z maratonsko razdaljo pa se je spopadlo 943 tekačev: 824 moških in 119 žensk.

KONEC 1. OBDOBJA!

MOJIH SEDEM PRAVLJIČNIH MARATONOV

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s