Pristala sem na bolj koronološkem kot kronološkem zapisu mojega zadnjega maratona v drugem sklopu sedmih pravljičnih maratonov. Vtisov si takrat nisem zapisala, se pa še v živo spominjam muk zadnjih kilometrov. Statistične zapise sem prepustila svoji zvesti Garminčici, da jih naloži na Garmin Connect. Tam so in bodo ostali dokler se ne zruši platforma ali internet. Mogoče celo oba. Istočasno.

Svoj potopis do danes zadnjega pretečenega uradnega maratona pišem v času pandemije Koronavirusa.

Težko se skoncentriram na sam tek. Takrat. In zdaj. Zdi se kot povsem drugačen čas.

Vsi skupaj smo se znašli v nekakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Druženja so prepovedana, ljudje umirajo, v nekaterih državah žal množično. Tekaške prireditve so odpovedane ali pa prestavljene na kasnejši čas. Ljudje se bojijo. Nekateri jezni in drugi prestrašeni. In neskončno variant različnih zarot. Pa to v tem trenutku sploh ni pomembno.

Pomembno je, da ostanemo zdravi in pri močeh, da bomo svet postavili nazaj na noge. Verjamem, da smo se in se še bomo naučili marsikaj. In spregledali. Ter se vrnili nazaj k pravim vrednotam.

Zadnjo nedeljo oktobra 2017 pa je bilo čisto drugače. Ali enako kot praktično vsa leta do takrat.

Leto 2016 je bilo katastrofalno za marsikoga, deloma se je vleklo tudi v leto 2017. Podobno kot letos, 2020, so se dogajale stvari za katere so se do takrat, le drugim. Slabe in grde stvari. Nekatere grozne.

Tek je postal predvsem pripomoček, da lažje preživim, si uredim misli in se v sebi pomirim. Brez teka v naravi bi bilo vse težje, tiste drhtavice v sebi, strahu, bi se težko znebila. Učinek teka je pomagal vsaj za nekaj časa. Nobenih posebnih tekaških ciljev in želja nisem imela. Še časa, ki sem ga porabila za trening, se mi je zdelo škoda, da nisem drugje. Doma.

V tekaški sezoni 2016/2017 sem pretekla 1.256,67 km in prekolesarila 871,92 km. Skupne rekreacije je bilo precej manj kot leta poprej. Vendar naj bi zadostovalo, da pretečem maraton 2017, solidno.

Udeležila sem se tudi nekaj tekem:

Kar nekaj tekaških prireditev sem se udeležila. Istrskega in Bovškega polmaratona se brez Staše in Boštjana gotovo ne bi udeležila in prav zaradi njiju bosta še toliko bolj nepozabna. Hvala vama za vso podporo, dobro energijo in srčnost. Lepo vaju je poznati in imeti za prijatelja. Uživajta na svojem popotovanju, komaj čakam, da spet odtečemo kakšno skupno razdaljo. Predvsem pa tisti 5 -urni maraton.

Vzdušje na vseh tekmah je bilo enkratno. Istrski maraton je ostal na polovički a pretečen v odlični družbi Blejskih tekačev , nepozabni Wings For Life. Pritekla skoraj do Kamnika. V Radencih pa sem se preizkusila tudi kot zajček za čas 1:45:00. Hvala Urban, ker si se spomnil tudi name. Zanimiva izkušnja, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila. In čarobni Bovški maraton – v polovični izvedbi in odlični družbi.

22. Ljubljanski maraton in moj 14. maraton po vrsti.

Stala sem tam, na startu. Zagledam Dolores, teče na polmaratonski razdalji. Z menoj je moj najljubši maratonec, vedno je z menoj. Stoji za ograjo, mi ponuja plastenko z vodo, flis. Moj največji motivator. Zaradi njega tečem bolje, se trudim biti boljša. Nikoli mi ne očita treningov. Spodbuja me. Ta maraton želim odteči po najboljših močeh, tudi zanj.

Gneča pred startom. Tekači nabasani drug ob drugem. Telesa oddajajo toploto. Vznemirjenje je prisotno, vendar tokrat drugače. Kot bi bila imuna na vse okoli mene. Zdi se mi, da ne spadam več tja. V to masovko. Vse se mi zdi tako neosebno. Čreda smo, čreda. Ovčke, tekaške ovčke.

Tekla sem nezavedno. Kot avtomatik. Izogibanje nog pred seboj, pločnikov, zaprek, sotekačev. Voda. Pijem na vsaki okrepčevalnici. Kot vedno gel na 10, 20, 30 in 35 km.

Tekla sem počasi, na trenutke se mi je zazdelo, da sem vse to že doživela. Da gledam film. Podobno kot bi sanje doživljala v resnici. Prideš na kraj, kjer si nekoč že bil čeprav veš, da to ni mogoče in da to doživljaš v tem trenutku, da to ni spomin. Resničnost je. Zdaj. Prepoznam posamezne navijače, ki so stalnica, že leta. Maham jim, kličem, se zahvaljujem.

Že na 30. km pričnem nenormalno počasi teči. Bolijo me stopala. Križ. Na levi nogi imam že močno izrazit Hallux valgus. Povzroča mi krče v stopalu, mečih. Zvija prste. Posledično tečem narobe, kar mi zakrči celotno telo. Čez koleno, kolke v križ in naprej v desno ramo.

Posmehnem se sama sebi, kako sem neumna. Ves čas mislim, da mi nič ni. Da nimam nobenih zdravstvenih težav. Pa jih očitno imam. Vedno pogosteje se izražajo.

Tečem in vem da šepam. Levo nogo postavljam nerodno, podplat skušam postaviti močno in plosko na tla, da ublažim krč, poravnam podplat.

Šlepam samo sebe z malimi možgani, na trenutke tečem miže, enkrat bo minilo. Saj je samo 42 km. Saj je samo tek. Lepo bo, ko se bom ustavila. Sedaj se ne smem.

Čez Kajuhovo tečeva skupaj z Blažem. Tekaški prijatelj iz Knjige Obrazov. Pomaga pa čeprav sva oba precej zmahana. Itak ne rabiš besed, enostavno veš. To je boj. Tam nekje je cilj. Ki ne beži. Le do tja je potrebno priti. V cilju bomo vsi zmagovalci.

Slovenska se vleče kot jara kača. Ne ljubi se mi več. Tečem tako počasi, da mi je nerodno. Pa saj mi je vseeno. Tale maraton bom dobesedno spacala skupaj.

Že skoraj v centru zaslišim: “Mojca, bravo, dajmo,” in nato “Kar zmahana je” in s končkom očesa zagledam Meto in Tomaža. Zavijem v kljuko po Dalmatinovi in si mislim “kdo se je domislil tega bedastega kroga” ter se trudim teči čim bolj suvereno.

Slišim ciljni prostor, spodbujanje ob progi, hvaležna sem vsem vendar več od kislega nasmeška ne spravim skupaj.

“Ojej”, še ciljna ravnina se mi vleče.

Čas čez štiri ure, v cilju ni niti županske maskote. Zato pa zaslišim mojega Frica.

Dobim medaljo, majčko finišerja. Rumeno. Vse me boli. Skušam se raztegniti, pa sem tako polomljena, da skoraj padem. Hočem ven iz ograde, ven iz rešetk, stran od tekaške črede med moje prijatelje in k mojemu ljubemu Fricu.

Vse je v redu.

Na 22. Ljubljanskem maratonu je teklo 23339 vseh tekačev. Z menoj vred nas je teklo 391 maratonk, v cilj smo pritekle, prišprintale, prihodile, se prikotalile in privlekle pogumnih 380 tekačic- najslabši čas pa je bil 5:32:12. Najboljši ni važen. Nič več.

Moških se je na maraton prijavilo 1561, končalo pa 1514. Najpočasnejši maratonec je imel čas: 5:34:52, absolutno (tudi med ženskami, he, he).

Kasneje izvem, da sem praktično tekla tudi na državnem prvenstvu v maratonu, ki je to leto potekalo v okviru te prireditve. Trapasto pomislim: “Če bi pa to vedela, …”. Prav gotovo, kar misli si.

Zasedla sem 10. mesto od 31 v kategoriji, čas 4:03:45, absolutno pa sem pristala na 154. mestu. Čisto v redu.

Po dokončnem pogovoru s samo seboj je padla odločitev: saniraj svoje telo! Od tam dalje pa se udeležuj maratonov samo še pri čisti zavesti, primernem treningu in svoji maratonski teži!