NOV ZAČETEK

Človeško telo ima rok trajanja. Če temu ne bi bilo tako, bi bili praktično nesmrtni. Pa nismo. In ti šment, celo tek pri tem ne pomaga.

Slej ko prej se zgodi. Ko ne gre več. Pomembno pa je, da znamo presoditi, kdaj je resnično tisti čas, ko moramo neko dejavnost opustiti.

Tekači večkrat slišimo, da se nam določene zdravstvene težave gotovo ne bi zgodile, če ne bi tekli. Tudi vas to jezi? Ob težavah s različnimi sklepi od gležnjev, kolen, kolkov do hrbtenice – prav hitro bo komentar netekača: preveč tečeš! Tek za kolena ni zdrav. Preveč se giblješ.

Pa ni tako. Človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Brez gibanja se ne počutimo dobro, ne moremo celostno delovati. Ne fizično in tudi ne umsko.

mucek

Tek torej ni vzrok. Napačen način obremenjevanje telesa – to pa. Kar pa ni nujno samo tek.  Telo veliko zdrži. Dolgo se lahko “igramo” z njim in ga silimo v napore. Takšne in drugačne. Ampak ne v nedogled. Ko je vsega dovolj, telo samo reče: STOP! Na vrsti je počitek. Telo ukaže: “Nehaj mi težiti, mar ne vidiš, da ti preko bolečine in slabega počutja govorim, da prenehaj!” Ponavljati neke gibe ali pa vnašati strup v telo.

No, tudi to je “tek”…

Za menoj je 90 dni brez teka. 90 dni sanacije. Rehabilitacije. Karkoli. Prišel je čas, ko sem presodila, da je čas, da se ustavim za nekaj časa. Naj se telo spočije. Poškodba odpravi. Sanira. Odločila sem se, da si vzamem čas. Da preverim. Poslušam zdravnike. Športne fizioterapevte. Kiropratike. Skratka – strokovnjake. Pa ne le njih. Tudi vse tiste, ki mi ves čas govorijo, da tečem preveč. Da sem vsako leto starejša. Tudi tiste, ki mislijo, da tek ni zdrav. Dala sem možnost drugim in sebi, da dokažejo, da se motim in da imajo “oni” prav.

deblo v vodi

Kaj mislite? Mi je počitek pomagal? So bolečine izginile, ker nisem tekla? Je poškodba odstranjena?

Naj vam najprej zaupam, kako je zdravljenje potekalo.

Obisk osebne zdravnice mi je  prinesel močne protibolečinske tablete in napotnico za slikanje hrbtenice. Meritev kostne gostote sem opravila na lastne stroške, ker to naše zdravstvo  ne pokriva.

Kot vsi vemo, tablete niso rešitev. Stvari sem želela priti do dna!

Prvič v življenju sem obiskala športno fizioterapevtko ter se naročila na manualno terapijo znanega in opevanega strokovnjaka.  Že nekaj let sem se odpravljala k njemu, da me pregleda in pove, kakšno je stanje moje hrbtenice. No, ta klic telesa mi je pomagal, da sem realizirala tudi to.

Prvih 30 dni

Športna fizioterapevtka je imela veliko nalogo. Lumbago se mi je namreč zgodil teden dni pred smučanjem. Prepričana je bila, da me bo spravila v red in da bom lahko smučala. “Tri dni in boš dobra”, je bila prepričana. Žal je mnenje po treh dneh spremenila rekoč:” Tole je pa pretrd oreh”, in mi še čez kakšen dan odsvetovala smučanje. Kar je bilo tudi v resnici nemogoče, saj nisem prenesla niti deset minut vožnje v avtomobilu.

Pa vendar je fizioterapevtka , roko na srce, naredila čudež. Iz moje skrivenčene postave me je vsakič skoraj poravnala. Vse dokler nisem prišla po stopnicah do avtomobila. Izstop iz avta je bil že kritičen. Po štirinajstih dneh sem bila bolje. Naučila me je štirih vaj, ki so pomagale popustiti bolečino ter delno krepiti mišice trupa.

Vaje sem delala še nadaljnih štirinajst dni do termina, ko sem prvič odšla na pregled k manualnemu terapevtu z namenom, da najde in odpravi pravi vzrok mojim vedno pogostejšim bolečinam. V nasprotnem primeru bi, kot že večkrat do tedaj, postopoma pričela teči.

Drugih 30 dni …

Prvi obisk pri manualnem terapevtu je bila postavitev diagnoze. Skolioza v prsnem in ledvenem delu hrbtenice z rahlo kifozo in zamaknjenost medenice.

Sledile so terapije dvakrat na teden: 10-15 minut terapevta ter nadaljnih 10-15 minut na nekakšnem električnem stimulatorju. Predpisan sem imela počitek, krajši sprehod ter gretje določenih delov hrbtenice.

Po treh tednih sem morala terapijo prekiniti  in nadaljevati  s predpisanimi razteznimi vajami.

Tretjih 30 dni …

V tem obdobju sem lahko pričela z malo daljšimi sprehodi in razteznimi vajami . Dovoljeno je tudi plavanje: hrbtno ali prsno z glavo v vodi.

Kakšnih posebnih sprememb na telesu nisem opazila. Več sprememb je bilo v mojem razpoloženju. Kronično pomanjkanje gibanja! Gibanja na polno! Saj veste – ko se zadihaš in ti pulz poskoči v višave!

Kontrolni pregled je bila tudi zadnja terapija. Bila naj bi – ozdravljena. Poškodba – sanirana, kolikor je to pač sploh lahko mogoče. Če ima človek praktično od rojstva deformirano hrbtenico res ni mogoče pričakovati čudeža.

Prosila sem za napotke, kako naprej. Lahko pričnem z intenzivnejšo vadbo, z utrjevanjem mišic trupa, vadbo moči?

 “Zaradi takšnih zadev imamo mi paciente!”

Nekaj resnice gotovo je v tem. Vendar se ne morem sprijazniti z dejstvom, da zadostuje sprehod ali počasen tek za vadbo celotnega telesa. Nič trebušnjakov,  sklec, počepov. Hoja, plavanje, malce kolesarjenja, počasen tek sicer pa gretje, raztezne vaje, uživanje in počivanje.

Kakšno nasprotje od športne fizioterapevtke, ki mi je svetovala postopno vadbo in jačanje posameznih mišičnih skupin, nadaljevanje s tekom.

Razočarana…

Moram priznati, da sem bila in sem še vedno zelo razočarana.

Najbolj nad dejstvom, da človek resnično ne more nikomur zaupati. Verjeti. Vse je navadno trženje dejavnosti, ki jo dotični strokovnjak (zdravnik, fizioterapevt, farmacevt, maser, bioenergetik) izvaja ali bolje trži. Pacienti smo v večini primerov samo množica naivcev plavajočih v bazenu lažnega upanja prave strokovne pomoči.

In po vsej tej kalvariji, danes po štirih mesecih ugotavljam to, kar vem že zelo, zelo dolgo.

Poslušaj svoje telo, razmisli in ukrepaj! Delaj po svoji pameti!!! Nihče drug zame ne more vedeti o mojem počutju več, kot vem sama!

Stanje tekaškega telesa po 3-mesečni tekaški pavzi …

V bistvu bi lahko napisala – stanje telesa po 4-mesečni tekaški pavzi. Ker tečem tako malo, da to skorajda ni vredno omembe. Ali pa tudi ne! Odvisno.

Trenutno je stanje takšno, da lahko tečem počasi in zmerno nekje 10 km. Pa v resnici nisem še pretekla več kot 6 km, ker se držim postopnega plana. Trudim se teči pravilno, ko opazim, da delam stare napake se ustavim. Naredim nekaj vaj in nadaljujem s počasnim tekom. Moj plan je namreč sledeč: teči postopoma na ta način toliko časa, da bom dosegla spet maratonsko razdaljo in pretekla spet svoj maraton.

obala

In moje počutje? Obupno! Sem tekaško depresivna, ker je obdobje alergenov jaz pa astmatik, je še huje. Težko diham. Tudi zato, ker sem se zredila. In to “rejenje” se kar ne ustavi. Občutek imam, da se spreminjam v mroža.

Nekoč sem si rekla, da ne bom nikoli več prenehala teči do te mere, da ne bi bila sposobna preteči maratona. Kadarkoli. Pa ne hitro – lepo počasi. Vedno naj bi bila v tako dobri tekaški pripravljenosti, da lahko “odpuzam” do Bleda na krem šnito. Peš. V supergah.

No, danes nimam šans. Ne pretečem…

Sem pa sposobna tega, kar nisem bila nikoli iz enostavnega razloga: škoda časa. Sedeti pred TV-jem in gledati nadaljevanke. In šov! The biggest looser Slovenija! Kako prikladno. Če bom tako nadaljevala, se lahko v naslednji sezoni kar prijavim.

In tekaški cilji …. 

Ob zadnjem maratonu, katerega sem kar težko pretekla, sem si dejala, da nad določeno težo ne grem več na maraton, ker ne tečem z užitkom. Preveč se matram in prepočasi tečem. Nisem človek, vsaj zaenkrat še ne, ki mu je cilj samo priti preko 42 km. Ne. Preteči ga moraš. V nekem tempu.  Sedaj pa imam tak tempo teka kot včasih, ko sem hitro hodila! Katastrofa.

Katastrofa, ki to ni …

Mogoče, je pa za vsem skupaj skritega kaj več. Pri polni zavesti namreč priznavam, da sem se pričenjala že malce po tekaško dolgočasiti. To pomeni, da sem se naveličala priganjanja samo sebe na tek zato, ker se bliža nek tekaški dogodek in moram trenirati. Moram! Sita sem te besede. Tako kot najstnica včasih nisem prenesla te besede: moraš, daj! Pa ni bil problem v tem, da ne bi želela česa narediti – na smrt me je živciralo dejstvo, da mi je nekdo to naročil, kar bi sama ITAK naredila! In če bi me pustili vsaj še minuto na miru, bi to storila sama, tako pa so vsi po vrsti pametovali, ukazovali, grozili s pogledi, kremžili obrvi … in potem jaz ZANALAJŠČ nisem želela narediti tistega takrat, samo zato, ker so mi rekli!

Ja, očitno sem imela problem s samo seboj, ker sem se ves čas priganjala, da moram, moram, moram narediti takšen ali drugačen tekaški trening, ker drugače , nekaj ne bo… tako, kot sem mislila, da bi moralo biti. In nevede sem se zasužnjila.

drevo

Ja, čas je, da se osvobodim.

Tek mi je vedno pomenil svobodo. Zrak, veter, širjavo, prostost, naravo, kisik, srečo, prostranost …

Spet mi bo.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

One comment

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s