Pred dobrimi štirimi leti sem sedela pri svetovalcu na Zavodu za zaposlovanje. Šokirana. Vedno me je bilo strah brezposelnosti še posebej potem, ko si se že konkretno srečal z Abrahamom. Moja generacija in veliko generacij prej in potem smo imeli praktično zagotovljeno službo po šolanju. Celo izbirali smo lahko. Luksuz.

Sledilo je aktivno iskanje služb, preko vseh možnih kanalov. Pisanje prošenj, obiskovanje agencij. Izobraževanje, prebiranje člankov. Kot diplomirana ekonomistka z več kot 30 let delovnih izkušenj na različnih delovnih mestih pretežno v komerciali, sem dobila kar nekaj vabil na razgovor. Vendar so bila to pretežno “sumljiva” podjetja z vsaj meni nemoralnim početjem (sumljive finančne naložbe, telefonska prodaja in podobno).

Spremenim kriterije za življenjepis, delala bi karkoli, kjerkoli. Le brezposelna nočem biti in viseti na podpori. Iskanje službe sem vzela kot igro in izziv hkrati.

Prijavljati se začnem celo na razpise za polovični delovni čas. Pravzaprav sem sprva kolebala vendar sem si na koncu rekla, da nimam kaj izgubiti, če se prijavim. In glej ga zlomka, dobim službo v vrtcu, kot poslovni sekretar. Odlično. Naučim se česa novega in preizkusim “radosti” javnega sektorja na lastni koži. Da vidim ali vse zgodbice okoli javne uprave (v nadaljevanju JU) res držijo ali ne.

Všeč mi je. Naredim izpit iz strokovne usposobljenosti za dokumentarno gradivo. Ne želim se pretirano hvaliti vendar sem iz gospodarstva prinesla ogromno uporabnega znanja. Znanja, ki ga v JU ne bi mogla pridobiti. Vsak dan je kaj novega. Učim se predvsem zadev iz področja kadrovske politike, zaposlovanja, spremljam zakone in uredbe. V javni upravi so zadeve, ki naj bi bile logične, večkrat postavljene na glavo.

Gledam male otročke, ki hodijo mimo okna, vzgojiteljice. Na nek način se kar pomladim.

Delo poslovnega sekretarja v vzgoji in izobraževanju (v nadaljevanju VIZ) je različno od zavoda do zavoda. Odvisno od velikosti. In vrste zavoda. Če je zavod večji je s strani ministrstva odobreno tudi več delovnih mest, ki ni nujno razpisan za polni delovni čas. Lahko le polovico, več ali manj. Administrator, knjigovodja. V primeru, da je zavod manjši so v nekaterih šolah ena oseba tako računovodja kot tajnik. Kar seveda pomeni večji nabor znanja in strokovnosti.

Poslovna sekretarka, ki je na tem delovnem mestu že dolgo vrsto let, me uvede v delo, opozarja na posebnosti. Pravi: javna uprava je država v državi. Opozori me: ne pozabi – poslovni sekretar ni tajnica! Priznam, ni mi bilo čisto jasno zakaj te besede. Pač. Nova v zgodbi javnih uslužbencev v VIZ.

Kmalu mi postane jasno, da v tem zavodu ne bom uspela dobiti dela za osem urni delovnik. To pa potrebujem in hočem. Zato iščem dalje.

In imam srečo. Vrtec mi je odprl vrata do osnovne šole. In z novim šolskim letom postanem sprva Poslovni sekretar VI v bližnji osnovni šoli.

Za manj denarja, za manj dni dopusta kot v vrtcu. Tudi zahtevana izobrazba je nižja in kako zanimivo: širši nabor delovnih nalog. Brez pomoči administratorja, ker je šola premajhna glede na število vpisanih otrok. Vendar za 8 urni delovnik, nedoločen čas.

Prenehala sem z iskanjem zaposlitve. Pospravila sem vso papirijado razpisov in prošenj, božansko in hkrati malce čuden občutek, kot bi mi polovica obveznosti padla iz ramen.

Vedoč, da je plača resnično majhna mi iz dneva v dan postaja bolj jasno, da je še manjša kot je videti v resnici. Vendar to ni tisto, ki najbolj boli.

Spoznavam sistem. Razlike. Neenakosti. Krivice. Tudi primitivnost.

In po drugi strani uživam v novem delovnem okolju, optimiziranju dela, organizaciji.

Učitelji stavkajo. Imamo enako raven izobrazbe. Učitelji stavkajo. Marsikdo med njimi ima nižjo izobrazbo.

Učitelji stavkajo. To so strokovni delavci. Imajo strokovni izpit. Tudi poslovni sekretar ga ima. Ne enega, tri.

Kaj za božjo voljo v javni upravi pomeni besedica: STROKOVEN?

Učitelji stavkajo. In uspejo. Vesela sem za njih.

Vendar, kje sem jaz? Smo administrativno računovodski delavci zaposleni v VIZ v očeh naše države res toliko manj vredni? Saj razumem. Šola ne obstaja zaradi tajnic. Ampak tudi zaradi učiteljev ne. Zaradi otrok imamo šole.

Delitev zaposlenih na “strokovne” in ostale je nekaj, na kar se težko privadim. Nestrokoven je nekdo, ki ni profesionalen. Ki ne pozna svojega področja dela. Ampak, v naši JU je vse “malo drugače”.

Nisem strokovna delavka pa vendar se že prvi mesec svoje zaposlitve prijavim na nov strokovni izpit iz upravnega postopka. Torej drugi strokovni izpit v času mojega “javnosektorjevanja”.

Stavka uspešna v prvi vrsti za učitelje naj bi poskrbela tudi za odpravo tako opevanih anomalij J skupine, to je “nestrokovnega” kadra. Tako so lahko napredovali vsi: pazi – nad 24. plačnim razredom (PR v nadaljevanju) za dva razreda. Izvisim tudi tu. Imam prenizek PR. Torej si ne zaslužim višje. Takšna je logika stavkovnih pogajevalcev. Anomalije so še huje izražene.

Po tej stavki se spremeni tudi naziv mojega delovnega mesta – iz Poslovnega sekretarja VI v Tajnik VIZ VI. Spomnim se kolegice iz vrtca: (“Ne pozabi – poslovni sekretar ni tajnica!”).

Postanem torej nekaj, kar nikoli nisem želela biti: tajnica. Saj veste – stereotip. Ženske v petkah kuhajo kavico in pomagajo direktorjem, pišejo po nareku in ne delajo skoraj nič. Sploh pa ne nič zahtevnega. Saj vem, da je to predvsem samo še v filmih. In naj mi oprostijo vse ženske na delovnih mestih TAJNICA. Vem, da takih delovnih mest sploh ni več in da sem bila v bistvu otročja. Ampak tako je. V gospodarstvu direktorji pišejo zadeve praktično sami, stvari so se korenito spremenile. In vem – tajnice garamo in kaj sploh delajo tajnice? Tem tajnicam se povečini danes reče drugače ravno zaradi korenite spremembe delovnega mesta.

Po štirih letih stavke na našo šoli še vedno visi v zbornici parola: ENAKO PLAČILO ZA ENAKO DELO. Veliko učiteljev še vedno ni zadovoljnih. Kaj bi sploh radi? Ne vem. Ampak – prav imajo. Ne smemo biti tiho. Dvigniti je potrebno svoj glas in ne ponižno molčati, kot to počnemo omalovaževane “tajnice”.

Verjamem, da je glavni problem tega delovnega mesta sam NAZIV in NEPOZNAVANJE OBSEGA DEL IN NALOG.

In kakšno je delovno mesto tajnic v osnovnih šolah?

Zanimivo, pestro, raznoliko. Predvsem pa potrebuješ ogromno strokovnega znanja, prilagodljivosti in dobrih živcev. Še posebno v času Covida. Na tem delovnem mestu bi potrebovali profil dobrega ekonomista, pravnika, psihologa in psihiatra, zdravstvenega delavca in IT-jevca.

Največkrat je v tajništvu kot na “ponterosi”. Dve osebi na vratih, dva na telefonu, eden na oknu (sem v priličju) in za njim kolona. Nekdo bi potrdilo o šolanju, spet drugi čaka, da preda paket, tretji reklamira položnico za prehrano, zaskrbljena mama želi predati copate za hčerko, učitelj bi rad seznam učencev in naročilnico, učiteljica želi bucke in potne naloge … jaz pa sredi obračuna prehrane v času šolanja na daljavo, Covid dodatkov in evidence precepljenosti ter delovnih ur… pisanja sklepov, naročanja blaga… in zaposlovanja novega delavca.

Ampak jaz na nek način uživam. V pestrosti, prilagodljivosti situacij, reševanju problemov.

Ja, Napolen je bil le pripravnik v primerjavi s šolsko tajnico.

Prav posebna izkušnja je bilo “tajnikovanje” v času Covida – ne glede na val. Ravnatelji prepuščeni samim sebi in tajniki z njimi, ja – saj ni res, pa je! Nekoč morda napišem humoresko na to temo. Ko bo Covid za nami.

Kot veste, smo smernice in navodila za delo praktično dobili najprej iz medijev. Koliko je bilo tu logike in jasnih navodil si tudi lahko mislite. Iz vsega skupaj sem potegnila eno: ne delaj prehitro. Še predno boš končala prvo varianto se bo vmes še trikrat vse spremenilo.

Ja, garamo. Ves čas.

Delamo in “klofamo” po tipkovnici in budno opazujemo od kje se bo pojavil kakšen inšpektor, da koga po pomoti ne zaloti ravno v trenutku, ko si bo za hip snel masko. Tisto – Covid. In se istočasno veseliš, da bo popoldanska seja sveta šole potekala na daljavo.

Od buljenja v ekran odhajam domov z dvojnim vidom.

Država odredi dodatke za nevarnost, kjer nas spet degradira. Itak. Naše življenje je vredno toliko kot tvoja plača. Tajniška – ravno za en drek.

Včasih mi gre  na jok. V takih trenutkih. Ob vsem tem se počutim izdano in prevarano. Ker je tako krivično. Šikanirani smo s strani države. Z vsem. Od plačnih razredov (PR v nadaljevanju) do dodatkov. Pa še slednji gredo posameznikom v nos ne vedoč, kaj vse je bilo potrebno početi v šoli, da je potekalo šolanje na daljavo nemoteno. Nisem še slišala, da bi se kdorkoli javno zahvalil tajnikom. Tajnicam!

Veste, za tajnice ni nikoli pravega trenutka. Krivice iz preteklosti in odpravljanje napak se z vsakim popravkom še slabša. Za nas. Popravljajo se plače J skupine, kjer tajniki praviloma izvisimo. Popravi se sistemizacija računovodjem in kuharjem. Tajnikom ne. Tako sem s 37 leti delovnem dobe – ups – štejejo le štiri leta v JS (očitno), VII. stopnjo izobrazbe in dvema strokovnima izpitoma (to je v javnem sektorju strašno pomembno ampak spet ne za vse) na 24. PR oz. je moja plača enaka ali nižja od tehničnih delavcev z zahtevano V. ali nižjo stopnjo izobrazbe.

Da o znanju ne govorimo. Smešno, nihče ga ne zahteva.

Ne vem, mar zakonodajalci in “odlokovenmetalci” menijo, da ljudje izven javnega sektorja delajo na Marsu in drugih osončjih in ne v isti državi Sloveniji?

Pa to je noro! Če ne bi doživela na lastni koži tega ne bi verjela. Kot verjetno ne verjamete vi, ki to berete in niste tajnica ali tajnik. Ali poslovni sekretar.

Danes, po štirih letih v javnem sektorju vidim, da je z našo državo nekaj res hudo narobe. Kot bi padla na glavo.

Ampak! Le kaj mi je! Saj imamo SINDIKATE! JUHUHU!

Pred šestitridesetimi leti sem se po znani Litostrojski stavki, katere je bila ena od zahtev tudi ustanovitev neodvisnih sindikatov, vpisala v ZSSS in prav kmalu tudi izpisala. Toliko o sindikatih. O reprezentativnosti posameznih bom raje tiho.

Ampak – sedaj imamo svojo državo Slovenijo. In moje pravice naj bi mi pomagala uresničiti kar dva Sindikata. En t.i. “učiteljski” reprezentativni sindikat SVIZ in nereprezentativni sindikat za prezrto J skupino, kamor so stlačili vsa ostala delovna mesta za odstrel. Ne prvi in ne drugi nista dosegla glede opredelitve tega delovnega mesta nič. Dvomim, da SVIZ pozna vsaj glavne odtenke tajništva.

Se spomnite pred leti, ko so podjetja množično odpuščala čistilke, kuharice in najemala zunanje izvajalce. Mnogi so se odlično znašli in imajo danes lastno podjetje ali restavracijo.

No, vrli odločevalci in strategi za JU pa so tako v ta lonec nametali vse od svinčnikov, čistil, pnevmatik, semen in bencina ter skuhali neužitno čorbo. Ni čudno, da je vse narobe in sedaj skupaj plava kader, ki ne spada skupaj ne po izobrazbi, delovnem mestu in oceni tveganja. Po ničemer. Le nekega davnega leta je imela peščica vladik apetit vse skupaj privatizirati in “požepariti”… pa se nekako ni izšlo. Ti šment!

Ampak kaj, ko ravno v sektorju vzgoje in izobraževanja znanje sploh ni pomembno. Včasih so rekli: kolikor znaš, toliko veljaš. Danes to ni res. Sploh ni res. Le delati ne moreš. Ampak ni panike. Nekateri se znajdejo drugače.

Torej, v javni upravi so ovrednotena le leta zaposlitve (namenoma ne bom napisala dela) v javni upravi. Leta zaposlitve v neki Državi v državi s sebi prilagojenimi pravili ali če se po koronsko izrazim: zaposlitev v mehurčku – skoraj kot v navidezni resničnosti. In avtomatizem triletnega napredovanja. Kar tako. Brez nekih posebnih dokazovanj in truda. Smešno.

Verjemite, podjetja na tak način ne bi preživela.

O, kako bi rada videla šolo z najeto tajnico!

TAJNIK VIZ pa je šikaniran iz strani države, prezrt in razvrednoten na vseh ravneh. Drugorazredni zaposleni.

Razkurjeno-malodušna sem. Obupana. Jezna. In si komaj najdem čas, da si privoščim malico, navadno za pisalno mizo, ker je potrebno evidentirati vhodne račune, čaka me javno naročilo, in fascikli v arhivu, čez okno izdajam pozabljene maske, na vratih učitelj moleduje za krede in drugi za njim sporoča, da printer v zbornici ne dela. Jaz pa moram ponastaviti evidenco testiranja in precepljenosti in igrati inšpektorja, kam je izginil ves papir v dveh dneh. Na skrivaj še enkrat na hitro ugriznem v sendvič. In si nazaj nataknem masko. Saj veste, polna usta, mogoče solata med zobmi. Maska pride večkrat prav.

Sprašujem se, le kdo se bo še želel zaposliti na to delovno mesto za tako mizerno plačo in prezrt odnos države praktično na vsakem koraku? Verjetno nekdo tak, kot sem bila nedolgo nazaj sama. Brez službe in brez pričakovanj. Vendar te zadeve sčasoma prično motiti. In na te stvari je potrebno opozarjati. Ker tako kot je ni prav in ni pošteno. Ni pravično.

Čas je, da se to uredi. Zadnji čas je, da si pristojni končno vzamejo čas in prisluhnejo. In predvsem slišijo in razumejo. Brez izgovorov na Covid in epidemijo. Kot sem še zgoraj napisala, za tajnice ni nikoli časa. V vsakem zavodu ena sama, neenakovredna, prezrta.

Tako. Napisala sem, kar sem morala. Prav je, da se vidi vsa beda javne uprave. To je primer delovnega mesta “kadrovika, računalničarja, nabavnika, ekonomista, psihologa, referenta, zdravniške sestre, tajnice, pravnika, administratorja, računovodje, iskalca copat in ključev, planerja, statistika, obveščevalca, pomirjevalca… in še bi se našlo) združenega pod imenom: tajnik VIZ.

Ampak kljub vsemu rada delam in še vedno z veseljem hodim v službo. Jaz pravim, da grem v šolo. In vesela in hvaležna sem za to izkušnjo ter da sem lahko tajnica na naši sončni šoli.

Srečna bom, ko bom nekoč že upokojena prebrala ali slišala v medijih, da so za delovno mesto tajnika v šolstvu vsa nesorazmerja odpravljena ter stvari postavljene pošteno.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica in tajnica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Nato pa na krivice in neenakosti glasno opozorite!