MOJ ŠESTI MARATON (2008)

Imela sem neverjetno srečo, da sem lahko že šesto leto zapored pretekla maratonsko razdaljo, kot nagrado za pridno nabiranje kilometrov. Nič na tem svetu namreč ni samoumevno. Zgodilo pa se je v Ljubljani, na 13. Ljubljanskem maratonu.

Pot do 6. maratona

Maratonci vemo, da je pot do maratona pomembnejša od same tekme. Če pot ni prava, tudi z maratonom ne bo nič.

Zajeta slika

To leto sem trenirala malce drugače kot prejšnja leta. Sicer je sam trening še vedno temeljil na Gallowayu in najini Excelovi razpredelnici, sprememba je bila v moji želji po boljši tekaški tehniki. Mož, ki je že dodobra prevzel vlogo mojega  osebnega trenerja, je v svojem navdušenju pričel rahlo popuščati, razen v kritiziranju moje tehnike:

»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan – kakšen pulz moraš imeti?« »Pazi na držo!« »Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv.«
»Kakšen pulz imaš?«
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«
»Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170.«
»Kaj počneš z levo roko!? Z njo bingljaš, kot da ti je odmrla!«

Tekaški tečaj

Problem sem imela tudi zaradi nočnih treningov, delala sem dolgo in večji del leta tekla ponoči. To mojemu “osebnemu” tudi ni bilo všeč zato sem se odločila, da se priključim kakšni tekaški skupini, vsaj za čez zimo. Na TF sem izvedela, da bo imel Urban Praprotnik, ki je pričel trenirati tudi odrasel živelj, tekaški tečaj. In sem se prijavila. Pravzaprav nas je treniral še tedaj, ko sta hčerki hodili k njemu na atletiko, le da tega ni vedel. Boljšega trenerja si človek ne more želeti. To sem vedela že takrat tudi zato, ker sta ga imeli hčerki radi in ga globoko spoštovali !!! Tečaj je bil meseca aprila zato sem bila presrečna, da bom imela do maratona dovolj časa, da izpilim svojo tehniko.  Po predavanju nas je Urban posnel. Trudila sem se, da bi tekla res čim bolj pravilno. Občutek sem imela, da grem super! Ojoj! Ko sem se zagledala na posnetku, bi se najraje cela skrila v superge. Grozno! Preveč na rit, sedeče, puklasto. Grdo! “Saj res nisem za drugam kot za v hosto  ponoči. Tam me vsaj nihče ne vidi, kako grdo tečem!” sem pomislila. Priporočil mi je delati vaje za mišice upogibalke trupa, še vedno jih delam! Najhujši del tega tečaja pa je bil, ko je vsakega posameznika skrbno preveril tudi glede gibljivosti. Oh, ko bi le to lahko spustila. Sem namreč lesena kot klada. In štorasta tudi. V svoje opravičilo moram dodati, da imam skoliozo in določenih vaj zaradi tega “kao 😜” ne smem delati (v bistvu jih tudi ne morem). No, to je bilo grozno, priporočil mi je, da se skušam maksimalno razgibati. Počasi in postopoma. Svet je res krivičen: poznam ljudi, ki se praktično ne ukvarja z nobenim športom. Ne tečejo, ne kolesarijo, nič. Pa si lahko kadarkoli  dajo nogo za vrat in se pripognejo skoraj do komolcev (če so bolj kratkih nog 😜). To je zame znanstvena fantastika. Pa pustimo to. Kakorkoli, po opravljenem tečaju sem se tudi pridružila “prototipu” Urbanovih tekačev, ki takrat to še niso čisto bili, so pa to zelo kmalu postali.

Gremo!

Tako sem stala na štartu, ki je bil prvič na Slovenski cesti z malce slabe vesti glede treninga v zadnjih dveh mesecih. The Stroj in neverjetna energija tekačev. Sama še vsa nekako zmedena zaradi aktivnega dogajanja zadnjih nekaj dni. Norišnica s prijavami. Vse je šlo skoraj narobe. Brez Barbare na Timingu bi se mi odpeljalo. Še danes sem ji hvaležna za premnoge bolj in manj hude zaplete. Nina in Urška sta zastopali barve svoje gimnazije že dan prej, danes pa je starejša hčerka še fantastično opravila z dobrih 10 km preizkušnjo na rekreativnem teku. Celotna naša družina se je skoraj stopila od vseh čustev. Prihodnje leto bosta tekli obe na 10-tki.

Tako sem se znašla na štartu skoraj mimogrede. Vse to navdušenje okoli mene me je priklicali nazaj v realnost in moja skrb o pripravljenosti se je vrnila. In ne bi smelo biti tako 😈!

Tek v skupini

Od aprila dalje sem se namreč priključila tekaški skupini z Urbanom na čelu, enkrat na teden. Prijale so mi vaje pred in po treningu predvsem pa skrb Urbana za vsakega od nas. Tudi med samim tekom je opozarjal na napake in svetoval. Ko sem zaslisala korake za seboj sem takoj postala pozornejša na svoj tek. Med tekači sem srečala znane tekaške obraze, trening je vedno minil skorajda prehitro.

URBAN TEČAJ 2008

Štartali smo…. kar nekaj časa hodim, da prečim startno črto. Ko naredi  “bzzzzz” sem pomirjanje, da čip deluje. Reka tekačev vse okoli mene, množice navijačev divje navijajo, ploskajo…mi pa gremo kot nekakšna čreda bikcev po koridorju vsak v svoj boj s samim seboj.

Prvi krog v redu, drugi krog povsem druga zgodba. Manj tekačev, manj navijačev, manj moči, manj vsega.  A več “maratona”! Vsako leto bolj se mi zdi, kot da prve polovice sploh ni. Vse se prične šele potem, ko večina odteče v cilj. Čeprav lahko konkretno zafrkneš ravno v prvi polovici.

Prisluhnem sebi, vse je v redu.  V tem letu so se mi pričele porajati  nekakšne nedoločene zdravstvene težave. Dogajalo se mi je, da sem se v nekaj minutah napihnila kot balon. Šla sem tečt in se morala vrniti po nekaj sto metrih.Bolel me je trebuh, se napihnil. Obiski zdravnikov niso našli nič posebnega. Eksperimentirala sem s prehrano in ugotovila predvsem, da je najbolje nič jesti … pa še to ne vedno.

Tekla sem in upala, da je maratonski dan tisti dan, ko bom čisto v redu. Vreme smo imeli idealno, okoli 9 stopinj in oblačno, brez vetra.

Kljub temu je bil moj 6. maraton  eden težjih. Nikamor ni šlo, ves čas sem se morala porivati. Metati eno nogo naprej in vlečti drugo prav na silo za seboj.

Tekaških kilometrov se mi je sicer nabralo dovolj. V tej  sezoni sem  pretekla 1742 km, najdaljši  tek že avgusta: 24. 8. – 32,5 km. 3 tedne pred maratonom  bi morala preteči vsaj 35 km v kosu, pa sem le 21 km. Ostali teki so bili vsi krajši (6 do 14 km).

Zakaj? Dobila sem novo kolo in se mi je dobesedno odpeljalo! Tako bi lahko dodala k treningu za maraton še kolesarjenje, skupaj: od 14.8. do maratona okroglih 350 km: 20 – 50 km ture, ravnina in klanec.

Tekaška tekmovanja

Tekaška tekmovanja so rastla kot gobe po dežju. Vsaka vas je imela že svoj tek. Ni pa raslo le število tekmovanj, tudi startnina. Tako je bila udeležba 4-članske družine na kakšni od prireditev že kar velik finančni zalogaj.
Med premagovanjem kilometrov se skušam spomniti svojih tekmovanj in občutkov na tekmah te sezone:
Datum Dolžina (m) Čas Čas/km Hitrost (km/h) Proga Teža (kg)
23. mar. 08 21196 1:53:11 5:20 11,24 Mali maraton Sežana 62,30
10. maj. 08 12000 1:14:4 6:10 9,72 tek trojk – 12 61,40
17. maj. 08 21096 2:2:47 5:49 10,31 Maraton treh src 61,20
31. avg. 08 10000 0:50:22 5:2 11,91 TF10KA 61,00
26. okt. 08 42195 3:56:47 5:37 10,69 Ljubljanski maraton 60,10

Rezultati tekem kažejo, da je to moja najpočasnejša sezona. Na MKM je bilo vse v redu in če ne bi na okrepčevalnicah že na 16 km zmanjkalo vode, bi bilo pa še bolje.

This slideshow requires JavaScript.

V maju je imela svoj debi na Teku trojk svakinja, ki je postajala vedno bolj navdušena  tekačica. Sestavile smo ekipo s TF-jevko Natašo – Zlate ptičke. Kot članica z največ kilometri naj bi predstavljala najmočnejši člen, pa je bilo ravno obratno. Cvetoči kostanj pred vzponom na Golovec mi je dal vetra. Brez pumpice z  Ventolinom bi bilo še manj sanjsko, kot to itak ni bilo. Vse skupaj sem razumela kot znak, da spadam med “ta dolge” trojke.  Sta se pa odlično odrezali kolegici v moji ekipi in Nina ter Urška s svojimi trojkami.

V Radence sem odšla v velikem pričakovanju, saj sem leto poprej pritekla osebni rekord in v upanju, da je moja astma pomirjena. Tokrat me je spet skoraj ubilo. No, zadušilo. Ozračje je bilo polno alergenov tako, da sem v resnici spet dosegla PB ampak v obratnem smislu. V cilju pa še dozo Ventolina. Pa je bilo hitro v redu. Za astmatike je Maraton treh src lahko res neprijazen.

Zadnji dan avgusta se mi je uspelo udeležiti TF 10-tke. Odlična prireditev, organizirana pod taktirko Tekaškega foruma na Domžalskem štadionu. Tekač teče sam, točno 10 km, torej 25 krogov. Zmaga seveda najhitrejši. Upala sem, da bom tekla hitreje. Rezultat pa je nakazoval na ne ravno hitro maratonsko dirko.

Proti cilju

Matr je bil  matr! Tam na 32 km me zagrabijo krči. Ustavim se ob poti. Dobim nekakšno prvo pomoč za krče. Sprej in masažo. Grem naprej. Po sredini. Da ni naklona.

Sledi novo presenečenje! Kakšnih 6 km pred ciljem dobim pravo tekaško spremstvo. Moj osebni se mi priključi s svojimi kolegi, da mi pomagajo na koncu s tempom. Ja, vsi v supergah  in brez startnih številk. Vsi navdušeni! Pa kaj to. SPOČITI! Jaz pa živa crka pri na pol mrtvem telesu. Bila sem na “avtomatičnem puzanju”.  Kaj to je ve vsak pošteni maratonec 😂.

“Hoj, pa ste res prišli!”sem jih uspela pozdraviti. Ob tem sem pazila, da ne porabim preveč moči. Rumena luč mi je že utripala.

“Kako ti gre?” sprašuje Marjan “najhitrejši okoli Prevala”. Njegov rekord očitno ne bo nikoli padel. “Zmatrana?” sprašuje Boštjan, ki takrat še ni vedel kako zagnano bo treniral za maraton čez 10 let. “Gre, ja…” skušam odgovarjati, kaj več besed ne spravim skupaj.

V resnici sem jih bila vesela. Zelo. Lepo od njih, pomagali mi bodo do boljšega rezulata. Res hvala! Dokler nisem zaslišala osebnega: “Ajde! Pojačaj!”  me je spreletelo čustvo, ki ga ne znam opisati. Ne vem, ne vem. Nekaj poskusim pospešiti, ko spet zaslišim: “Daj no! Podaljšaj korak…”. Nimam moči govoriti, kaj šele pospeševati!  “Glej, tisto pred seboj! Lahko jo prehitiš!” “WTF!!!???!” si mislim, rečem pa: “Da me ne bodo diskvalificirali!” “Zakaj ? Saj nismo na kolesu!” Ne vem kaj sem rekla ampak nikoli več me niso spremljali. Boga jaz.

Z mano so tekli do cilja na Trgu republike, spodbudno in uvidevno ter me s huronskim navijanjem skoraj pregnali v ciljno ravnino. Kar nerodno mi je bilo, saj nisem pritekla  prva.

Maraton sem zaključila kot sedeminštirideseta od sedeminosemdesetih maratonk. V svoji kategoriji sem bila 10 s časom 3:56:47.  Počutila pa sem se kot pravi bojevnik.

This slideshow requires JavaScript.

Z navijači in mojimi tekači je sledil počitek z analizo ob slastnem pivu.

Splošna dejstva o 13. LM

Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe vseh nastopajočih, številka vseh nastopajočih: 13.410.  Na maratonski razdalji je teklo 771 tekačev. Pa poglejmo po spolih:

  • moški: 692
  • ženske: 89.

Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 9145 (brez šolskih tekov). Število maratoncev raste. Prireditev prav tako. Želje po spremembi trase LM v en krog pa vedno večje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s