Če tečem tudi pišem. Obratno je veliko težje. Še prav posebej, če želiš pisati o teku. Enostavno ni ideje. Ni inspiracije. Vse skupaj je brez veze.
In zakaj sploh pisati o teku?
V zadnjih letih se je na trgu pojavilo tekaških knjig kot gob po dežju. Od odličnih do slabih. Sprva sem jih kupovala, tako da imam doma tako prve kot druge. In nekatere od njih enostavno ne morem prebrati do konca. Ker so zanič. Sama samopromocija osebkov, ki so jih napisali. In vedno več je takih. Kar nekaj … prežvečenega. Kot bi vas želel nekdo na vso silo prepričati, da se zjutraj dani in proti večeru mrači. Ja, hvala. To vemo. Vsi.
Priznam, da sem se ravno ob branju ene od slabših tekaških knjig navdušila tudi sama. Pa ne za tek. Za pisanje! “Če je tole vredno knjige in ljudje celo to berejo in hvalijo – potem pa tudi jaz lahko kaj napišem. Tek neskončno bolj čutim! “
Prav tako je tudi s članki. Vedno več jih je. In malo je tistih pravih, pristnih.
Večina je slab prevod tujih objav. Veliko pa takih, ki so polni nesmislov.
Cel kup tekaških nasvetov, namigov, priporočil … zgodb in nezgod. Dobrih in slabih. Od katerih so najpomembnejše “ključne besede”. Za berljivost. Za čimvišje mesto na Googlu.
Pa reklamni oglasi. Tisti očitni kot tisti skriti, kot da to niso. Za promocijo. Prodajo. Prepoznavnost. Kaj je res in kaj ni – največkrat sploh ni več važno. Zgodba? Vsebina? Ah, kaj bi z njo.
In potem blogerji, podobni pisci kot sem jaz sama. Ko moraš povedati, napisati, deliti svoje navdušenje. Navdušiti morda še koga. Precej nas je. Mogoče celo preveč. Vse skupaj postaja prežvečeno. Nismo pričeli že malce težiti? Skrbi me. Tega nočem.
Mogoče je čas, da neham. Objavljati. Mar res koga zanima kje sem tekla, kako sem se počutila, kdaj me je kje zabolelo, koliko kilometrov se je nabralo, kako lepo je bilo in kako me je na vsem lepem usekalo v križu? Brez veze. In kako lep razgled! In nebo. In žulji in črni nohti v supergah. Za levjim skokom. Tri tedne pred maratonom. Komu mar!
Že celo večnost nisem napisala nič pametnega. Pravzaprav sploh nič.
Tudi tekla že nisem celo večnost. Ker ne smem. Iskreno med nami: prvič v svojem tekaškem življenju sem se odločila, da bom za spremembo poslušala do potankosti stroko. In tako že praktično tri mesece ne počnem nič. Zadnje tri tedne delam raztezne vaje in hodim. Po ravnem. Po tej terapiji naj bi ne imela več težav z vse pogostejšimi bolečinami v križu in kolku.
Bomo videli. Ali so vsi ti dragi specialisti vredni svojega denarja. Vam povem. Mogoče. Če se mi bo še dalo pisati.
Kajti, če ne tečem, tudi pisati ne morem. O teku. Kako le? Če tega ne počnem. Več.
Ugotavljam, da človek navajen na tek, lahko postane brez teka en čisto navaden “samosebismileči” se kup nesreče brez vsake volje in energije. Ko si utrujen od utrujenosti.
“Ej! A mi podaš?”
Vse še enkrat od začetka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 
Mene zanima .. tudi to, kako ne-tečeš ..
Všeč mi jeLiked by 1 person
Čestitke za iskreno doživeto pisanje. Tek je lahko dolga leta vir radosti in izjemno dobrega počutja ter svežine v glavi. Pri večini pa slej ko prej pride do trenutka, ko… se to zadovoljujoče razmerje počasi konča. Takrat je čas za nove stvari. Tudi o tem je pomembno pisati – kako preboleti, kako najti nove “srečne dodatke”, ki polepšajo vsakodnevno življenje. Bi lahko kar ustanovili klub ljudi, ki ne zmorejo več teči tako in toliko, kot bi si želeli, ki hlepijo po tem… pa ne zmorejo več ali niti ne smejo. Pred nami so nove dogodivščine…
Všeč mi jeLiked by 1 person