Ne bom vam pametovala!

Pametnejši, izkušenejši in izobraženejši ter “šekajnejši” so napisali že na tone člankov, knjig, listkov in podlistkov. Tako, da tisti, ki se odpravljate na svoj prvi, drugi, tretji … ali katerikoli že maraton, veste. Vsaj lahko bi, če ste se vsaj malo pobrigali. Če ne praktično – vsaj teoretično.

Kako se lotiti teka

Kako pripraviti svojo tekaško taktiko. Kako… prvi kilometer, dan pred tekmo, teden prej, sekundo po startu. Od opreme, tempa, prehrane, prebave, obleke, treninga, maže, superg, ur, kap, rokavic, gelov in še vsega drugega. Kaj delati in kaj ne.

Večine vseh teh informacij naj bi se človek zapomnil ampak resnica je ravno obratna. Pozabimo. Malo panike in treme in… puf!

Ampak – ko gre zares, ko vrag vzame šalo, takrat se ozavestimo. Se spomnimo! Če imamo srečo, ko še ni prepozno.

Kaj bi s taktiko, če imam trike!

Letos nimam posebne taktike. Sem se pa domislila natančno dveh trikov. Za vsak slučaj: če bo kriza. Najverjetneje zaradi krčev. In prav tako verjetno zaradi izgube energije.

Krči zaradi pomanjkanja čokolade

Obstaja velika verjetnost, da se me lotijo. Trpim namreč za pomanjkanjem magnezija. Tega ne vem le zato, ker krče začutim ponoči in preko dneva! Ves čas trpim za strahovitim pomanjkanjem čokolade. Moje telo zahteva čokolado. Moj organizem ne zdrži dneva brez čokolade. V neki zelo tuji in zelo priznani reviji je bil objavljen članek prehranskega strokovnjaka, da lahko nekontrolirana želja po čokoladi in to predvsem – PAZI – črni čokoladi,  pomeni, da dotičnemu osebku primanjkuje v telesu magnezija. Priznam, da mi je resnično odleglo, ko sem prebrala članek. Črna čokolada je meni najboljša! Torej nisem odvisnica – ampak pacient!

Čokolada je tudi moje zdravilo

Črna čokolada z rižem. Črna čokolada z lešniki. Velikim! Malce sem se razvadila. Sicer je črna čokolada brez polnila tudi dobra ampak opažam, da mi morda v telesu primanjkuje še kakšen drug element, ker telo zahteva črno čokolado s polnilom. Občasno si pomagam s sendvičem. Košček …ups, kos črne čokolade skupaj z navadno mlečno. Je tudi v redu. Mlečna čokolada ubije grenkobo in črna ubije sladkobo.

Medved na Golovcu? 

Ob zadnjem dolgem teku sem ugotovila, da mi na letošnjem maratonu ne kaže dobro. Ob izgubljanju po Golovcu so me v polmraku zagrabili krči. Ker magnezijeve tabletke pridno jemljem je jasno kot beli dan. Premalo čokolade. Ob razmišljanju o črni čokoladi je tisti dan, ki to ni več bil, postajal dejansko vse bolj črn. In misel, da se medvedi sprehajajo po Rašici in Šmarni gori, ni bila prijetna. Zakaj jim Golovec ne bi bil všeč? Golovško gričevje je praktično en hud gozd. Temen. Črn. In prostran. Tistega v noč izginjajočem dnevu ga ni bilo konca. Golovca. Dneva pa. In še konec je bil dvakrat napačen. Prvič Bizovik namesto Rudnik.

To praktično pomeni, da se moraš obrniti in teči hitro nazaj proti vrhu in se usmeriti v pravo smer, ki pa to spet ni bila. In tako sem z grozo ugotovila, da sem pritekla na  Orle namesto v Rudnik.  In se naenkrat znašla na izgubljeni potki iz konca aprila 2014 po kateri naj bi takrat pritekle svoj trening Veseličke! Ja, če je človek dovolj vztrajen, vedno najde. Včasih takrat, ko ne išče. In večkrat bi bilo še takrat bolje, da ne bi. No, ampak sem vsaj vedela, da tečem spet v povsem napačno smer. V takih primerih je pametno, da se človek ustavi in prisluhne, če se kje kaj sliši. No, v tem primeru to ni bilo pametno, ker me je v meča desne noge grdo usekal krč. Uf! Pomislila sem, da sedaj res ni časa še za to. Kje me bodo pa našli, če še sama točno ne vem kje sem. Sicer sem imela s seboj mobitel ravno zaradi svojih izkušenj izgubljanja po Golovcu. Ampak kaj ti bo mobitel, če ne veš kje si? Poskusila sem narahlo steči, pa ni šlo. Skušala sem si raztegnili podplat tako, da sem z vso težo stala na iztegnjeni desni nogi. Malo je popustilo ampak ne za dolgo. Sem se že videla, kako bom prespala v gozdu. Če je pozimi nek gospod preživel celo noč z zlomljeno nogo brez da bi zmrznil ter ga požrl medved, bom tudi jaz, sem se tolažila. Skušala sem spet malo steči . Tokrat je šlo. Ampak počasi, previdno. Tekla sem narahlo, enakomerno, počasi naprej. Srečala sprehajalko, ki me je usmerila ven na asfalt in prijazno ponudila, da me zapelje. Malce naprej ima parkiran avto. Kje pa! Ne morem prešpricati enega izmed najpomembnejših treningov pred maratonom.

Krčotrik

 

Po asfaltni cesti dol proti Dolenjski cesti je šlo lažje. Ravna podlaga, krč je popuščal. Trening bo uspel. Le tekla bom drugje, kot sem prvotno načrtvala, sicer bom za vsaj deset kilometrov predolga.

No, to je ta trik! Če bodo krči, teci počasi enakomerno naprej. Samo naprej. Samo ne ustavi se. Premikaj se počasi naprej proti cilju, enkrat bom že prišla.

Trik “adijo Ljubljana”

Mislim, da kaj drugega ne bi smelo iti narobe. V primeru prevelikega popuščanja pri hitrosti zaradi izgube energije, se bom poslužila drugega trika. Nekateri boste pomislili, saj ni važen čas, lahko greš počasi do cilja. Se strinjam. Ampak jaz raje pridem prej. Si manj zmatran. Pa bolj fino se mi zdi. Vsaj pod štiri urice. No, samo toliko. Sem skromna. In tudi zato imam letos v rokavu ta dodaten trik. Ker me drugo leto na maratonu v Ljubljani ne bo! He, he! Mogoče bom tekla polovičko, ampak maraton pa ne! In tako bo še vsaj eno leto naprej. In mogoče potem še eno. Brez ljubljanske dvainštiridesetice. Ker jo bom odtekla drugje.

No, in tako si bom lahko prepevala, malce z nostalgijo, ravno tako kot na letošnjem koncertu Pankrtov: ” Adijo Ljubljana, adijo Kodeljevo, adijo prjatli, zdej čas je za slovo!” Tam, kjer bom tekla mimo “mojega” vrtca. Proti Kajuhovi gor!

Samo za tisti drugi del maratona, saj veste, za drugo polovico, potem, ko softiči odvijejo v svoj cilj. Bom med njimi drugo leto. Ali pa še to ne.

Sicer je pa to vse.

Malce razmišljam, da obudim svoj MP-3 za drugi krog. “Za tempo. Za fajn musko. Da bo bolj letel … do cilja.”

Zaključek

1. Naprej, enakomerno, brez popuščanja – za čokolado v roki naprej!
2. Adijo Ljubljana, vem, da mi bo težko, če me res drugo leto na maraton ne bo!

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.