Čudovita nedelja po Ljubljanskem maratonu je ostala čudovita in gotovo nepozabna, ponedeljek je bil namreč že manj čudovit. Težko pričakovan izlet na Sicilijo konec tedna pa …. adijo.

Jutranja meglena vožnja s kolesom v službo mi je bila sumljivo neprijetna. Po nekaj urah dela sem se testirala s hitrim testom in bila vesela negativnega rezultata. Odločila sem se za takojšen odhod v posteljo takoj, ko pridem domov. Moram se pozdraviti, v četrtek zjutraj je odhod na Sicilijo z agencijo Kompas. Pokuriti sva namreč morala dvakrat podaljšane darilne bone ter zadevo še doplačati.

Po otroško se veselim Sicilije, predvsem vzpona na Etno, ogled Eolskih otokov, vsega. Komaj čakam. Sonček. Lepo bo.

Kljub lepim sicilijanskim sanjam me zvečer preseneti vročina: 38,5. Sledita dva Lekadola. Odločila sem se, da ostanem naslednji dan doma, stvar je očitno resna.

Zbudim se z močnim glavobolom, vročino 37,5. Še enkrat opravim hitri test, ki je žal pozitiven. Pokličem osebno zdravnico, naroči me na PCR test naslednji dan.

Optimizem me ne zapusti, mogoče je bil hitri antigenski test lažen in sem negativna. Računam in kalkuliram ure, še vedno nama lahko uspe vse spakirati za izlet. Ne bi bilo slabo pripraviti sendviče. Pripravila bom tudi čaj za v termovko. Na avtobusu se bom naspala, hitro bom dobra.

Ko se peljem na odvzem brisa se bolje počutim. Gotovo je samo nepomembna viroza.

Na Metelkovi ni pretirane gneče, čeprav naj bi dan poprej bila velikanska. Razmišljam, da bo Kompas morda celo odpovedal izlet. Na Siciliji so namreč poplave, grozi celo orkan ravno na območju kamor gremo.

Na vrsti sem. Spustim okensko šipo in prijazna gospodična mi nežno odvzame bris, skorajda ne čutim. Ko se peljem domov se veselim dopusta. Z današnjim dnem bom lahko zaključila bolniško in jutri greva … fiju, fiju. Rada se vozim z letalom. Upam, da bo vreme v redu. Doma bom preverila vse na internetu.

Ko izstopim iz avtomobila se mi čudno zvrti. Verjetno sem prehitro vstala. In ko sem končno notri, doma, vidim samo še posteljo. Samo malo se bom spočila. Moj me prisili, da zmerim vročino. 38,5. Zaspim sede na kavču. Vstanem. 38,5. Najem se Lekadolov. No, 2 naenkrat. Saj lahko. In grem v posteljo.

Pred mesecem dni sem prebolela virozo in tokrat s strahom ugotavljam je drugače. Nič ne kiham, ne kašljam, nos imam prazen le občutek v glavi je čuden, kot bi imela polno nekega čudnega pritiska. Boli me glava. Za očmi. Oči me pečejo a ne solzijo.

Po osmih urah se oglasi mobitel. SMS. Dobim izvid. Sama sebi lažem, da se kar v redu počutim. Še dva Lekadola, pa bo. Klik na povezavo sporočila, vpišem zadnji dve številki kartice ZZZS in optimistično gledam v mobitel, kaj se bo izpisalo. Piše: rezultat testiranja na COVID-19 za osebo MV z dne bla bla bla je POZITIVEN. In naprej bla bla bla… pokličite osebnega zdravnika bla bla bla.

Čudno se počutim ob tej novici. Najprej pomislim, koga se vse okužila. Baje si kužen že dva dni prej.

Sledilo je obveščanje vseh visoko rizičnih stikov.

Sem pa ugotovila, da je veliko sorodnikov in znancev v tem obdobju v prebolevanju ali pa so zadevo ravno preboleli.

Moj me zaskrbljeno gleda. Nato me podi v posteljo. Preselim se v otroško sobo. Nabijem na nos masko in vzamem dva dodatna vdiha Fosterja. Sem astmatik. Nekaj govorim o Kompasu in že spim. Spim in spim. Ne vem, če sem kdaj toliko spala.

Vročino sem imela štiri dni. Nato se mi je zdelo, da sem bolje vendar sem bila zelo utrujena. Ves čas prisoten tisti čudni občutek v glavi. Ves čas si merim kisik v krvi. Malo niha, ni hujšega.

Po šestih, sedmih dneh sem v prsih začutila nekakšno žgečkanje. Podobno žgečkanju predno dobiš astmatični napad, le ne tako hudo.

Pijem žajbljev čaj. Ta čaj mi je že “rešil življenje”. Zdravnica mi je predpisala D3 kapljice, jemljem jih po protokolu. Baje pomaga lipov in bezgov čaj. Medu nočem jemati. Med je sladkor in imam občutek, da mi povečuje vnetje.

Takrat zboli še mož. Zamenjava vlogi. Preselim se nazaj v spalnico, da ga imam pod kontrolo. Sedaj si oba meriva kisik. In vročino. Ima povsem drugačen potek: nič vročine, poln nos, kiha in močno kašlja. V prsih ne čuti pritiska. Je pa bil kašelj zelo močan, dolgo. Še sedaj ni čisto v redu.

Po štirinajstih dneh, ko se mi je iztekla tudi samoizolacija, odidem v službi. Tudi tam so zdesetkani. Sem tajnica v osnovni šoli in lahko si predstavljate izredno stanje.

Ob sedmih zjutraj sem bila še v redu, ob osmih že čisto utrujena. Eno uro je bil praktično bombni napad name, kar je razumljivo. Če delaš, delaš. Če si bolan, bodi doma. Nekaj pojem in pridem spet malo k sebi.

Kakorkoli, sedaj po štirinajstih dneh, še vedno ne morem delati tako efektivno kot pred okužbo. Okoli enih sem prazna. Kot bi mi pošle baterije.

Dejstvo pa je, da sva oba z možem precej dobro prišla skozi to okužbo. Mnogi nimajo takšne sreče. Znanec je izgubil boj s korono.

Če dobro pomislim, je bil od vsega najhujši strah, da sem okužila ljudi, ki jih imam rada. Čeprav sem naredila vse kar sem lahko ali sem vsaj tako mislila, da bi zaščitila sebe in druge. Tudi tiste, ki jih ne poznam. Nikoli ne veš s čim se bori sočlovek. S kakšno boleznijo, strahom, stisko.

Tekla še nisem. Hodim. S tekom bom pričela v prihodnjih dneh. Čisto po občutku.

Kaj naj napišem na koncu? Mogoče to, da živimo kot v znanstveni fantastiki, v nekem futurističnem filmu. Ki pa je žal resničen.

Namenoma ne bom pisala nič o ukrepih. Politikih. Razdvojenosti ljudi. Egoizmu. Izkrivljenih vrednotah. Pokvarjenosti. Kompasu.

In ne morem mimo misli, da se je ob vsem tem COVID enostavno moral zgoditi. Mogoče ima zemlja enostavno dovolj nas, uši.

Kljub vsemu ostajam pozitivna, čeprav ne na Covid. Veste, vse je točno tako, kot si zaslužimo. In posledično bo vse točno tako, kot mora biti.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.