Za pridno leto tekanja sem si ponovno prislužila nagrado s svojim 4. maratonom v življenju. Bom znala uporabiti svoje izkušnje? Nekaj se mi jih je pa že nabralo.

Moj 4.  – 11. Ljubljanski maraton 2006

Spet sem ga odtekla  v Ljubljani, kar je bilo praktično edina pametna izbira. Tekli smo vsi štirje. Hčerki na šolskem teku, Fric na polovičnem maratonu in jaz na kraljevski razdalji. To je bil žal tudi zadnji Ljubljanski maraton, na katerem smo tekli vsi štirje.   Vendar nikakor ne zadnji, na katerem smo bili vsi skupaj. Oh, kako mi je bilo to všeč in kako sem bila ponosna na moje srčke!

Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, predvsem je veliko več ljudi teklo na 21 km ter na rekreativnem teku.  Prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:

• moški: 596,
• ženske: 70.

Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo 8287, od tega skupaj  666 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja samo 7% udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 1% maratoncev manj.

Vreme na dan maratona, 29. 10. 2006  je bilo podobno kot zadnji dve leti:

temp.	vlaga	temp.	vlaga	temp.	vlaga	vreme
ob 7:00		ob 14:00		ob 21:00
11,8°C	96%	16,8°C	76%	12,0°C	93%

Spominjam se širjenja različnih vesti, kako bo novi župan Jankovič ukinil Ljubljanski maraton. Veliko strahu je bilo tudi glede Pohoda in teka okoli Ljubljane. Vsakič, ko se je do tedaj menjala “oblast” smo bili v strahu. Kar nekaj. Presrečna sem, da sta obe prireditvi dandanes zakoreninjeni in da jih nihče in nič ne more več prepovedati ali odpovedati.

Pa nazaj k Ljubljancu 2006. Glavni prostor dogajanja s startom in ciljem je bil identičen kot leto popraj, proga pa z manjšim popravkom čez Podutik, tako da smo ponovno tekli praktično mimo našega doma.

Organizacija se mi je vedno zdela v redu, nekako nikoli nisem razumela nerganj in pritoževanj mnogih tekačev. Pripombe od založenosti okrepčevalnic, ponudbe hrane po maratonu, vsebine vrečke, ki smo jo prejeli ob prevzemi startnih številk. Prireditev je rasla, vedno manj je bilo izpadov s strani stanovalcev Ljubljane in vedno več strastnih navijačev.

Manjši problem so predstavljali le preštevilni kolesarji spremljevalci. Izredno moteč faktor na trasi še posebno potem, ko si utrujen. No, sčasoma se je tudi to uredilo saj  je gneža postala prevelika in možnost kolesarjenja in manevriranja med tekači čisto nemogoča. Hvala bogu.

Moja ekipa

Zadnjo nedeljo v oktobru leta 2006 smo bili pokonci vsi že zelo zgodaj a vseeno to leto prvič malce bolj sproščeni, saj so bili šolski teki že v soboto tako, da sta Nina in Urška že odtekli svoje.

This slideshow requires JavaScript.

Zajtrk, zadnji pregled opreme (čipi, startne številke, superge), oblačila za preoblačenje po tekmi. Telefonski klic moji mami, da lahko krene proti središču Ljubljane. Še poslednji dogovori glede logistike. Nina in Urška navijata z mamo Viko in počakata atija, da priteče v cilj polmaratona. Sledi bliskovita akcija “hop v avto trije srčki” in v Podutik. Kjer se Fric preobleče, stušira in se vrne v center. En srček ostane v centru in navija, dokler se ji ne pridruži še drugi. Sicer pa nobenemu ni bilo nikoli dolgčas, saj se je zagotovo našel še kakšen bližnji navijač ali znanec tako, da je bilo po prihodu v cilj vedno svečano in pripravljeno za odhod na pivo.

Nina in Urška pa zavzameta strateško pozicijo v Podutiku z geli in fotoaparatom – na prvem krog ter se nato vrneta v mesto.

Greva v boj

V startnih boksih je bila gneča. Tekaška energija se je kar elektrila. The Stroj so nabijali, pulz mi je v ritmu poskakoval, postajala sem vedno bolj evforična.

Ob meni je stal moj Fric pripravljen, da izboljša svoj rezultat v polmaratonu. Tokrat sva dogovorjena, da se v nobenem primeru ne drživa skupaj: Fric teče hitreje, ker ima le en krog, jaz moram imeti v prvem krogu počasnejši tempo. Uf, napeto!

Strel iz pištole je naznanil start tekme. Objameva se, poljubček, skleneva roke v UOPA!!! in si zaželiva srečo!

Stekli naj bi, vendar je kar nekaj časa trajalo, da smo prečili startno črto. Ta čas hitro še izkoristiva za podrobnosti. Nato stečeva, čisto počasi: “Pazi na ograje!” in še previdneje naprej.

Na začetku moraš paziti na vse okoli sebe. Nekateri tekači se precenijo in drugi so enostavno neuvidevni in tako moraš resnično ves čas paziti, da koga ne pohodiš ali se v koga zaletiš. Ni malo “cvetk”, ki tečejo vštric in katere je v takšni gneči praktično nemogoče prehiteti. Ampak gre. Počasi je vedno več prostora, sama pa se tolažim, da na tak način nikakor ne morem prehitro začeti. V drugem krogu bom imela dovolj prostora. Še preveč.

“Se vidiva v cilju!” mi zakriči in že ga več ne vidim.

Moj solo boj 

Kakšen bo izzid je odvisen predvsem od tega, kako in koliko sem pretekla v tej sezoni. Pa vendar gre veliko stvari narobe. Napačna prehrana in preslaba hidriranost v zadnjem tednu, napačen zajtrk, oblačilo, obutev. Mogoče samo počutje, preko meseca se predvsem ženske res ne počutimo ves čas isto. 2005/2006 nisem drastično spremenila in je tako celotna kilometrina treninga znašala skoraj do kilometra enako kot leto poprej: 1567 km.

Najdaljši trening je znašal 44 km odtečen samo dva tedna pred maratonom, kar je bila turbo neumnost. Prav spominjam se, da bi lahko odtekla 4 tedne pred maratonom, vendar sva se odločila, da bova tisto nedeljo preživela drugače in češ: saj lahko odtečem naslednji teden. Nakar mi je rahlo zagodlo zdravje in obupno vreme, tako da si enostavno nisem upala teči štiri ure in več v mrazu in močnem dežju. Nato sem skušala zadevo rešiti “med tednom” pa spet ni šlo, saj sem ostajala v službi do 18. Prav lahko se temu reče tudi “zbirka izgovorov” ampak kljub vsej moji veliki ljubezni do teka je družina moja največja ljubezen in najpomembnejša. Mar naj pridem domov iz službe na podvečer in se takoj vržem v cunje in se vrne malo pred polnočjo?  Ne, hvala.

In tako sem svoj zadnji dolgi tek odtekla časovno preblizu tekmi. Da pa je bil paket še boljši, sem se zakalkulirala in odtekla še kakšnih osem kilometrov viška. Takim situacijam pravijo, da ima hudič mlade. No, pa tudi, da od viška glava ne boli. Včasih gotovo. Noge in še kaj poleg pa tudi. Sicer se pa od pregovorov ne da teči.

Vse to in še več se ti vrti v glavi, ko tečeš. Na okrepčevalnicah sem pridno pila vodo in pred tem pojedla svoj gel. Ob poti sem prepoznavala posamezne znane navijače, katere sem skoraj praviloma sama zagledala prej kot oni mene.

V tej sezoni sva bila pridna na tekmah, naj izpostavim dve.

Datum	Dolžina (m)	Čas	Čas/km	Hitrost (km/h)	Tekma
6.5.2006	28000	2:40:25	5:44	10,47273	Tek trojk
13.8.2006	12000	0:54:12	4:50	12,39598	Bohinj, okoli jezera
20.8.2006	8500	0:41:42	4:54	12,23022	Dovžanova soteska
3.9.2006	11261	1:0:0	5:20	11,261	Trst24x1

Maxistaffeta 24 x 1 ora Triest

Zanimiva prireditev, na kateri prva mesta obvezno pobiramo Slovenci. Zadeva izgleda tako, da teče 24 tekačev vsak eno uro. 24 tekačev predstavlja eno ekipo.  Pričetek ob 12.00 do 12.00 naslednjega dne. Jaz sem tekla od 13.00 do 14.00. Zmaga seveda tista ekipa, ki v tem času preteče največ kilometrov oz. metrov.

This slideshow requires JavaScript.

Tek štirih srčnih mož “Okoli Bohinjskega jezera”

Tek okoli Bohinjskega jezera je že sam po sebi pravljičen. Avgusta pa je to tudi lepa tekaška  prireditev pri kateri je potrebno veliko pazljivosti zaradi  gneče in slabega terena pod Komarčo. Leto poprej sem si zvila gleženj, ga hitro ohladila v mrzlem jezeru in brez problemov s solidnim časom v spremstvu tekaške kolegice Tatjane,  odtekla v cilj. Tokrat sem bila uspešnejša brez zvitega gležnja.

To leto sem izpustila testno tekmo, kar tudi ni najbolj pametno. Skrivnost teh tekem je namreč v tem, da se veliko bolj potrudiš, kot na treningu. Sotekači naredijo svoje. Poleg tega treniraš tudi ostale zadeve, ne le tek. Pridobiš izkušnje glede razvrstitve na samem teku v smislu, kam se postaviti, kje teči, kako teči, kdaj piti vodo ter kateri dodatki ti odgovarjajo. Danes imam občutek, da sem za svoj 4. maraton mislila, da že veliko vem a v resnici še vedno nisem imela kaj dosti pojma. Tako praktično nisem imela pravega občutka, kako mi bo uspel tale maraton.

Prvi krog je kar hitro minil, še posebno sem bila vesela svojih srčic v Podutiku. Slišala sem ju še predno sem ju ujela v svoje vidno polje. Zvok hitrejši kot slika, torej. Bili sta  pač najglasnejši navijačici s prav posebno pesmijo namenjeno maratoncem! Še čakam na besedilo ;). Dočakal me je zvezdniški sprejem s fotografiranjem, bodrenjem, kričanjem ter ponudbo vode in gelov.

“Drži se, mami! Ati je šel že mimo!” sta še zavpili za mano, ampak to leto nisem bila v takšnih skrbeh kot leto poprej.

Na polovički sem bila še povsem v redu in ob bodrenju navdušujočih navijačev navdušeno stekla v drugi krog. V redu mi je šlo.

Kalvarija, če temu lahko sploh tako rečem, se je začela na nekje 28. km. “Zmanjkalo mi je bencina”, sem pomislila vedoč, da moram le vztrajati in počakati da telo preklopi na “avtomatika”. Mislim, na špeh ali lepše na maščobo. Tudi to se je zgodilo po nekaj kilometrih, potem, ko so me  ves čas skorajda vsi, prehitevali. Razen seveda tistih, ki so že “shodili”.

V Podutiku so se stvari spet postavile na svoje mesto, kako bi se tudi ne, če so me ob prihodu najprej huronsko pozdravili sosedje in to na čisto nepričakovanem kraju. Silvana mi pri Etni potisne v roke košček čokolade, ki ga topim naslednjih pet kilometrov med prsti.

Malce kasneje pa spet  moja podporna ekipa: dan poprej tekačici, danes pa strastni navijačici, bili sta že skoraj brez glasu, ko me je ena pričela navdušeno fotografirati in druga nuditi gele in še danes ne vem, kakšen manever so vsi skupaj izvedli, da sta me pričakali tudi na cilju.

Preostala mi je še slaba četrtina maratona in v rokah se mi je topila čokolada. Zelo mi je pomagala, čeprav je nisem mogla pojesti, saj so se mi geli in voda že nekaj časa spahovali. “Če pojem čokolado, bom bruhala,” sem bila prepričana.

Čokolada je bila mlečna, dva mala koščka sta bila zavita v papirček.

Dva kilometra pred ciljem sem jo pojedla ali bolje polizala in tekla proti cilju z občutkom, da sem okoli ust vsa umazana, kot prvošolček, ko je snedel svojo torto na prvi šolski dan.

Vsa ta čokoladna zadeva mi je zelo pomagala, da sem preusmerila misli od utrujenosti k meni najljubši sladkariji na svetu ali bolje njenemu ostanku v obliki zmečkanih čokoladnih papirčkov v moji roki. Tiščim ju v pesti kot bi bilo od njiju odvisno moje preživetje na tem maratonu.

Zadnje kilometre je bilo kar težkih, počutila sem se izpraznjeno in vem, da je bilo to plačilo za neumnost izpred dveh tednov.

Pred ciljem sem zbrala misli ter se opomnila: “Ne ustavi se prekmalu, teci čez ovinek!” da ne ponovim lanskoletne napake in istočasno pazim, da si ne izvijem gležnja, padem ali kaj podobnega. Tisto res ni bilo najbolj posrečeno izpeljano.

Ampak mi je uspelo stisniti še zadnje atome moči in izpeljati silovit finiš. Kako tudi ne bi, če sem pa spet zaslišala: “Dejmo, Mojca!” in “Dejmo, mami!”

V cilju sem bila presrečna, čisto zadovoljna s časom na ciljnem platoju. Ko pa sem izvedela še za svoj neto čas, sem bila pa še bolj. Tekla sem tri ure, šestinpetdeset minut in šestintrideset sekund. Precej počasneje kot leto poprej, ampak ker sem dala vse od sebe sem bila nadvse zadovoljna.

11. Ljubljanski maraton je končalo 67 maratonk, 3 so odstopile. Od 67 sem bila absolutno 29. in v svoji kategoriji 9.

Ne znam povedati, kakšno zadovoljstvo prevzame človeka, ko priteče v cilj. Čeprav noge bolijo tako zelo, da ne moreš ne stati, ne sedeti in ne ležati, je občutek nepopisno dober.

Pivo mi je spet teknilo. Glede na moje vsakokratne opombe glede piva naj napišem, da je to praktično ena redkih priložnosti, ko mi pivo res tekne in edina, ko se me čisto nič ne prime.