Ja!

Vsako leto vedno isto!

Cel kufer športnih oblačil za na morje!

Kolesa, čelade, kolesarski čevlji, rokavice, nogavice, anorak, dva para kolesarskih hlač in majic. Mini nahrbnik. Lučka. Bidon. In potem glavno: tekaške superge, nogavičke, vsaj dvojne tekaške hlače in nekaj majic. Šild. In obvezno: pohodni čevlji, večji nahrbtnik, pohodne nogavice, ki so malo debelejše in pohodne palice. Kratke hlače, dodatne majčke. Kapa. Sončna očala. Tista bolj šrot. Imam jih za “kao športne”. Tiste prave športne sem izgubila ali založila že vsaj dvakrat zato sem se kaznovala tako, da si ne kupim več nobenih novih. Ker za izgubljanje so dobre vsake. Pardon! Dobre so tiste slabše. Trenutno imam tiste, ki sem jih dobila od hčerk. Ker so čudne barve. Pa sta jih sicer po robovih malo pobarvali na sivo tako, da so sedaj res čudne. Ali pa ravno obratno. Posebne!

Kopalke, plavalna očalca in plavutke.

Pa obvezno Garminček. Pa njegov HR. Konc. Pika.

To je vse od športa.

Adijo pamet.

No, sedaj pa inventura uporabljenosti teh pritiklin.

Letos je praktično vsa kolesarska oprema ostala nerabljena. Razen koles! Brez koles nikamor! Rabila sva jih za vozarjenje ob obali, gor in dol. Za iskanje samotnih plaž, skoka do trgovine.

Energije za konkreten kolesarski podvig, žal, letos nisva zmogla ali premogla. Pride kakšno leto takšno. Upravičeno. A človek si kar ne prizna, da ne bo šlo, misleč – mogoče pa bo. No, se je pa vsaj oprema nekako napojila morskega zraka.

Tekaška oprema je bila izrabljena v celoti. Zaradi nesrečne nastanitve, katere nikoli več ne bova ponovila, sem imela dejansko skoraj premalo kosov. Ampak me je rešila nekakšna čudna “utrujenost”, ki se ji reče lenoba. V drugem tednu. Lenoba je bila celo malce opravičena, saj je bilo spanje, resnično, otežkočeno. Zelo!

Tako sem v večini juter le odprla oči: “O, kako bi šla rada tečt,” in se obrnila na drugo stran ter zaspala kot dojenček. Ampak, saj veste! Potem dan kar ni to, kar bi moral biti. In odhod domov je bil tudi zaradi tega nekoliko lažje. Domača postelja. Spanec. Občutek naspanosti. Tek! Ja. Brez dobrega spanca tudi tek ni to, kar naj bi bil.

In potem: pohodni čevlji. Gojzdarji! Čisto majčkeno, čisto malo je manjkalo, pa bi ostali nerabljeni.

Pred nosom se nama je namreč bočil vrh. “Tja gor greva!” sem si vsakič rekla, ko sem ga pogledala. Pa je nekako naneslo letos, da nisva šla gor na vrh, vrh pa tudi ni hotel priti dol k nama. Ampak – evo! Alternativa. Izlet z avtom se je končal tako, da je bil dostop na razgledno točko veliko varnejši v gojzdarjih kot v opankah. Pa sva jih prezračila !!!

Kopalkam pa sva dala vetra! Če se je le dalo, jih nisva imela. Zahvaljujoč kolesom namreč vedno najdeva svojo skrito čarobno malo intimno plažo. Čudovit občutek svobode, ko zaplavaš osvobojeno v morje! Kaj pa ostala plavalna oprema? Očala so bila uporabljena – zelo! Plavutke pa le enkrat. Ravno toliko, da so bile upravičene do tega, da so šle v prtljago.

Naj tule napišem še zaključek. Od vse silne športne opreme bi letos zadostovala kolesa, superge, tekaške hlače in majice z nogavičkami, gojzdarji, plavalna očala in plavutke. Gojzdarji in plavutke pogojno.

Hm. Saj sploh ni tako malo!

Bom vseeno popravila seznam za prihodnjič. Da ne vlačiva krame naokoli. In tako prihraniva čas, živce, prašek, prostor v avtomobilu, energijo v telesu, obrabo kovčkov ipd. Bova eko in bio hkrati. Zelena. Osveščena.  In ozaveščena. Kar hočete.

Kakšno leto pač pride tako.

Malo drugačno. Ampak vseeno fajn. In lepo! Vedno je lepo v pravi družbi.

Ampak kaj, ko sploh ne veste, kje se je vse to silno športanje dogajalo! Pa naj vam bodo slike v pomoč.  Grem stavit, da boste uganili!

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.