Poznojesenski in zimski dnevi so tako nesramno krajši, da bi včasih človek najraje še tiste urice, ki so na voljo za kakšno dejavnost, kar prespal v postelji. Ali pa obsedel spodvitih kolen pred televizorjem ter ob grizljanju hrustljavih piškotov užival ob gledanju TV programa.

Bolj ali manj… slabega ali bolje: vedno istega. Ponavljajoči se filmi in sami bolj in manj »resničnostni« šovi. Tudi sama sem enega ravno “odgledala”, ker je bil pač športni in pozor: prvič v Sloveniji. Všeč mi je bil. Sem se jokala in jezila zraven. No, proti koncu vedno manj. Proti koncu sem navijala skoraj za vse.

Če bi obstajal Senior Exatlon bi se takoj prijavila! Tekmovalci bi seveda morali imeti vsak po vsaj dva “fellerja” kot npr: umetni kolk ali koleno, artritis, revmo ali kaj podobnega. Tako bi bili praktično na istem kot nastopajoči v 1. Exatlonu Slovenije po dveh mesecih poligoniziranja oz. tekmovanja.

Boljša opcija od TV je vsekakor dobra knjiga.  Leže na kavču in poslušajoč ogenj v kaminu. Lepo na toplem.

Verjamem, da se take »nedejavnosti«  človek hitro navadi. In verjemite: ni dobro. Nobeno pretiravanje ni dobro.

Po letošnjem maratonu sem vzela “počitek po maratonu” kot kategorijo treninga skorajda smrtno resno in ne boste verjeli: še vedno traja. Teku sem se odrekla za dober mesec dni čisto zavestno nato pa še malo po sili razmer. Sprva mi je bilo težko in nato je bilo vedno lažje. Nedejavnost me je pričela srkati vase, v tisto lenost, telesno in umsko zaprašenost.

To »grozno« obdobje sem uspela preživeti s pomočjo fizioterapije. Sanacija okostja. Hrbtenica je trenutno kar v redu, upam, da mi je uspelo sanirati tudi ramo. Tistim mlajšim moram povedati, da je vse res. Tisto veste, ko “ta stari” govorijo: “Boš že videla, ko boš stara, ko boš v mojih letih!” Ali pa: “Nič se ne paziš, boš že videla, ko boš starejša!”

Še huje pa je to, da enostavno ne veš, kdaj si postal star.

No, sedaj sem “ta stara” in spadam med “stare prdce” kot nas mlajša generacija včasih poimenuje. In veste kaj vam povem: že starejša generacija iz moje mladosti je imela prav! Res je! Če se mlad ne paziš, star kasiraš. Vsaka malenkost se pozna. Nezdravljen zvin gležnja, padec na ramo, na pol prebolela viroza. In potem obiskuješ zdravnike, fizioterapevte in iščeš pravo formulo, da boš spet isti. Pa ne boš.

Če ste starejši od pol stoletja verjemite ali bolje, da se kar sprijaznite, da ne boste nič več hitrejši in močnejši. Lahko pa ste pametnejši in modrejši. Saj poznate rek: “Mlad in neumen!” To še nekako gre. Star in neumen je pa precej huje. Še pregovora nimamo.

Je pa zato Hemingway lepo povedal, da imamo mladost zato, da delamo neumnosti, a starost, da te neumnosti obžalujemo.

Veliko ljudi ima v teh kratkih in mračnih dneh težavo z motivacijo. Praktično za kar koli. Ljudem se nekako ne ljubi. Že pogled čez polje in na ljubljansko PST pove vse. Množični tekači so praktično izginili. Samo še tisti najvztrajnejši so ostali.

Z mano vred. Vztrajali bomo – čez zimo – tja v pomlad. Kajti ta letni čas – je čudovit za tek, če verjamete ali ne. Problem je le v krajšem dnevu. A ker nam narava ravno preko zime sporoča, da je čas za počitek, je pravzaprav vse v redu.

Na tek se odpravimo preko vikenda ali pa med tednom opravimo krajši tek z obvezno zimsko nočno opremo. Saj veste: lučka, svetleča oblačila, odsevniki. Glavno je, da se razgibamo, nadihamo, prevetrimo glavo. V teh časih s tekom veliko lažje ohranimo razsodnost.

Motivacija, ja, potrebuješ jo, da se brcneš v rit! In skočiš v superge. Čeprav je zunaj mraz, morda sneži, piha … ampak verjemite: bolj kot je zoprno vreme… več truda kot boste vložili v tek… bolj boste uživali! Občutili naravo! Ne samo videli. Videli morda kakšno živalco več kot običajno. Oh! S kakšno srečo in zadovoljstvom je potem človek nagrajen, ko ima za seboj svoj uživaški tek.

Topel tuš! Čaj! In v takem stanju, prijetno utrujen, stuširan in v udobnih oblačilih ter mehkih toplih nogavičkah na nogah,  je užitek sesti na kavč še toliko večji. Verjemite, kavč ne more nikamor! S tistimi lesenimi nogicami ne more hoditi sam. Počaka. Meni je sicer kavč v naši dnevni sobi najbolj všeč takrat, ko je prazen.

In kaj sploh je motivacija?

Iz Wikipedije, proste enciklopedije: “Motivacija je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji, željami, potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi. Npr. lakota je motivacija, ki v nas vzbudi željo po tem, da bi jedli.”

In naj torej v tem slogu nadaljujem:

• Slabo počutje je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobrem počutju.
• Bolezen je motivacija, ki v nas vzbudi željo po zdravju.
• Depresija je motivacija, ki v nas vzbudi željo po sreči in dobri volji.
• Debelost je motivacija, ki v nas vzbudi željo po vitkosti.
• Tečnoba je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobri volji in radosti.

In tako naprej … Noro! Neskončno morje samih “motivacij”! Jupi! Kje potem sploh je problem?!

Motivacija je torej tista gonilna sila, da dosežemo svoj cilj! In večji kot je cilj, želja ali potreba – močnejša je motivacija. Pa vendar motivacija še ni dovolj, da bo cilj dosežen! Večina definicij je itak nepopolnih. Vedeti moramo, kdo ali kaj oziroma  katera je tista pot, ki vodi do cilja. Potrebujemo »recept«, če hočete. In če izberemo napačnega, se lahko od svojega cilja samo še bolj oddaljimo.

Slabo počutje je mnogokrat pogojeno s pomanjkanjem gibanja, rekreacije, napačnega prehranjevanja, preveč ali premalo spanja in  stresa.

Rešitev je gibanje.

Tek v naravi, kjer se boste nadihali zraka, začutili veter, dež in sneg na obrazu, občutili hlad, vročino.  Predramili boste svoje telo in čutila in začutili, da živite.

Ne zamenjujte občutek mraza na obrazu, vode v supergah, utrujenosti in napora ob teku za slabo počutje! To je le znamenje, da ste živi. Živite! Aktivno! Na čisto svojem poligonu. Ne v knjigi, na televiziji, v tujih zgodbah! Tam – obuti v svoje superge, na svoji tekaški trasi, ravnokar ste preskočili blatno lužo … videli poljskega zajca… Zvečer boste zaspali kot angelček, prijetno utrujeni.

Bolezen je vse prevečkrat posledica slabega počutja. Pa ne zato , ker vas je zeblo med tekom! Nasprotno: blažji prehlad bo ob teku izzvenel! Zaradi teka ne boste nikoli zboleli! Mogoče si boste zvili gleženj, če boste nerodni! In ob pretiravanju dobili kakšno drugo tekaško poškodbo. Tecite pametno in bolezni se v loku izognite  obuti v superge in oboroženi s kondicijo.  Tecite tako dolgo, da boste pozabili na težave, skrbi. Z vsakim tekaškim korakom bo stresa manj, skrbi manj pomembne ter rešitev mogoče že za naslednjim ovinkom.  Ne pozabite: tek krepi in ne krepa 😉 ! Pa še nekaj: če ne morete teči tako dolgo, da bi pozabili na težave in skrbi, se prisilite. Včasih pomaga MP3, da spodite glasove iz glave. Če ne pomaga nič – se je potrebno težave lotiti še kako drugače. Ob teku se boste zagotovo spomnili kako!

Depresija je  vedno pogostejša duševna bolezen, citiram: » za katero je značilna prodorna in vztrajna potlačenost, ki jo spremlja nizka samozavest in izguba zanimanja ali veselja » (Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Velika_depresivna_motnja). 

Poiščite svoje zdravilo v naravi, bodite aktivni, tecite. Tek vam bo resnično pomagal. Vztrajajte v teku in nagrajeni boste z večjo samozavestjo, tekaško radovednostjo in veseljem ter srečo. Izognite se depresiji s tekom! Verjamem, da se  veliki večini oblik depresije s telesno aktivnostjo in predvsem z rednim tekom, v celoti izognete.

Debelost je praktično novodobna bolezen. S sedečim načinom življenja in hitrim ter predvsem napačnim načinom prehranjevanja je v porastu tudi v Sloveniji. Tek vam bo pomagal tako pri shujšanju kot vzdrževanju idealne telesne teže. Če boste tek vzeli za svojega, težav s težo v svojem življenju gotovo ne boste imeli. Pa pustimo tiste tri  ali štiri kilograme, ki hodijo ves čas narobe,  na miru. Debelosti, ki bi ogrožala vaše zdravje, boste s tekom praktično ubežali.

Tečnobo sem pustila za na koncu. Pogojena je namreč različnim stvarem.  Na nek poseben način je celo koristna. Zelo! Če ste že tekač. Ker brez teka postanete tečni. Tečnoba pa se zdravi in hrani s tekom. Pa saj poznate recept: motivacija je tek!

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Če pa vas jezi moje pisanje, ga enostavno ne berite.