4.6.1982 – Irena plačala karte + avtobusni prevoz za koncert The Rolling Stones, München. Jaz popolnoma postrgam predal, sem brez ficka, vse plačala moja draga sestra. 1500,00 din. Ta stari nočjo nič prispevat. 

5.6.1982 – MORAM NA TA KONCERT! To rabim, za to se moram borit. 

6.6.1982 – Fotr me še vedno ne pusti na koncert, vsa sem objokana. Po svetu hodim z zabuhlimi očmi. Kaj naj naredim, Ireni sem odžrla denar, nesposobna sem, za nobeno rabo nisem. Če me ne bosta pustila bom ušla! 

7.6.1982 – Nadaljujeva s pospešenim prepričevanjem fotra. Vse mu obljubim. Irena tudi. Pospravljala, hodila v trgovino, plela dvorišče (TO NA SMRT SOVRAŽIM) …. Vrtiva Dylana, Janis, Rollinge– tiste primernejše komade. »Ati, mami, poslušta kitarco, to je res dobra muska«. Fotr se še vedno ne da, češ, mladoletnih ne spustijo čez mejo …«Ati, ta muska je nama ravno tako všeč kot je tebi tvoja švicarska,« doda Irena. Terna. 

8.6.1982 – Grem!!!! Grem!! Norim! Toooo! Za las je šlo. Irena svečano obljubi, da bo pazila na naju. Po koncertu takoj na avtobus in domov. Obljubiva.

9.6.1982 – Mami mi šiva oranžno bluzo iz plenice.. Grem v štacuno po material za sendviče. 8 komadov in 4 soke. Komaj čakam!!!!!!

 10.6.1982 – Odhod ob 2h zjutraj iz Ježice. Dvakrat naju ustavijo policaji. Avtobus poln samih čudnih fac, še najbolj normalen je videti Dragan Bulič pa še ta je čudn, itak, en star tip v džinsu z dolgimi lasmi in brado izgleda kot bi se nažrl mamil. Splazva se čist na konc avtobusa v en kot in gledava v tla. Občasno pokukava. Tistga tipa se morva izogibat.

Odklop – noro – preporod – zastrupljena do smrti in naprej– smisel življenja je dobra muska, dober rock. Vse ostalo naj se gre solit!

•  trajanje koncerta: 2 uri, 40 minut

• realni občutek trajanja: 2 minuti

Video posnetek : THE ROLING STONES LIVE – 16.6.1982 MUNCHEN

The Rolling Stones – 32 let … potem

Leto 2014

Na netu zasledim informacijo: The Rolling Stones prihajajo na Dunaj. Rada bi jih spet slišala. Zadevo je treba slediti.

Klic na mobi, Irena: »Stonesi pridejo 16/6/2014. A gremo?«

»Gremo!« 

Zvečer grem tečt z MP3-jem okoli Rožnika, v Mostecu splezam na skakalnico in odposlušam par komadov. Rabim brezžični MP3. Ta je praktično fuč.

Še 20 dni do koncerta….

»Ej Mojca! Naj punce zrihtajo majčke za na koncert. Jezike pa naslov najljubšega komada!« kliče Irena.

Še 14 dni do koncerta ….

Sprememba. Imamo karto viška, višja sila. Žal ni vsem usojeno, da slišijo legende. Oddamo karto brez problema. Hvala Košmerlj & Co. za razumevanje!

Še 5 dni do koncerta …

Soseda mi zjutraj prijazno pove, da naši dekleti zelo glasno poslušata neko divjo glasbo. »Oh, jima bom rekla. Imata zelo napet urnik na faksu in ves čas izpite. Morata se malce sprostiti« No, v resnici sem to jaz. Ogrevam se!

Še 2 dni do koncerta …

»Kdaj dobimo majčke za Rollinge?« sprašujem.

»Zvečer jih gremo iskat«.

Pozno popoldan …

Razgrnem majčko in buljim vanjo. Nina in Urška me čudno gledata. Sumljivo. Še enkrat jo obrnem. OK, napis komada je. Manjka pa znak skupine.

»Ja, kje je pa jezik?« sem začudena upajoč, da je to nek hec. Da bosta iz vreče potegnili prave majice.

»Ni jezika!«

Zvečer …

Grem tečt, besna kot ris, da se resetiram. Res sem nekam raztresena. Ob teku ugotovim, da zadeva vseeno ni tako grozna. Na koncert gremo  same punce, ekipa Veseličke. Kot na Tek trojk. Majčke bomo pa tudi uredile. Saj imamo še en dan. Če ne drugo, bomo pa jezike narisali sami.

Komaj čakamo. Ves čas poslušamo Rollinge…

1 dan pred koncertom …

Majčke urejene, jazike so nam naknadno natisnili. So oprane in posušene.  Ponovno preverim svoje 32 let stare črtaste hlače kupljene v Münchnu davnega leta 1982. Še so mi prav. Danes ne grem na tek za vsak slučaj, da kje ne padem ali se poškodujem.  Moram biti maksimalno previdna. In sploh moram biti spočita. Nimam jih več sedemnajst. Spat gremo ob 23. uri vendar ne morem in ne morem zaspati. Kot takrat…

16. junij 2014

Končno je ura pol sedmih zjutraj.

»Nina, Urška, auf, akcija!«

Iz postelje se katapultirata. Izjemno. Tega ne doživim pogosto. Hitro se uredimo, jaz pa še  kar nekaj cepetam, preverjam, če imamo vse. Ob pol osmih moramo biti na Masarykovi, da poberemo Manco, nečakinjo.

»Ura je cajt!« kričim, gremo, gremo. Mogoče je gneča čez mesto. Je namreč ponedeljek in večina ljudi gre v službo.

»Ne delaj panike, saj je še čas!”

»Ni časa, ta avtobus ne čaka!« priganjam dalje. Živčna sem kot ne vem kaj. Veliko bolj kot pred maratonom. Takrat imam praktično vso zadevo pod nadzorom.

Končno smo v avtu in stopim na gas.

»Mami, počasi!« Navijemo Rollinge, do daske, za vzdušje.

Ni pretirane gužve, končno sem bolj mirna saj vidim, da bomo na zbirnem mestu v Koloseju pravočasno. Pred 32 leti smo startali iz Tivolija, samo dva avtobusa. Danes pa jih je kar 18.

Manca vsa nasmejana stoji na postaji. Ustavimo in skoči v avto. Super! Tri moje punce! Nina in Manca stari ravno toliko kot je bila Irena daljnega leta 1982, ko je s svojo mladoletno sestro odšla na koncert skupine The Rolling Stones v München.

Nič se ne čudim, da je najine starše tako zelo skrbelo. Takrat. Za železno zaveso. Fotr je hodil gor in dol, češ, tam so sami nacisti.

Peljemo se proti Koloseju, rahlo sem panična, kje bom parkirala. Brez potrebe. Parkirišče je namreč odprto. Parkiramo.

Srce mi tolče, ko vidim toliko avtobusov in ljudi. Same majčke z jeziki. Logo skupine The Rolling Stones sega v leto 1970 in ga je kreiral Britanski grafik in dizajner John Pasche. Glede na to, da so Micka Jaggerja dejansko samo usta (beri: gobec), je izbira takega loga edina logična posledica.

Zakorakamo proti avtobusom. Takrat jo zagledam. To, mojo sestro. Stoji tam, na sredi. Črna majica I CAN ´T GET NO, črne hlače in rdeče kavbojske škornje. In rdeči lasje.

Presune me! Raztegnem roke in tako korakam proti njej preko celega parkirišča. Kot v kakšnem filmu. Objameva se in se zjokava. Jok prevesi v režanje in objemanje ter trepljanje po ramah.

Najine punce se režijo in obžalujejo, da niso uspele ujeti trenutka za posnetek.

Takrat zagledam še Frenka. Njegova majčka je daleč največja in najboljša: START ME UP. Res sta za skupaj. Frenk in Irena.

Spoznam Franjo in že smo kompletni. Gremo na avtobus, katerega vodiču je ime Rožle. Star točno toliko kot moje hlače.

Avtobus potegne.

Potniki predvsem družine s skoraj odraslimi otroci, prijatelji. 90% potnikov gre prvič na koncert legend. Ostali smo bili že večkrat.

Razgledujem se po avtobusu. Nikjer ne vidim dveh preplašenih punc, ki bi se skrivali za naslonjala. Sicer pa imam občutek, da sem danes jaz videti kot tisti ubogi rocker z dolgimi lasmi in brado, ki sva se ga tako bali. Čisto po krivici. In tokrat nisva sami. Zadeva je družinska. S seboj imava vsaka po 75% svoje družine. Srce mi igra, vriska in nori.

Vsi na avtobusu smo srečni in v pričakovanju koncerta legend The Rolling Stones. Samo slutimo lahko, kaj nas čaka. V rokah držim karte in se spomnim tiste iz leta 1982. Nekje doma jo imam varno spravljeno. V obliki jezika.

Dunaj ….

Na Dunaju smo že pred pol drugo uro popoldan. Kar nekaj časa imamo. Glasujemo kam v tem času in na koncu ugotovimo, da nobenemu ne diši ogledovanje starega jedra. Ostati moramo spočiti. Vožnja nam je pobrala kar nekaj moči.

Z metrojem se zapeljemo le do Pratra, zabaviščnega parka, kjer si po kratkem sprehodu privoščimo kosilo in dunajsko pivo. Kar okusno. Opazujemo mimoidoče, praktično so skoraj vsi v majicah The Rolling Stones.

Stadion Ernst Happle …

Končno se vrnemo do stadiona Ernst Happle, ki sprejme 60.000 obiskovalcev. Veselim se kot otrok. Naredimo nekaj posnetkov za spomin ter se napotimo proti vhodu.

Mladi, stari, vsi srečni in veseli stojimo v vrsti in potrpežljivo čakamo pregled redarjev. Končno smo na vrsti. Srce mi še bolj razbija. Naprej spustim vso družbo, tako da imam pregled nad situacijo. Da se kdo ne izgubi. Pregled torbe in obleke in nato proti varnostniku s skenerjem za karto v roki. Vsi lepo mimo, pri meni se ustavi. Nekaj ni v redu. Še nekajkrat poskusi skenirati karto, a zadeva ne prime. Kmalu je pri meni še ena varnostnica. Nekaj je narobe s karto.

Ne verjamem, da je to res. Karta je bila kupljena pri Košmrlju, zadeva je sigurno v redu. Očitno imajo zanič informacijski sistem. A kaj naj? Redarka pravi, naj grem z njo.

Vidim Urškine velike oči, kako me gledajo skozi mrežo: »Mami!?« Oči so vedno večje. »Počakajte me tukaj!« zakličem.

Z redarko hitiva na Clearing point. Gužva. Jezim se, ker bi rada bila čimprej na stadionu, da se razgledamo in tudi predskupino hočem slišati. Vrsta se nikamor ne premakne, zelo zelo počasi. Po mobiju pokličem Rožleta, ki mi zatrdi, da s karto ni nič narobe in naj mu sporočim kaj bo. V redu. Tudi to je del Dunaja.

Poleg sebe zagledam znan obraz. »Emil!« Pa je res Emil. Tekaški prijatelj s katerim smo tekli skupaj z možem trojke. To je že njegov peti koncert Rollingov. Navdušen je! Le kdo ne bi bil. Končno sem na vrsti in na srečo je s karto vse v redu.

Redarka me odpelje nazaj kjer me moji nestrpno čakajo.

Končno na stadionu …

Smo v coni B na tribunah na pokriti strani. Upam, da ta beton ne bo ubil zvoka. Krasen pogled po stadionu. Pogledam punce, ki so navdušene.

Ni slabo, energija je prava. Zatulim: UAUUUU!!! Tega tuljenja se boste morali navaditi.

Spomnim se stadiona v Münchnu, ki je zaradi svoje oblike resnično nekaj posebnega. Tudi večji je ter deluje bolj odprto. Zvok je bil tam perfekten.

Všeč mi je, ker so označeni sedeži. Sedimo praktično za reporterskimi mizicami tako da imamo prostora več kot dovolj. Počivamo, nabiramo moči in opazujemo, kako se stadion polni, kako množica vrvi.

»Irena, se spomniš ogromnih balonov v Münchnu, ki smo si jih podajali po tribuni!«

»Ja, in kako sva se zgužvali naprej. Tukaj se ne da nikamor.”

Stonesi imajo nov oder, tudi ta bo dober. Samo da jih že enkrat vidim in seveda slišim! Zamižim! Skušam se spomniti začetka …takrat. Le zakaj nisem shranila nobene reportaže …

Predskupina …

Množica završi. Predskupina. Tokrat samo ena. Ima nehvaležno delo igrati pred tako veličastnim bandom kot so Rollingi – najboljši band na svetu. Pevec skupine izjavi: »The Rolling Stones are Jesus Christ« in požanje bučno odobravanje. Dejansko me spominjajo na Led Zeppelin, malce bluesa je slutiti vendar mi ni všeč način petja. Kasneje izvem, da so to The Temperance Movement.

»Ej, se spomniš kakšni budali sva bili!« zakričim Ireni.

V Münchnu sta bili namreč dve predskupini in za drugo sva mislili, da so že Rollingi in začeli divje ploskati in se navduševati… No, tudi takrat sva kar hitro opazili, da to niso. No way! The Rolling Stones so eni in edini – nezamenljiivi.

Končno se predskupina »pobere dol«. Množica vrši, vstajamo, ploskamo, gledamo. Elektriko je čutiti v zraku. Napetost!

Nič.

Sedemo nazaj na stole … in potem … napetost narašča in narašča. Srčni utrip se mi zagotovo povzpne konkretno nad dovoljeno maksimalno zgornjo mejo. Val tisočerih rok preko celotnega stadiona, ki ga spremlja tuljenje neučakanih ljubiteljev rocka zaokroži stadion. Prvič, drugič, tretjič … srce mi divja… začnemo tuliti… v trenutku smo na nogah, zagrabim stol in začnem nabijati z njim ob železni podest in prav tako cela naša vrsta … če ne bodo že prišli, me bo že pred koncertom kap. S stolom si ob mizo skoraj odbijem palec ampak mi je čisto vseeno!

In potem, luči in tisto znano:

» Ladies and Gentlemens – The Rolling Stones!«

Drugačni kot pred 32 leti ampak vseeno isti! Leta se nam pač vsem poznajo. Predvsem smo boljši. Vendar so tudi takrat začeli z uvodnim komadom Start me up!

Zagledam srčka Keitha, skuštranega Ronnia, umirjenega Charlija v ozadju ter Micka s svojo neizmerno energijo. Uživajo, ko igrajo. Ne vem kdo bolj! Jaz oz. mi ali oni.

To je to! To rabim! Skoraj kot zrak! Padem sama vase in uživam.

Jagger s svojo seksi maratonsko postavo še vedno raztura in miga kot zna le on. Teče po odru, skače. Človek je gotovo zmožen preteči 42 km. Ampak naj raje poje. Za vsak slučaj, da se mu kaj ne zgodi.

Pojemo, ploskamo, tulimo, skačemo! Gledam naše punce, navdušene! Kasneje mi priznajo, da si Rollingov enostavno ne moreš predstavljati, moraš jih doživeti. Irena presrečna, Frenk kasneje izjavi: »Zdravilo za telo in duha«. Pa še kako zelo res je to.

Mick pozdravlja, našteva sosednje države. Ker Slovenije ne omeni – skandiramo: SLOVENIJA! SLOVENIJA! SLOVENIJA!

Norimo. Gledam okoli sebe, staro in mlado. Vsi združeni, vsi enaki, vsi napol nori! Dedek, babica, vnuk, vnukinja, starši, otroci …

Sledi You Got Me Rocking in legendarna Urškina It´s Only Rock´N´Roll. Norimo, skačemo, tulimo. Mislim, da se bo podrl stadion.

Nato Tumbling Dice s spektakularnimi odrskimi učinki, Manca se tolče po prsih – to je moja pesem. Vsak od nas ima namreč naslov izbrane pesmi napisan na majici. Tulimo, pojemo, skačemo. Norimo.

In potem tista vsem znana Angie. Zelo se potrudimo pravilno odpeti pesem, ki je nastala v najbolj norih časih Stonesov, ko so bili dejansko čisti zadetki. Posvečeno, baje, heroinu. Sicer pa ljubezen je neke vrste mamilo.

V zraku je energija, ki te prevzame, napolni vsako celico bitja, ti zleze pod kožo, za nohte, v ušesa, čisto noter vate tja do srca in v dušo. Mislim, da vsi skupaj sijemo in vračamo to energijo bogovom tam dol, na odru. Da, danes se mi zdijo tudi telesno nesmrtni. Ej, fantje, ne se dat!

Jaz hočem tečt do stotega leta, vi pa razturajte do takrat. Potem bomo vse zdržali. Mižim. Pa spet hitro pogledam! Glej, trapa! Glej! In poslušaj! Znori se do konca! Tako kot v zadnjih kilometrih maratona – brez popuščanja, brez zavor! Gremo naprej!

Evforija se stopnjuje! Doom & Gloom. Novejši komad. Bolijo me dlani, stole smo nabili nekam pod mizo.

Potem pa Get Off My Cloud – ljubim ta komad! Cel stadion poje: I say, Hey! You! Get off of my cloud… pa nato Out of Control! Z briljantnim Keithom! Ne vem, kako mu uspe sploh karkoli odšpilati s temi artritičnimi prsti. Ubogi! Spet tako čeden s svojo obvezo okoli glave, vedno si nekaj naplete okoli ušes in dvema šaloma okoli bokov. Če bo kdo še kdaj rekel, da je grd …

Stadion bo razgnalo….vendar opazim, da naši vrli sosedje Avstrijci kar malo spominjajo na nas, zadržane Slovence. Sedijo! Mogoče jih bolijo noge… Kako lahko sediš na Rollingih… Ne razumem. Mene privzdignejo, vržejo na noge, naj me še tako bolijo, v zrak, skoraj sem že nekje pod stropom! So kot atomska bomba! Res.

Mick zaigra na orglice, takega ne poznam…. Nastal je nekakšen Rock´N´Blues, spet mižim, a se spodim gledat! Glej, trapa, glej! Poslušaj in uživaj!

Potem pa Honky Tonk Woman – kar zmrazi me!

It´s the Honky Tonk Woman

Gimme, gimme, gimme the honky tonk blues …

Sem že čisto hripava, ampak še kar vreščim…in tulim UAUUUU! UUUUUUUUUUUUUUUUUU! Ful močen glas imam, občudujem sama sebe, sploh nisem vedela! UAUUUUUUU! Tulimo vsi skupaj!

Potem pa moj najljubši Keith You got the silver!

 You got my hart

You got my soul

You got the silver

You got the gold…

 Oh babe, you got my soul….

Pa to je noro… kar lebdim, poslušam, uživam, življenje je lepo. Hvala vam, kamni!

Opazujem Ronnija, s čupo las, skromno si je zamenjal majčko s skoraj identično, medtem ko Mick paradira v svojim Jaggerskih cotah … In natančni Charlie tam na bobnih, baje je prehlajen. The Rolling Stones RULES!

In Keith nadaljuje s Can´t be seen… Kako uživa, ko nastopa. Simpatično malo zafuša – ti kar fušaj, nihče ti ne zameri. Če pa že kdo, je vseeno, ker je kompleten idiot. Mar nam je za take, kajne! Dajmo ata, razturaj!!!

Ne vem več točno kdaj, ampak nekje na sredi programa je Mick predstavil vse nastopajoče. Darryl Jones je novi član, zamenjal je Billa Wymana. Odlična pevka Lisa Fischer, ki rahlo koketira s Tino Turner, saksofonist Bobby Key in Tim Ries. V zasedbi je tudi klaviaturist Chuck Leavell, pevec Bernard Fowler in Matt Clifford, ki igra rog. Osebno me je najbolj impresionirala Lisa. Še posebej v seksi duetu z Mickom.

Ob predstavitvi velikih štirih – Charlija, Ronnieja, Keitha in Micka – pa je stadion dobesedno ponorel.

Naj se še tako trapasto sliši oz. bere: čutila se je neizmerna naklonjenost, spoštovanje in brez pretiravanja – hvaležnost in ljubezen do četverice. Pišem o tisti pravi, globoki ljubezni nastali iz hvaležnosti in spoštovanja do nastopajočih, saj nam s svojo glasbo dajejo ogromno. Mar ni s Stonesi svet lepši? Zame že. Žal mi je za vse, ki tega ne morete občutiti. Občutite pač kaj drugega … ampak Stonesi, so »top of the top«. Verjemite mi.

Se spomnite Micka Taylorja? Stonese je zapustil nekje v 70. Letih. Nočem biti hudobna, ampak vidi se mu že od daleč. Ni kilometrine. Ampak komad Midnight Rambler so vsi skupaj odigrali fenomenalno.

Spogledava se z Ireno – to je to!

Duet ustne harmonike in Taylorjeve kitare reže zrak, zvok se širi po stadionu, seka in leze pod kožo, v čutila… ritem pa je vedno intenzivnejši … dlani me pečejo, spahnila si bom kolke, stadion se pozibava in je na nogah, roke celotnega stadiona visoko v zraku! Poezija! Ta komad – v živo – to je to!

Sledi… Miss you! Na repertoarju od marca po Mickovi osebni tragediji. Se mi zdi. Kar pa ni nujno res …

Nato … Gimme Shelter !

Uuuuuuuuuuuu! Norimo!

Zaskrbi me, ker smo že krepko preko polovice koncerta. Na uro nočem niti pogledati. Odženem skrbi iz glave in se predam dogajanju.

Sledi fenomenalen Jumping Flash Jack, star komad iz leta 1968. Norimo! Skačemo! Pojemo! Tulimo! Vsi smo na nogah!

Rdeči, ognjeni efekti na petih zaslonih odra najavljajo nov komad …tulimo kot sove …. HU HUUUU HU HUUUU HU HUUUU Mick Jagger oblečen v rdeče perjasto ogrinjalo. Pravi hudič! Sympathy Of The Devil!

 Please allow me to introduce myself

I’m a man of wealth and taste

I’ve been around for a long, long year

Stole many a man’s soul to waste

And I was ’round when Jesus Christ

Had his moment of doubt and pain

Made damn sure that Pilate Washed his hands

and sealed his fate

Pleased to meet you

Hope you guess my name

But what’s puzzling you

Is the nature of my game

…

Na trenutek se mi zazdi, da ne slišim del ritma, da ne slišim ničesar več. So mi odpovedali bobniči? Se zvok zabija v strop? Kaj se dogaja…

Please to meet you…

Hudič ….je odnesel zvok. Ali pa je malce ponagajala tehnika…

Nato pa .. Ninin komad: Brown sugar…spet slišim, vse je v redu, pojemo, ploskamo z visoko dvignjenimi rokami, skačemo, norimo, uživamo…

In potem … zatišje. Zlat jezik na zaslonih najavlja … bližajoči se konec … koncerta. Po set listi torej še dva komada. Samo še dva komada sta nam ostala.

Can´t always get … ampak jaz danes sem! Ta čudovit komad sta napisala Keith in Mick davnega leta 1969.

Mick v zeleni opravi teče in skače po odru. Na glavi ima povsem podobno kapo s šildom kot jo imam sama. V trenutku si jo poveznem na glavo. UAUUUU! Kričim…. skoraj že povsem brez glasu.

Nastopajočim se pridruži pevski zbor. Množica je vsa na nogah. Mislim, da ni niti eden obsedel. Pevski zbor odpoje, kitara, saksofon in Mick zapoje:

I saw her today at the reception

A glass of wine in her hand

I knew she was gonna meet her connection

At her feet was her footloose man

 You can´t always get what you want. ..

 But if you try sometimes

Well you might find…

…

Svečano vzdušje …. naj še traja, naj še traja in prehitro zaslišimo zadnji komad:

Satisfaction!

Cel stadion poje, na nogah! Ploska! Maha, pošiljamo poljube! Tem Rock’ N´Roll angelom. Čarovnikom rocka!

Mick! Keith! Ronnie! Charlie! We love you!

Čisto so me pretresli! Vsa sem solzna. Moje pesmi pa le ni bilo. Pa ne te, katere napis nosim na majici. Ta le ponazarja moje trenutno stanje – Emotional Resque. Ha!

Podobno se dušim med maratonom, pa ne zaradi napora, zaradi čustev. Ker tečem. Ker mi je uspelo. Ker rada tečem dolgo, rada tečem maraton, med tekmo sploh ne smem preveč razmišljati, ker sem čustveno povsem preobčutljiva. In tam pred ciljem, ko zaslišim svoje, me stisne v grlu, da ne morem več dihati. Od sreče! In prav tako sedaj, tu, na tem koncertu.

Res sem en srečen človek!

Bravo! Uauuu! Tulim! Skačem! Maham! Gledam Urško, Nino, Manco, Ireno, Frenka, Franjo! Vsi so očarani, mirni, srečni …

Rollingi pojejo, mi pojemo, vsi pojemo:

I can’t get no satisfaction

I can’t get no girl reaction

Cause I try and I try and I try and I try

I can’t get no, I can’t get no

…

V zraku se vrti energija, vsi smo eno! The Rolling Stones so nas zvrtinčili v Rock´N´Roll orkan.

Pozdravljamo jih, vpijemo, ploskamo, skandiramo!

Vsi štirje se postavijo v vrsto in se priklonijo.

The Rolling Stones. Mick Jagger, Keith Richards, Ronnie Wood, Charlie Watts.

Zdi se mi, da je za trenutek stadion popolnoma umolknil. Drug drugemu smo brali misli. Tisti na odru in tisti pred in okoli odra: ali se bomo še videli? Kot bi se poslavljala od dragih prijateljev imam ponovno v grlu cmok in solzne oči. Za trenutek si rečem: saj nisi normalna. Ženska! Saj nimaš več 17 let, naslednje leto jih boš imela 50, pa si še vedno ista! Ne, odbijem misel, pa še kako sem normalna. Na svoj način. Sicer pa, prosim. Kaj sploh je definicija normalnosti?

Stonesi so se odkotalili ali bolje odskakljali iz odra, jaz pa še kar strmim dol.

” Ajde, Mojca, gremo.”

“Ne, mogoče pa bojo še enkrat prišli”. Ne grem. S puncami začnemo ropotati s stoli. Priključijo se nam še nekateri. Tolčemo, a ni nič.

Ne bo jih več. Danes ne.

Odhajamo ven. Pa je konec koncerta…noro navdihujočega koncerta. Hvala bogu, da smo šli!

Na avtobusu …

Tokrat smo avtobus z lahkoto našli, ne tako kot pred 32 leti, ko ga skupaj s policaji nismo uspeli izslediti. Rožle ne bi nikogar pustil na cedilu in nihče ne bi ostal na Dunaju. Sicer mi je bilo pa čisto vseeno, samo da sem slišala Rollinge.

Rečem sosedu: “Bog ve ali jih bomo še lahko šli kdaj poslušat. Stari so že!” Prepričano mi odvrne: “Še jih bomo videli, oni ne odnehajo zlepa”.

Čakamo še zadnje obiskovalce koncerta, da pridejo na avtobus. Nekdo vzklikne: ” Klinc gleda Modrijane”! “In Jana Plestenjaka”, doda Irena. Ves avtobus je navdušen, pomirjen.

Peljemo se proti Ljubljani, skušam zaspati. Odločena sem. Hočem jih videti tudi v tretje. In v živo  slišati tisto mojo pesem. Ki tolaži. Ki pomirja. Ki žene naprej …

V Ljubljani smo ob petih in ob osmih sem že v službi. Energije imam dovolj.

Poslušajte jih na povezavi: THE ROLLING STONES

 Tek in Rock ‘n’ Roll …

… se dopolnjujeta. 100%!

Objavljeno na Preberite.si 26.6.2014