ČOFOTEK

Ljudje smo res čudni! Nikoli zadovoljni. Enkrat prevroče, drugič premraz in tretjič – premokro. Vreme je vedno pripraven izgovor – pa naj bo še tako odlično. Le malce domišljije potrebujemo. Resnica pa  je ta, da je zunaj vedno tekaško vreme.

Problem je le naš – lenoritis. Baje je lenoba človeku podana v zibelko.

Dež. Dežuje. Misel na mokro obleko, kaplje, ki tečejo za vrat, vodo v supergah … človek bi ostal kar notri.

Tako sem praktično celo popoldne preživela v cincanju. Najprej je bilo potrebno skuhati kosilo. V resnici bi lahko odtekla svoj trening predno sem se lotila kuhe. Potem je sledilo kofetkanje in saj veste, s polnim želodcem resnično ne moreš teči.

Medtem zunaj skoraj popolnoma preneha deževati, idealen trenutek za skok v superge. Ampak, ne. Potrebno je pospraviti še malo po kuhinji, pa po predalih v dnevni sobi.

Ura pa teče naprej. In septembra je dan že občutno krajši. In ker teče ura, pričnejo teči še dežne kaplje.

“Pa ravno zdaj,” se sprenevedam, kot bi ne vedela že prej, da bo slej kot prej pričelo deževati. Pa saj rada tečem v dežju! “Ampak prijetneje je, če malce manj dežuje. Prijetneje je, da te dež ujame med tekom”, čemerno gledam ven in napenjam možgane, kako se izogniti teku in to tako, da bom vseeno tekla. Misija nemogoče!

Na pol oblečena v tekaško opremo hodim po stanovanju in godrnjam, kako dežuje. Mogoče bi dobila odpustek? “Joj, kako dežuje!” začnem pri hčerki, ki se odpravlja ven. “Ja, kaj je mami?” “Ne ljubi se mi iti tečt”, bolj potihoma izdavim. Kot da ne velja, če rečem bolj potiho. Želim si, da bi mi rekla, naj ostanem doma ter da prehudo dežuje, da se lahko  prehladim, zbolim. “Saj ti ni treba iti, glej kako dežuje!” Sanjsko. In že se slišim: “Ah, bom kar šla!” Ampak majčkeno pa vseeno kolebam, da pa res ne bi šla. Ampak potem …

Poskusim z na moč žalostnimi očmi še pri mojemu, ki me začudeno pogleda: “Pa kaj ti je! Temno bo, kaj pa čakaš?” “Dežuje …ful dežuje … kaj pa …” skušam narediti tiste globoko žalostne oči, saj veste, tiste iz risanke. Napenjam oči, skušam jih potegniti nazaj v očesne jamice in potem spet ven, ampak ne gre. “Pa saj si že v hujšem tekla!” se čudi in me debelo gleda.

žalosten muc

Saj vem.

Saj vem, da bom šla tečt. Itak. Moram. Ljubljanc se bliža. In Bovec čaka. In ne počutim se v redu, če ne tečem. Več kot dva dni presledka je preveč.

Iščem anorak. Kolesarski je že čisto porozen, vzamem navadnega, rdečega. Kupljen je bil pred četrt stoletja za v hribe. Material je čudno trd. Moram ga preizkusiti, če sploh še služi svojemu namenu.

Obvezna je še kapa s čim daljšim šiltom. Ta je malce mlajša. Moj mi jo je milostno odstopil, ker je dobil novo. In sploh ena izmed redkih kap, ki jih lahko poveznem na svojo debelo bučo.

“Itak bom vsa blatna,” razmišljam.

running-81715_640

Da bom v stilu, si navesim še svoje najstarejše tekaške pajkice kupljene za namen najinega prvega maratona. Žolna šport. Ko tečeš ves čas lezejo navzdol, so pa fenomenalne, ker so od razkoraka do pasu vedno daljše. Raztegujejo se kot zvečilna guma. Razmišljam, da bom iz njih kmalu lahko naredila tekaški pajac. Potem, ko bom pas lahko potegnila do vratu, bom naredila samo še dve luknji za roke, okoli vratu pa zategnila vrvico. No, v resnici bodo letele v smeti. Mogoče. Malo sem pa tudi čustveno navezana na njih. Tiste luknje po kolenu me spominjajo na moje številne tekaške levje skoke. Ah, nekaj časa jih bom še kar imela. Mogoče si jih nekoč zavežem vrh glave in izrežem še dve dodatni luknji za oči. Tekaški pajac z obrazno masko. Zakaj ne?

Superge bodo pa kar nove. Naj se navadijo tudi na dež. Letošnji Bovškoti maraton bo najverjetneje postregel z dežjem. Prilika, da preizkusem čofotekaško opremo.

Nekaj vaj za ogrevanje sem naredila kar notri, tako da lahko takoj tečem. Pazim, da okoli hiše stečem počasi, ker sem si na tak način že poškodovala koleno. Naredila sem nenavaden gib, začutila bolečino, ki je sicer tekom teka popustila, vendar sem imela otečeno koleno kar nekaj dni.

athlete-2026894_640

Kapuco anoraka sem si poveznila čez kapo, precej dežuje. Ampak zrak je super. Ni premrzlo, ravno pravšnje vreme za tek.

Asfalt se blešči, v lužah se rišejo oblaki.

Globoko vdihnem in tečem. Super občutek, ko se srečaš sam s seboj, tam zunaj, v dežju. Ničesar ni, le kaplje. Na nebu, na tebi in po tleh. Ter tišina. Le zvok podrsavanja kapuce ob kapo in lase: “Szzzk, szzzak, szzzk, szzzak …” In topot nog ob asfalt:” Čofa, čof, čofa, čof …”…

Izpod šilta imam precej slab razgled. Kljub temu na polju opazem štiri nenavadne količke. Opazujem jih in razmišljam, čemu služijo. Takrat eden od količkov poleti in se spremeni v velikansko ptico. Čaplja.

Prvih nekaj kilometrov še pazim na luže. Na superge, da ne bodo prehitro mokre. Vendar je to misija nemogoče.  Pa vendar je čofotek posebne vrste trening. Podobno kot tek po hribih, ko moraš paziti kam stopiš, v trenutku prilagoditi in sprejeti odločitev  – kam in kako, da ne bo nesreče! Zlom, zvin, padec.

Pri čofoteku je pa podobno. Tek nikakor ni enakomeren, saj tempo prilagajaš tlem. Bodisi vzameš zalet, da preskočiš lužo, morda zmanjšaš hitrost, stečeš po prstih čez mokro travo. Ampak: kaj narediti, ko v tistem delčku tekaškega koraka – ko letiš – lebdiš nad tlemi – ugotoviš, da boš prekratek. Ugotoviš, da si se uštel. Luže ne bo mogoče preskočiti. Morda si to vedel že prej.

running-815302_640

Če tečeš, tečeš. Ne moreš se ves čas ustavljati, ker ne boš nikamor prišel in poleg tega se boš podhladil in s tem prehladil.

Vrnimo se v zrak! Odriv in … letiš nad tlemi. Približuješ si vodni povržini luže. Problem je večji, če je luža blatna. Ne vidiš podlage. Morda je luža globja kot presojaš. Morda je polna kamnov, skal, karkoli je lahko pod vodno gladino.

Predlagam sledeče. Malce nad vodno površino poravnaj nagib stopala z vodno površino in v trenutku, ko je do vodne površine nekje od 10 – 5 cm, močno plosko čofneš v lužo. In kaj se zgodi?

Sila udarca odmakne vodo od superge in če luža ni pregloboka in vi dovolj hitri ter vaš pritisk stopala ob tla dovolj močan, bodo superge praktično ostale suhe. Če boste to počeli počasi, ne bo nič. Vaše superge bodo čisto navadna goba. Če boste na tak  način tekli dovolj hitro – bodo superge veliko manj prepojene z vodo kot sicer.

In v primeru, da se je v vodi skrival neraven predmet? Na ta način, torej s ploskim udarcem noge ob tla, boste gotovo bolj stabilni kot če bi doskočili na prste ali kakor koli drugače.

Ob primerih, ko preskakujete razne ovire, se izogibate raznim predmetom na svoji tekaški poti, bodite pazljivi na pozicijo svojih sklepov. Gležnji, kolena. Če boste namreč doskočili postrani se kaj hitro zgodi poškodba.

Pa vesel čofotek! Vreme je pravo. Nikar ne prenehajte teči. Saj veste: začetek je vedno najtežji. Torej: nadaljujte!

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s