Parkirava. Noge hočejo hitreje tja do prizorišča. Pogrešala sem ves ta maratonski direndaj.

Ko prideva do drame in zaslišim Stroj machine se zjokam. Nabijajo. Tako nabijajo, da je za ponoret dobro vzdušje. Me moj potolaži in potem je bolje.

Spet mi je vse všeč. Ne vem kako sem lahko kdaj sploh pomislila, da sem se Ljubljanca naveličala. NO GO! Nemogoče. Najboljše mesto za maraton na svetu. Moja Ljubljana.

Sicer pa ne grem na maraton. Grem na polovičko, brez velikih pričakovanj. Navadno na Ljubljanskem maratonu tečem polovičke po kakšnih poškodbah, operacijah, boleznih. Tudi tokrat je tako. Testirala bom svojo nogo s tremi vijaki, kako bo šlo. Ker imam dovolj tega. Sicer pa grem na rekord! Najpočasnejši polmaraton. Pa da vidim, kako mi bo šlo.

Nazadnje sem odtekla maraton v Ljubljani 2017. Težko je šlo. Mučila me je astma, odvečna teža, preslab trening in bolečine v nogi zaradi kostnega palca (Hallux Valgus). Ta bolečina je bila praktično neznosna, tudi hodila sem že težko zato sem se odločila za operacijo, ki se je zgodila marca 2018. In od takrat sem v nekakšni tekaški pavzi. Saj tečem. Prvo leto po operaciji zelo malo, tudi drugo leto še ni šlo tako, kot bi si želela. Nato je sledilo koronsko leto, ki bi mi prineslo vsaj pol maratona, pa je prišlo do odpovedi.

Potem sem kolebala.

Pa je sledil velik preobrat. S prijateljema in mojim najljubšim maratoncem smo sklenili, da se letos vsi skupaj udeležimo maratona v Atenah. Edinega prvega, prvinskega maratona. Padla je odločitev, naredili smo tabelico v Excelu kamor bomo zapisovali kilometre teka ali hoje in štartamo na najpočasnejši maraton kar smo ga sposobni spraviti skupaj v Atenah.

A glej ga šment, lepega dne opazim, da edina vpisujem tekaške kilometre. Zadeva pade v vodo, skoraj dobesedno, saj Staša in Boštjan plujeta po svetu z jadrnico in tam dejansko ni vedno mogoče teči. Prostora ni dovolj niti za šprint. Moj najljubši maratonec pa se je zapičil v vertikale, zbežal gor v hribe.

In posledično tudi moj tek zapade spet v tisto “neplanskost”. Brez pravega cilja. Tečem. Ampak malo zmešano. Kakšen teden malo več in potem spet manj. Malo po poljih, cestah, gozdu, kakor se mi zazdi. Za bistrenje sebe, vzdrževanje kondicije, pobeg vase.

Dokler mi ne prileti pod nos novica in to spet direktno iz Poleta, da maraton v Ljubljani bo in pomislim, ti šment, pa jaz grem vsaj na polovičko.

In tako sem od septembra spet pridno in redno tekla, počasi, predvsem sem delala na bazi.

Zato danes stojim na startu. Pa poglejmo dejstva: spet preveč kilogramov, astma utišana in moj Hallux Valgus je odrezan, odpiljen, odstranjen. Vsi trije “šraufi” na svojem mestu, počutje ok. V zadnjem letu pretečenih 843 km.

In čisto tako iskreno povem: trening za polmaraton je…. kako bi rekla …. no, ni niti približne primerjave s treningom za maraton, kot sem ga delala v preteklosti. Vajena sem težkih treningov, intervalov, tekov v klanec, dolgih več urnih tekov, zgodnjih vstajanj, sopihanj v jutranji temi, ko še vsi spijo. Tokrat je šlo vse brez tega. V bistvu po sili razmer. Ali pa tudi ne.

Stojim na startu skupaj z razredčenimi tekači. Letos nas je vseh skupaj okoli 5100 in sicer na vseh tekih skupaj (10, 21, 42 km). Imam kar malo čuden občutek. Tri leta brez maratona, brez polmaratona, brez vsake tekaške tekme. Z “na hojladri” treningi. Ampak – grem lepo počasi, za hec. Za dušo.

Ob sebi imam Urško in Frica, počutim se skoraj popolno. Kaj bi jaz brez svojih navijačev, moje družine? Slikata me, snemata, jaz pa norim kot majhen otrok, tako sem vesela.

Postavim se čisto na rep. In stopim skoraj dobesedno na rep dinozavru. To pa bo borba, v tej napihljivi preobleki preteči toliko kilometrov. Ampak, zeblo ga ne bo.

Nase sem navlekla staro palerino, ščiti me pred mrazom, jaz pa norim, skačem, letim kot kakšen metulj ali bolje štorasta čebela.

Z dinozavrom startava skupaj, odnese me v poskakujočih korakih in krilečih rok od mojih dveh srčkov naprej proti startu.

Garminček malo nagaja, pa kar tako pritisnem štart, če bo meril bo, če ne bo pa nič. Itak grem po svojem počutju.

Stroj machine nabija, pomaham jim, tečemo ven iz Ljubljane. Kar precej navijačev, vendar se vidi, da nas je manj. Tečemo proti Stožicam, zaklepetam se s tekačico, ki kar noče nehati govoriti. Gre na maraton, prvi krog mora biti počasnejši, potoži, kako turoben je drugi del maratona, ko ni nikjer nobenega navijača in da se bo morda kar premislila.

Tečem naprej, kilometri se topijo, na Samovi cesti iščem okno skozi katerega je kar nekaj let donela navijaška glasba. Najdem tisto okno, za njim stoji malček in maha. Navdušeno mu pomaham nazaj.

Pred menoj je zajec s časom 4:45. Malce nostalgično pomislim kako sem včasih sledila tiste s časom 3:45 ali 3:30. Ampak kaj hočemo. Sem na tistem delu tekaške krivulje, kjer se glede na starost prične obračati navzdol. No, resnici na ljubo, že kar precej navzdol. Ampak nekateri vztrajamo in se ne damo. Če ne gre hitro, gre pa počasi. Po svojih zmožnostih.

Kar dobro mi gre, nekako dohitim zajca in vidim, da ga celo bežno poznam. Zdravkec iz Tekaškega foruma, tekaška korenina. Par besed o smešni prigodi izpred let, ko je zaradi moje prodane startnine za nekaj trenutkov postal najbolj vesela Mojca na Istrskem maratonu.

Pri Klubu 300 zagledam mojo okrepljeno navijaško skupino in vpitje “Dajmo Mojca” in jaz gonim (počasi po svoje), delim petke in letim proti draveljskim zastavam, kjer je leta najboljše navijaško vzdušje. Nekaj znanih obrazov, deljenje petk.

Sem že na večni poti in tam proti Tehnološkemu parku zaslišim Golico in spet “Dajmo Mojca”. Jaz pa kar tečem, nič mi ni, kilometrski čas je vedno boljši, kot bi naoljila svojo “tekaško mašino”. Oddrvim mimo mojih naprej proti Tržaški in proti cilju kjer še enkrat zaslišim “Dejmo Mojca” in jaz gonim, vidim da lahko vseeno tečem tudi pod 6 minut in kar gre mi, jaz bi še ampak odvijem na 21 ter že v cilju v silnem navdušenju usekam županu petko.

Srečna sem.

Ne bolijo me noge, sem zadihana, prijetno utrujena. Postavila sem rekord, sicer najpočasnejšega malega maratona ampak tega polmaratona sem res vesela: 2:07:43. Tempo mi je uspelo držati dovolj enakomeren oz. sem ostanek moči lahko porabila proti koncu tekme.

Verjetno ste glede na toliko besed o tem, kako “gonim” pričakovali celo uro krajši časa.

Ampak vseeno. ZMAGA! Očitno imajo mišice res spomin in moje morajo imeti zares zelo dobrega.

V cilju dobi župan petko, ker je bil dovolj vztrajen, da je pričakal tudi mene. Nato dobim jaz medaljo. In sledi odhod iz ciljnega prostora ter raztez. Iskanje znanih obrazov. Čestitke. Objemi. Pica. Pivo. Topel sonček. Tako lep dan.

In ob odhodu do avtomobila navijanje maratoncem ob prihodu v cilj. Ja. Maraton. To pa je povsem druga zgodba. Zapisana na obrazih prihajajočih v cilj. Vsak ima svojo. Tudi jaz jo bom spet imela. Prihodnje leto.