“Ja, to bo pa težko,” je razumevajoče potrdila sogovornica. “Radenci so vroči. Težko boš tekla v kožuhu!”

“Pa ne!” se ne morem prenehati smejati.

Ampak  misel je zabavna, kar vidim tempo tekače našemljene v zajce. Kožuščki, repki, ušeska, zobki! Jaz bi imela rada tak puhast in mehak kožušček. Pod vratom in v ušeskih bi bil rahlo rožnat. In imela bi veeeeeliiiiike bele zobke! Luštkano bi mi štrleli izpod rožnatega smrčka s štrlečimi dolgimi brčicami, ven, čez spodnjo ustnico. In imela bi bel luštkan repek in bele tačke, ki bi izgledale kot bele tekaške nogavičke. I!!! Kako lepo!!!!

“Ne bom tak zajec v kostumu kot maskota! Jaz bom pravi zajec!”

Prazen pogled sogovornice.

“Pravi zajec – mislim, tempo tekač! A veš! To so tisti, ki tečejo z baloni. Na njih je napisan predviden čas! A veš?”

Ob novici, da bom ravno jaz zajec na Maratonu treh src v Radencih, me je kar odneslo v superge! Od same sreče in navdušenja! Trenirat, trenirat, tempo teki, tempo teki. Takoj sem popravila tekaški plan in preskočila na hitri del. Življenje je lepo in predvsem polnejše, če imaš pred seboj cilje! Izzive! Vedno znova si jih moramo postavljati. In pred menoj je bil nov izziv: TEMPO TEKAČ. KAKŠNA ČAST! IN ODGOVORNOST!

Tečem, treniram, telovadim in se raztezam. Tako zelo sem resna, da se ne pritaknem čokolade, ki je doma, v omari. Črna. Gorenjka!

Potem pa na lepem: sprememba vremena! Puf !!! Nova novica: Mogoče pa ne bom!

Prav počasi si obujem superge, si jih zavežem in se s prav počasnim, resnično počasnim korakom odpravim ven. Razmišljujoč, da je pa res škoda, ker sem se tako veselila! In kako otročja sem!  In nadalje,  kako odlična izkušnja bi to lahko bila. Še nikoli nisem bila zajec. Mogoče sploh nikoli ne bom.

Ko sem tisti dan opravila s treningom po polžje sem se že zmenila sama s seboj.

“Vsaka stvar je za kaj dobra!”

Itak! Že mora tako biti! Sicer sem pa prepočasna. Kako naj držim 21 km tempo 5 minut/km, če sem tekla Wingse prepočasi. Morala bi odteči vsaj dva kilometra več.  Čisto prav bo tako. Tudi te zadnje treninge sem le s težavo opravila v zadovoljujoči hitrosti. Potolažila sem se še s svojo alergijsko astmo, cvetenjem, žugajočim kazalcem pulmologinje in prešpricanih  vdihov Fosterja. Da ne govorim o dveh grozljivih nastopih na Radencih. Polmaraton, ki se je končal na Ventolinu in maratonu, kjer sem izgubila dušo na WC-ju in se le še s pomočjo trme prišlepala v cilj. U.F.!

Tekaški plan sem popravila spet nazaj. Na veliki finale v oktobru. In pojedla čokolado. Celo. Do bridkega konca.

In življenje je teklo dalje po ustaljenih tirih in jaz po tekaških poteh do naslednjega obiska gmaila!

“Izbrani ste tisti, ki ste odebeljeni in povečani!” je pisal Urban. Pogledam malo nižje in zagledam:

1:45

MOJCA VESEL

Odebeljena Mojca, tako in drugače!

Hura, ful vesela, noro! Nazaj popravim tekaški plan, odtečem trening, čokolade pa itak ni več. Vesela, vesela! Moj me miri in trezni: “To je odgovornost! Sedaj pa le glej, kako boš tekla! Ne prehitro, ne prepočasi!”

“Ampak jaz pa itak tečem včasih hitr in včasih počas,” razmišljam. Tokrat bom pa morala teči enakomerno. Potrudila se bom. Da ne naredim drugim in sebi sramote.

Ponoči sanjam o zajcih. Tistih – pravih!

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.