MOJ TEK

Članek objavljen v posebni prilogi Dela in Slovenskih novic : Maraton, 19. 10. 2017.

http://www.slovenskenovice.si/sport/time-out/mojca-sem-tecem-od-nekdaj

Gledam skozi okno avtomobila in opazujem pokrajino, ki drvi mimo mene. Polja, travniki, gozdovi. V ozadju gore.

Sedim zadaj, nepripeta, v rumeni stoenki. Gledam ven in si predstavljam sebe, tam zunaj. Tečem vzporedno z avtomobilom, enako hitro. Ne smem zaostajati. Preskakujem potoke, ograje, tečem med hišami, po pločniku. Tečem v svetlo rožnati obleki z belimi pikami. Izogibam se prometnim znakom, ostalim avtomobilom, kolesarjem, pešcem… težko je. Ne vem, kaj imam na nogah. Mislim, da tečem v svojih rožnatih plastičnih sandalah za vodo. Očetova stoenka se ustavi, nekdo me ogovori in jaz preneham sanjariti. Imam enajst let. Mojca sanjačka. Potem se je zgodil moj prvi mali tek.

»Danes bomo tekli na 60 metrov,« nam je sporočila učiteljica Marija Kržič v 4. razredu osnovne šole. Panika! Doma sem pozabila športno opremo.

Od vseh stvari pri telovadbi je bil samo tek tisti, ki mi je nekako šel. Žoge sem se bala. Ko sem končno vzljubila med dvema ognjema, smo prešli na odbojko, kjer sem bila ves čas v napoto. Prav tako pri košarki. Pod košem sem navadno dobila žogo na glavo, nerodna do konca, vedno na napačnem mestu. Prava sramota, pa takšno zlato košarkarsko reprezentanco imamo! V gneči se nikoli nisem znašla. Rokomet mi je šel za odtenek bolje. Ampak če doživljaš žogo kot atomsko bombo, nikakor ne moreš z njo dovolj dobro rokovati. Podzavestno se ji izmikaš. Na jezo ali pa v veselje soigralcev.

Pa to ni nič. Moja nočna mora so bili skoki čez skrinjo ali kozo. Le enkrat sem slednjo preskočila! Od samega navdušenja, da končno letim prek, sem pozabila stegniti noge in sem tako pristala na golenih in bila vseeno presrečna! Res ne morem verjeti, da sem hodila h gimnastiki! Pri atletiki namreč ni bilo več prostora. Nekoč sem se tako globoko zarila z glavo med debele blazine, da so me le s težavo za noge povlekli nazaj ven!

Vsem se je zdelo zabavno in smešno, samo meni ne. Dolga, suha, štorasta! Bog se me usmili! Premeta nikoli nisem znala narediti. Stojo ob steni pa šele v poznih tridesetih s pomočjo hčerke Nine in Urške. Lahko se pa pohvalim z veso nad dvema minutama.

Je torej čudno, da sem tistega davnega leta v prejšnjem stoletju vse upe polagala v tek?!

Hitrejša polovica zadnjega para

»Tršica, doma sem pozabila športno opremo!« sem se opravičila. »Potem pač ne boš tekla,« je odločila. Šmorn! Tako sem bila samo opazovalka. Sošolke in sošolci so tekli v parih, zunaj, po tistem bodečem rdečem pesku, od katerega se je kar kadilo. Razdalja je bila kratka, verjetno je bil sprint na 60 metrov. Nekateri so se resnično borili in jaz sem stoje ob strani sanjarila, kako hitro bi lahko tekla jaz. Tekla bi hitro kot blisk in prehitela vse!

»Mojca!« na lepem zaslišim svoje ime. Zbudim se iz sanjarjenja vsa zmedena, ker nisem sledila dogajanju. »Bolje punca kot nobeden,« je rekla sošolcu Marku in gledala mene. Učiteljica me je potrebovala za zadnji par. »Pridi, tekla bosta z Markom!« je odločila. Marko se je pritoževal, da s punco pa že ne bo tekel, da hoče teči s fantom. »Vsi fantje so že tekli, tekel boš z Mojco!« je bila odločna učiteljica. Pa sem se lepo postavila na start ob Marku. V svojih sandalcah, belih dokolenkah in sestrini oblekici z napihnjenimi rokavčki iz nekakšnega bledo vijoličnega tvila sem se na startu počutila kot popoln bedak. Postrižena na fanta s štrlečimi ušesi, zobnim aparatom, razbitimi koleni do krvi, hodila sem malce na noter … najraje bi se udrla v zemljo. Sramota. Stala sem tam na startu in vsi so gledali vame in se režali.

Marko je bil oblečen v popolno športno opremo in obut v čisto prave superge. Brezskrben in samozavesten me je posmehljivo pogledal. V glavi mi je pričelo bučati, v ušesih šumeti. »Tri, dva, ena, zdaj!!!« Sprint! Pesek pod sandali se je spodmikal, bodlo me je v podplate, frfotajoča obleka mi je bila v napoto. Tekla sva vzporedno, nato me je v nekem trenutku skušal prehiteti. »Bolje punca kot nobeden,« me je prešinilo in spomin na njegov posmehljivi pogled. To je bila prava motivacija! »Punce nismo nič manj vredne!« me je prešinilo, vseeno mi je bilo za boleče podplate in frfotanje obleke, tekla sem na vso moč, na vse ali nič! »Mojca, zdrži! Samo še malo! Prehitela ga boš!« In prehitela sem ga!

Kakšna zmaga. Veličastno! Kakšna medalja, kakšen pokal – ta zmaga je bila veliko več. Potrditev, da zmorem. Jap! Pridobila sem kanček samozavesti. Zaradi teka.

Pridobila sem nekakšen tekaški apetit. Včasih sem malo za hec tekla za Savo. Takrat, v času Trefaltovih Kaveljcev in korenin. Srečevala pa le enega in edinega pravega tekača (tisti drugi je bil ponaredek). Takrat se mi je zdel zelo star. Danes bi rekla, da je moj letnik. Tekel in brigal se je zase. Tekel za svojo dušo in zdravje. Ni mu bilo mar za ogovarjanje ter pripombe iz soseske. In mislila sem si, če lahko on, lahko tudi jaz.

Na naši osnovni šoli smo imeli dva učitelja telesne vzgoje. Prav zaradi teka pa sem si zapomnila predvsem enega: Svjetlan Vujasin! Maratonec! To je tudi večkrat povedal. »V vrsto!« še danes slišim njegovo kričanje, leta kasneje sem ga prepoznala na Žaku, po glasu. Natančneje – kričanju. Punce smo se postavile v vrsto. Tudi po petkrat smo se morale vrniti v garderobo, razmisliti in se preobleči. Pa spet ven in v vrsto, vse dokler ni bil zadovoljen. Biti smo morale tiho, stati poravnano in gledati naravnost naprej. Ampak pri njem se je tudi teklo. Pri njem je bila disciplina. In to mi je bilo všeč. Ni pa mi bilo všeč, da je treniral predvsem fante. In oni so tekli veliko. Punce pa smo ostajale notri v telovadnici in … saj veste, kar nekaj!

S Ksenčo naju je to vedno bolj jezilo. Zakaj oni lahko in zakaj me, punce, ne smemo? Ampak tu ni bilo nobenih »me«, bili sva le midve. Učitelj je vedel, da radi tečeva, opazil je, da imava radi dolge teke, in lepega dne nama je predlagal, da bi se udeležili treningov. Za maraton. »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldne, dvakrat na teden,« je dejal. Navdušeni!

Igranje tekaške igre

Doma pa: »Maraton? To ni za ženske! Boš tekla s samimi fanti? Tej maratonci so itak sami norci!« Hitro sem bila utišana. Žal moj oče nikoli ni izvedel, da sem kasneje postala »norka«. Jaz pa sem se odločila, da bom tekla sama, teči moraš itak sam in med tekom nikoli nisem rada govorila. Če tečeš – tečeš. Če hočeš čenčati, se pa ustavi in se nagobezdaj do nezavesti. Na besedico maraton pa nisem pozabila. Tako je tek je postajal moj vedno močnejši zaveznik. Pomagal mi je urediti zmedo v glavi v najbolj občutljivih letih, bil je moj zaveznik ves čas. Igrala sem se nekakšno tekaško igro. Tek me je naredil močno. Če sem tekla, sem se počutila skorajda nepremagljivo.

Matura? »Če pretečem od doma ter na hipodromu osem zunanjih krogov in potem spet nazaj – bom naredila maturo!« Delovalo je.

Tek je rasel z menoj skozi življenje, se mi prilagajal v določenih obdobjih. Bil z menoj intenzivneje in spet malo manj. Brez teka bi bilo vse težje. Pa čeprav je teči včasih prav tako težko, kot je tudi lepo. Prišla je ljubezen in prvič sem dobila tudi pravega tekaškega partnerja. Nekoč mi je dejal: »Veš, jaz bom vedno tekel, tudi ko bom star. Nikoli ne bom eden tistih, ki obsedijo pred TV-jem.« Hvala bogu, sem si mislila. Bil je pravi.

Sprva sva redko tekla skupaj. Bil je prehiter zame. Imel je družbo prijateljev in so tekli skupaj. Jaz pa – volk samotar – svojo pet- do šestkilometrsko traso. Počasi je uvidel, da nisem tako grozno »pobabšena«, in mi je milostno dovolil, da sem šla občasno poleg. Ne morem pomagati. Res sem precej tekmovalna. Ti fantje so bili trd oreh, priznam. Sčasoma mi je nekako uspelo enega od njih prehiteti v finišu. Samo ga nisem le prehitela – prepodila tudi. Ni ga bilo več na spregled. Na to temo je bilo na tone izgovorov in pojasnil, češ da v resnici nisem bila hitrejša in oh in sploh. Pa sem bila! Kako čudovit občutek!

Ti junaški fantje so namreč trenirali za tek trojk. 28 kilometrov. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi to lahko pretekla tudi jaz. Pravzaprav ne! Lažem! Mi je padlo – nekam zadaj v možgane predvsem potem, ko sem videla, da tečejo tudi ženske. Zakaj ne bi tudi jaz?

Pa sem šla neko leto poleg, kar tako. Brez trojke, brez številke. Hotela sem teči več. In sem. Takrat sem spoznala gospo Heleno. »Saj boš pretekla, samo ne smeš prehitro začeti,« me je potolažila ob mojih pomislekih. Obe sva namreč iskali trojko. Ona jo je našla. Jaz sem se pa v hlače in ostala brez. Življenje je čudovito. Tako polno in raznoliko. Prav v vsakem obdobju človeškega življenja je posebno. S tekom pa še bolj pisanih in intenzivnih barv.

Ja, moj tek. Spominjam se bolečine v hrbtenici, utrujenosti po neprespanih nočeh, naporni službi, kupih umazanega in nezlikanega perila in mojih malih punčk, srčic, ko sem se zavedala prav vsakega dneva posebej, kako hvaležna moram biti prav za vsak trenutek, ker bosta prehitro zrasli. Na trenutke sem povsem pozabila nase, to je bilo obdobje, ko me praktično ni bilo. Pa se je pojavil moj princ, opazil mojo stisko, mi potisnil superge v roke in rekel: »Čez pol ure se vrni!« Osladno povedano, ampak kaj! Tečna sem bila kot driska, pa človek enostavno ni več zdržal in me dobesedno zaprl pred vrata. Fino, da s supergami vred. In res. Bilo je božansko. Tisto obdobje sva izmenično tekla. Gibanje te prebudi, napolni z energijo. In nato lahko narediš neskončno več.

Leto 2002. KULT 42.195!

Nekega oktobra so mimo naše ulice pritekli maratonci. Stali smo na pločniku in jih bodrili. Bila sem očarana, zadeta! S cmokom v grlu, solzna! Zdeli so se mi nadljudje. Bom to razdaljo jaz sploh kdaj sposobna preteči? Navadno sem na tak dan odšla na popoldanski tek in sanjarila, da tečem že trideseti kilometer. Kakšen hec! Maraton je prihajal k meni. Naslednjič je prišel kar s poštarjem v obliki prvega izvoda Poleta. Članek KULT 42.195! V roke sem ga dobila minutko po tehtanju. Tehtnica je pokazala preveč, hlače so tiščale! Požrla sem tisti tekst! Kriče pridivjala za mojim, ki je že odhajal po stopnicah na poti v službo: »Prijavila se bom! Prijavila se bom!« In sem se. Ter bila izžrebana. To se je dogajalo že v tem stoletju, leta 2002.

In to je leto, za katero pravim, da sem pričala »načrtno teči«. S svojim žrebom sem v sistematičen tek potegnila vso družino. Mož je bil navdušen: »Tudi jaz bom treniral s tabo!«, da o hčerkah ne govorim. Saj veste, otroci so naši najboljši motivatorji. In najboljša vzgojna metoda je dober zgled.

Kot članica 1. Poletove tekaške ekipe sem se naučila ogromno. Od tekaške tehnike, prehrane, obutve do sistematičnosti treniranja. Največ pa mi je Polet dal s potrditvijo, da zmorem. Sama sem bila namreč že dodobra prepojena z »maratonom« in po drugi strani s staro miselnostjo, da je tek nevaren, in to predvsem za ženske. Potrebovala sem samo potrditev: »Da, zmoreš. Teci!« S pomočjo Poletovih strokovnjakov in odličnim tekaškim programom sem tisto leto … skoraj pretekla maraton. Sem pa pretekla celo vrsto tekaških tekem. Nepozabni Mali maraton v Sežani, Tom tek, Tek trojk in še mnogo drugih. Najbolj doživeta prireditev je bil ravno Ljubljanski maraton, ki je bila sklepna prireditev naše ekipe. Nekateri sotekači so namreč pretekli maraton. Celoten maraton – 42.195 metrov. Nekateri od njih prvič. Mene ni bilo med njimi. Oddelala sem polovičko in pristala med »softiči«.

Po navdušenju, ko sem pritekla v cilj, me je zajela cela paleta občutij ob spodbujanju sotekačev! Kako rada bi bila med njimi! Od vseh teh čustev bi se skoraj zadušila. Brez solz ni šlo, pa ne nalašč, češ, babe vse izsilijo s cmihanjem, ampak fino je pa bilo, ko je moj najljubši bodoči maratonec ponovil obljubo izpred nekaj dni: »Glej, za maraton je treba trenirati v takem tempu, kot si sedaj, vsaj dve leti. Ga bova pretekla drugo leto, skupaj …« In sva ga. Kakšno bi bilo moje življenje v tistem obdobju brez teka? Dolgčas! Prepričana sem. Tako pa je bilo – noro!

To je bilo eno najbolj čudovitih let mojega življenja. S človekom, ki ga imam najraje na svetu, sva trenirala skupaj. Resno. Redno. S pomočjo najinih punc. Dvanajstletna Nina in devetletna Urška sta tudi trenirali atletiko. Pridno sta hodili na ŽAK in trenirali pri Urbanu in Primožu. Nato sta naju učili tekaško abecedo. Tega midva nisva znala. Super je bilo! Tekli smo kot račja družina: spredaj racak ati, račka Nina, račka Urška in raca mami. Kar smejalo se nam je! Na koncu treninga smo finiširali in tekmovali, kdo bo prvi doma, pred hišo. Navadno sem bila zadnja.

Veste, zaradi vaše obsedenosti s čimer koli (maraton, služba, košarka, glasba …) ne sme nikoli trpeti vaša družina: vaš partner in vaši otroci. Če ste se odločili, da boste imeli družino, potem je družina vaša prva skrb in odgovornost. Predvsem otroci! Srce se mi trga, ko gledam karieriste v njihovi namišljeni pomembnosti, kako zanemarjajo svoje drage. Takšni otroci bodo vse življenje trpeli posledice zanemarjanja staršev. Denar in materialne dobrine so pomembne veliko manj, kot to želi prikazati današnja družba.

Zato mi gredo izjave, da nekdo ne more teči, ker ima premajhne otroke, na živce! Prilagodi si trening. Teci počasi. Prikaži tek kot igro. Poveži se z ostalimi starši in izmenično tecite. Danes je možno vse! In tako je od nekdaj. Tudi midva sva trening maksimalno prilagajala otrokom. Dolge treninge sva navadno opravila ob nedeljah tako zgodaj zjutraj, da sva punci še našla v postelji.

Z roko v roki

Ti dolgi treningi so bili božanski! Tekla sva po poti okoli Ljubljane (PST) in ker še ni bilo pitnikov, midva pa brez izkušenj iskanja vode po pokopališčih, smo dan prej vsi skupaj nastavili plastenke z vodo in jih poskrili v grmovje ali na drevesa.

Uf! Spomnila sem se, kako grozno so me sprva bolele noge tam od 26. kilometra. Nisem bila navajena! Danes sploh ne doživim več podobne bolečine. Saj čutiš mišice, ampak čisto drugače. Zato je res popoln nesmisel, da ne bi ves čas ohranjal svoje pripravljenosti na nekem nivoju. Jaz za sebe pravim: »Vedno moram biti tako fit, da lahko kadar koli odtečem na Bled na kremšnito!« Ali: maraton lahko odtečem kadar koli. Si predstavljate, da mi kdo podari npr. startnino za Bostonski maraton skupaj z avionsko karto, ki bo čez dva dni? In da odgovorim: »Ne morem, nisem pripravljena!« Sramota! Jaz sem vedno pripravljena. Meni lahko vedno podarite startnino na katerem koli maratonu! Ne bom ga pretekla najhitreje, pretekla ga pa bom.

Za prvi maraton sva resnično trenirala sistematično. V oporo sta nama bila Polet in Gallowayeva knjiga Od joginga do maratona. Pazila sva na cikluse treninga: baza, moč, hitrost. Tekla sva kratke intervale v hrib, na poti med Toškim čelom in Topolom je primeren klanček. Ponovitev je bilo nekje do 12, na koncu si imel noge težke, kot bi bile iz betona. Pa trening intervalov na stadionu. Včasih sva čakala, da končata svoj trening Nina in Urška, midva sva pa odtekla svoje 1600 mt intervale. Od 8 do 12 ponovitev. Tekla sva izmenično, vsak je bil en krog prvi, tako sva ohranjala tempo. Kako sva bila utrujena! Ampak srečna in zadovoljna. Treningi so naju povezovali, pa čeprav sva se včasih prepirala zaradi taktike, izbire proge in podobnih zadev. Tek naju je še dodatno povezal.

Tudi dolgi teki so bili resnično dolgi. Zadnji dolgi tek, ki naj bi bil od tri do štiri tedne pred maratonom, je bil dolg kar 45 kilometrov. Si predstavljate najino počutje v nedeljo ob deveti uri zjutraj? Sedeč na terasi z nogami, dvignjenimi na sosednjem stolu, sva pila vsak svojo vodo in omamno dišečo kavo! Takrat še ni bilo »must drink« po vadbi pripravkov. Pa tudi če bi bili. No, vidite. To dela tek. Res bi bilo dolgočasno brez teka. Nikoli ne bi pretekla svojega prvega maratona! In to s svojim možem. Z roko v roki sva pritekla v cilj. In vsak od naju je doživljal tistih zadnjih 200 metrov popolnoma drugače. Nikoli ne bi pretekla nepozabnih trojk s svojima hčerkama, ekipa Veseličke, 29 km, nora zgodba! Nepozabna, srčna zgodba. Nikoli ne bi doživela teka v sneženju, ponoči, ob polni luni! Romantika na vrhuncu! Tisti mehki, novozapadli sneg. Pa tek v burji, ledu, toči, ko skoraj ne moreš dihati, razen tako, da tečeš zadenjsko.

Tek v dežju, kot je bil na primer letošnji Bovški maraton. Ni deževalo, lilo je, bliskalo in grmelo, Soča divja in smaragdno zelena, ogromna in Polovnik in Svinjak s Kaninskim pogorjem skrit v meglo in dež. Voda v supergah, očeh, ustih, nosu, povsod. Ampak tako FAJN! Pa sneženi maraton v Ljubljani! Letela sem, letela. Še danes ne morem verjeti, da nisem imela niti enega žuljčka in da mi je uspelo odteči maraton pod tremi urami in pol. Sedaj lovim ta čas, in on mi beži. Jaz pa se ne dam! Do smrti imam še nekaj časa. Všeč mi je ta igra. Joj, koliko je tega! Moja amsterdamska grozljivka, kakšno doživetje, kakšno dogajanje. In ostalih trinajst maratonov, tekov trojk, neznanega števila polmaratonov ter krajših tekem! Štafet! 

Moj tek je moje zdravilo 

In vedno moji srčki v cilju. Sedaj včasih kakšen manjka. Ampak jaz vidim vse skupaj tam, čeprav je kakšen med njimi kje daleč na potepu. Jaz vedno tečem malo še za tiste, ki jih imam rada.

Osebno mi je tek vedno predstavljal tudi mersko enoto. Kako? Potem ko pride človek tekač iz službe, z glavo, polno raznih problemov in službenih »neumnosti«, gre navadno odteč nekaj kilometrov, da se sprosti in »spuca«. Moja enota je bila pet kilometrov, nato deset. Ko se je začelo dogajati, da tudi po dvojni dozi teka ni bilo miru v glavi, sem uvidela, da je čas za zamenjavo službe ali korenito spremembo na sebi! Oboje sem že izvedla. Imam pa nasvet! Če ste na delovnem mestu preobremenjeni ali celo šikanirani, skušajte to obrniti sebi v prid. Tecite. Ampak ne z jezo. In delo ter odnose uporabite kot mentalni trening za maraton. Pomaga. Uspešni boste. Tekaškega zidu morda ne boste nikoli občutili. Včasih so celo nemogoči predpostavljeni ali sodelavci pravi blagoslov. Obrnite vso slabo energijo, ki jo oni uperjajo v vas, v dobro energijo zase. Potrebovali jo boste in še kako vam bo prišla prav. Kjer koli in kadar koli v življenju.

Moj tek je tudi moje zdravilo. Prepričana sem, da bi bila brez športnega in aktivnega življenja veliko manj zdrava. Tek mi pomaga praktično pri vseh zdravstvenih težavah, razen »podplatnih« zadevah, kot so žulji in podobne zadeve. Priznam: tek mi je vzel že nekaj nohtov! Ampak tudi podaril nove.

Tek je energija. Nekakšen antioksidant. Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo! Astmo sem ubila s tekom ali bolje: držim jo na vajetih. S tekom sem premikala mejo dušenja in si nekako širila pljuča. Sprva me je začelo dušiti po prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem. Vztrajala sem in kot po čudežu – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi – lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem, kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato rada tečem dolgo in daleč. Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 metri nad morjem. Ko pocrkajo pršice! In više kot greš, laže dihaš.

Tudi prehlad uspešno saniram s tekom, le pravočasno moram odteči »zdravilni tek«. To je tisti trenutek, ko je nos poln, vendar pred fazo pridobivanja vročine. Če boste odtekli pravi čas, vam bo uspelo očistiti nos in prehlad bo samo še spomin ali pa še to ne. Sicer pa mi je tek dolgo zadostoval pri »hrbteničnih« težavah. Danes vem, da je tek premalo. Treba je tudi telovaditi, plavati. Pravzaprav – migati!

Tek resnično dela čudeže. Ne le zunanje dogajanje, ki ga lahko kdo opiše v obliki nekakšnega tekaškega poročila, glavnina dogajanja je v tekaču. V duši. Kaj ti naredi! Čustva, doživljanja, občutenja! Od ljubezni, hvaležnosti, jeze, trme, bolečin, navdušenja … ne morem opisati vsega. Sem že napisala, da bi človek včasih kar razjokal med tekom od vseh teh čustev? Ali pa zavriskal? Kot sem letos v Čezsoči. Tek in maraton sta življenje. Maraton je življenje. In tek je kri.

Če na koncu še enkrat na hitro pogledam na svoj tek prek celotnega življenja, zagledam tiste drobne tekaške trenutke, ki sem jih doživela kot otrok v osnovni šoli. Kako zelo pomembni so učitelji in starši! Nisem omenila svoje mame, kako me je nevede spodbujala, naj tečem. »Pa pojdi za Savo in malo poteci, se boš lažje učila!«

Tek z možem in otroki, vztrajanje v teku tudi po tem, ko se je moj sotekač spremenil v spremljevalca na kolesu in v pravi »prototip tekaškega trenerja«, kakršne poznamo danes. Petnajst let teka vse leto z vsakoletno tortico, ki se ji reče Maraton. Ves ta čas se spreminjam sama, s tem moj tek, okolje in ves svet. Vendar vztrajam in tečem. Dobivam nove ideje in želje. Umikam se nekam gor v gozd, v samoto. Tam je mir. Izogibam se gneči na poti okoli Ljubljane, predvsem v končnicah tekaških dogodkov, kot sta Tek ob žici in Ljubljanski maraton.

Punca, ki je tudi Forrest Gump

Ni mi všeč gneča. Velike tekaške skupine. Naj kar bodo, saj me ne motijo. Luštni so! Občasno se jim rada pridružim, ampak res občasno. Ker to nisem jaz. Jaz neskončno raje tečem sama. V miru. Šla bi gor v gozd ali pa za Savo. In tekla dolgo, neskončno, kot Forrest Gump.

Ja. Nekoč sem imela enajst let. In nikoli nisem imela rožnate obleke z belimi pikami. Mogoče si jo bom nekoč kupila. Tečem pa. Tek ni ostal del mojih sanjarij. Tukaj je zdaj in ob meni, od nekdaj, del mene in mojega življenja. In hote ali nehote tudi del ljudi, ki jih imam najraje. Očitno smo si usojeni! 

Utah, ZDA

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s