TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Poznate občutek, ko nekako nimaš neke prave energije, veselja, zanosa do teka, dela, življenja? Vsakdo se kdaj v življenju sreča s tem. So obdobja, ko je to pogosteje in so obdobja, ko tega enostavno ni. Ko je FAJN! Dogaja se sto in sto stvari, pred seboj vidiš polno izzivov, ciljev!

Pa ne bom o ničemer drugem kot samo o teku. To, da je tek pravzaprav nekakšen sinonim odnosa do življenja, pa nas večina tako že ve.

Življenje je zanimivo. Otroštvo, ko se še niti ne zavedaš tega velikega darila. Mladostna leta, zgodnja leta odraslosti, ko je še vse pred teboj. Ko se ti zdi, da je ves svet tvoj. In to resnično ni samo občutek. To je res! Ves svet je tvoj na nek način! Ves čas!

V tekaški preslikavi je to obdobje, ko pričneš na polno uživati v teku. Morda se preizkušaš na tekmah, napreduješ v hitrosti, preizkušaš se v novih razdaljah.

Potem pa pridejo zrela leta ali leta, ko si praktično že marsikaj izkusil. Izzivov nekako zmanjkuje. Pretekel si maraton, triatlon, postavil željene rekorde, tekel sam, tekel v družbi. Doma in v tujini. Bosonog in obut v superge. Kaj še? Morda si zmagoval, doma imaš polno pokalov, medalj, priznanj. Sčasoma se ti ne zdijo nič več posebnega. Pač. Še eno priznanje.

Človek na tak način, kot pišem zgoraj, lahko postane tekaško apatičen. Pade v tekaški spanec. Marsikomu se kaj takega zgodi. In to je hudo. Celo zelo hudo. Duša postane nekako žalostna in telo vedno bolj utrujeno. In na lepem se zavemo, da se … staramo.

In to ugotovimo z neko žalostjo. Zakaj le? Seveda, da se staramo. Starati se začne novorojenček. Že naslednjo uro po rojstvu je starejši in se stara in stara …in staramo se vse do smrti. Torej, kaj je tu groznega?

Grozno ni pravzaprav nič, žalostno in predvsem škoda pa je, da se na vsem lepem ne znamo več veseliti življenja. Izzivov. Sprememb. Presenečenj. To je tisti pravi žmoht v življenju. Prav tako kot rutina s katero se moramo naučiti opraviti na tak način, da nam bo v izziv.

V neskončen kup papirja pred seboj sem se vedno zagnala kot v pripomoček za moj psihološki trening na maraton. Vztrajno – do konca. Tudi tega kupa bo zmanjkalo prav tako, kot zmanjka vsakega kilometra.

Vse to je življenje!

Če se v tem trenutku smilite samim sebi in ne veste kaj s seboj … vzemite list papirja in to napišite nanj in si kasneje to na glas preberite. In si priznajte: je res tako grozno? Ali smo morda samo smešni, otročji?

Morda bo tisto, kar boste napisalo res slišati težko. Hudo. Problem, resničen problem. Tokrat si napišite, kaj je najhujša verzija tega problema. In zavedajte se, da se za stvari, ki se še niso zgodile ni vredno sekirati, ker se morda nikoli ne bodo.

Kadar se boste spet tako počutili samo vstanite in pojdite ven. Ni važno kam. Lahko tudi samo odnesete smeti in potem naredite en krog po cesti, med hišami, kamorkoli.

Dihajte in poglejte okoli sebe.

Mar ni vse skupaj čudež? Vse tole okoli nas? In mi sami? Ko takole stojimo pod tem širnim nebom in gledamo gor, ven iz sebe, skozi svoje oči, morda čutimo na obrazu kaplje, veter, sonce, morda nam je padlo kaj v oči?

Če še ne pomaga, zamižite in prisluhnite svojim čutilom. Mar ni lepo?

Kup problemov, skrbi, tesnoba, strah.

Vem. Hudo je včasih. Težko. Krivično. Ampak vseeno. Živi smo in vse kar imamo je samo to naše edino življenje. Za enkrat. Živimo ga pošteno do sebe in drugih.

In v supergah nam bo šlo tudi življenje boljše od nog.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.