Naj me koklja brcne, če to ne bo moj maraton prihodnje leto!

Ne bom napisala klasičnega članka z uvodom in opisom prireditve, z nekaj zgodovine in statističnimi podatki.

Ne bom, ker je brez veze.

Dež celo noč. Prekrita z dvema zguljenima palerinama za 3 eure, ki sem ju kupila za hčeri pred kakšnimi desetimi leti sta tudi najboljša tekaška oprema zadnjih desetih let. Ščitita me pred dežjem in mrazom.

Vse se je dogajalo zelo hitro. To se zgodi, če prideš na start med zadnjimi, kar je pravzaprav v tako mokrem vremenu še najbolj pametno.

Ni bilo časa niti za ogrevanje. Ko bovški zvonček naznani start, si slečem zgornjo palerino, saj je dež skoraj ponehal. Iz previdnosti drugo pustim na sebi.

Stečemo!

Navijači nas bodrijo in mi tečemo čez vas Bovec. Navzdol. Tek je lahkoten, cesta se ves čas spušča skoraj 6 kilometrov mimo Boke vse do Srpenice. Temu primeren imam tudi tempo. Z vsakim kilometrom močneje dežuje ampak videti je, da prav nikogar dež niti malo ne moti.

Tečemo po cesti, ki je med letom polna motoristov ter prikoličarjev in kombijev naloženimi z rafti in kajaki. Tudi danes je videti kar nekaj “čolnarjev”. Le zakaj ne, voda je mokra pa naj bo v obliki kapelj ali pa reke.

Dobro poznam vse te kraje, najbolj iz perspektive kolesarja. Zato je teči tu, kjer je med sezono nemogoče, še toliko večji užitek. Zelenje vsepovsod, kaninsko pogorje, Polovnik na drugi strani, vendar vse to gorovje je bolj čutiti kot videti.

V vasi Srpenica se poslovimo od asfalta in stečemo preko vasi do Soče. Tek po poti tekače razvrsti v dolgo vrsto, tečemo praktično eden za drugim. Že davno sem se prenehala izogibati lužam, superge so že davno čisto premočene. Pazim le na teren, ker drsi. Zemlja je razmočena, previdni moramo biti.

Soča. Previdno tečemo, mestoma hodimo po potki do visečega mostu. Da, pod tem mostom je prijeten tolmun, kjer sva se poleti hladila. Bilo je tako vroče, da se ni bilo težko na hitro potopiti v vodo in potem poskušati znova in znova.

Danes bi bil to samomor.

Soča je namreč neprepoznavna. Ne znam si predstavljati kajakašev na takšni vodi. Soča je ogromna! Tako velike še nisem videla. In tudi ne v takšni belo zeleni barvi ne. Mogočna je. Magična. Pravljična! Grozeča? Mogoče na trenutke, ko nekje sredi mostu začutim, kako močno se zibljemo.

Tek preko mostu je namreč prepovedan. Redar ob mostu nas opozarja, naj ne tečemo. Pomislim, da se morda nekoč lahko zruši. Raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo.

Pogledam okoli sebe, po strugi navzgor in navzdol. Noro!

“Uauu!” slišim sebe in ostale. Vzklikamo od navdušenja! Kakšna narava! Dež pa lije kot nor ampak nam je vseeno.

Sledi tek po planinski poti vse do vasice Log Čezsoški.  Levo in desno od nas so hribi, tečemo ob strugi smaragdne divje Soče! Široka je, ogromna. Niti sledu soških belih kamenčkov.

Mestoma se malce razjasni, za nekaj trenutkov se razgrnejo meglice in oblaki ter postrežejo z dih jemajočim razgledom.

Prelepo je.

“Kakšna sreča, da sem lahko tu in tečem”, pomislim.

Malce pred vasico opazim, da je od moje palerine ostalo bore malo. Desni rokav in ovratnik, leva stran plapola za menoj kot zastava.

Zazdi se mi, da ne bo več dežja. Palerino zvijem v klopčič in jo zabrišem v smetnjak ob poti.

Spet smo na asfaltu, lažje je teči.

Navijači so čudoviti. Ko stečem mimo možakarja s slovensko zastavo pa se ponovno ulije.

Dežna kaplje padajo tako močno, da praktično ne vidiš nič pred seboj. Samo tla, ki se spremenijo v strugo potoka. Mestoma je voda preko gležnjev, ampak gremo naprej.

Moja preljuba kapa s šiltom je že zdavnaj kapitulirala. Šilt komajda še služi svojemu namenu. Voda je našla pot mimo šilta preko tkanine direktno v moje oči. Komaj gledam. Ampak sol, ki se je nabrala med tekom je že zdavnaj izginila. Obraz mi dež dobesedno centrifugira.

Težko gledam, trepalnice mi je skoraj obrnilo navznoter.

Spet imamo Sočo čisto blizu, ljudje iz rafta nam vzklikajo, mi jim mahamo nazaj. S kajaki verjetno po tej ogromni vodi ne bi šlo. Če bi, bi si bili že preveč podobni – le da imamo tekači danes noge v vodi vsaj toliko kot nekoč nekdo s katerim sva se pred leti skupaj vozila po Soči – glavo pod vodo.

Čakam, da pritečemo ven iz goščave na polje. Tam me čaka moj nesojeni Svinjak s 1653 mt nadmorske visine. S svojo tipično razpoznavno podobo je pravi zaščitni znak Čezsoče in Bovca.

Lije noro, lije tako močno, da med kapljami, ki tečejo v oči, nos in usta, komaj diham. Pijem vodo kar iz neba.

Svinjaka ni nikjer. Nemogoče ga je videti.

Pri cerkvi v Čezsoči smo deležni pravega orkestra, igrajo kot za stavo. Stare slovenske pesmi! Stojnice s hrano! Številni navijači! Občudujem jih, ne nam, njim je potrebno ploskati! Vztrajajo tam stoje, v mrazu in dežju.

V mrazu in dežju je veliko lažje teči kot stati. Garantirano.

Pri mostu pritečemo na razkrižje, kjer se ločijo polmaratonci in maratonci. Softiči stečemo v klanec proti Bovcu, za vse tiste, ki to niso, pa se začne še lepša polovica maratona.

Klanec je strm, vendar gre. Vztrajno tečem naprej, zavedajoč se, da me do cilja loči še dobra dva kilometra.

Dežuje, lije, grmi in bliska. Prava nevihta, pravi sodni dan.

Pritečem mimo dveh fantov, dekle v sredini ni videti dobro. Povprašam jih, če kaj potrebujejo. Da, sladkor, glukozo, karkoli.

Zadeva je resna. Nenadoma tek ni več pomemben.

V žepu najdem dve tabletki Enervita, celo pot se nisem spomnila nanju.

Tekačica je videti izmučena, poje tabletko. Ne morem verjeti, vendar ji prav nič ne pomaga.

“Ima kdo vodo?”  Pri vsem tem dežju, nihče nima vode.   Nihče nima mobitela.

Položimo jo na tla, ne more več stati, povsem je obnemogla. Gledam, kje je kakšen suh kos tekstila, nekdo ponudi vrečo, ki je služila kot palerina in jo pokrijem. Itak nič ne pomaga. Na lepem se zavem, da nimam pojma. Pa imam vsaj tri tečaje prve pomoči.

Držim jo za roko in sprašujem, če je kaj bolje in ona odšepeta: “Saj sem v redu, kar pojdite,” ampak ni. Sploh ni. Komaj govori. Leži tam na mrzlih tleh v vodi in … tek je postal čisto nepomemben. Brez veze! Pomislim, lahko bi bila moja hči, vsakdo od nas je lahko nekoč na njenem mestu …

Tekača, ki sta ji prva priskočila na pomoč, sta končno dobila mobitel. V vsem tem dežju je problem, ker tudi mobitel noče delati takoj.

Razmišljam, naj stečem navzdol ali navzgor, ampak, nekdo je že stekel, tekači, ki so tekli naprej bodo obvestili reševalce.

Končno, rešilec prihaja. Občutek imam, da bo v redu. Ob njej so znanke, pritekle so mimo.

Stečem naprej, gor v klanec, neverjetno lahko mi gre, polna sem adrenalina, rada bi bila čimprej na vrhu, bojim se, da morda ne bo rešilca, želim priteči do kakšnega redarja.

V tem zagledam avto, ki pelje navzdol. Maham mu, morda je njen znanec. Nato sledi še rešilec. “Vse bo v redu,” pomislim in tečem naprej, umirjeno, noben tek ni vreden poškodbe. In včasih si v svojem navdušenju nevede delamo škodo. Veliko. Sebi in svojemu zdravju. In zdravje je nad vsem.

Do cilja je slap vode, ki teče po meni, drugotnega pomena. Mislim na deklico, tam na asfaltu, v dežju. Sedaj je že v rešilcu, sedaj je v redu.

“Dejmo Mojca,” zaslišim in istočasno zagledam svoje navijače. Tečem skozi vodni slap v cilj.

V cilju srečam fantiča, ki jo pozna. Njeni znanki … vse je videti v redu.

Maraton je življenje. Včasih lepo, polno presenečenj in drugič tako predvidljivo, pa spet skrivnostno in že v naslednjem trenutku čisto sranje.

Dobesedno.

Nekdo leži, na tleh, nemočen.

Ostali pa tečemo mimo, kot da ni nič.

Lahko bi bilo tudi tako. Včasih smo ljudje tako egoistični! Čemu?

Dobim medaljo okoli vratu.

Jaz pa sem z mislimi še vedno tam dol, na asfaltu. Držim pesti za punco, da čimprej pride k sebi. In da se iz te izkušnje kaj nauči. In popolnoma jo razumem. Zgodi se, da se nevede izčrpaš do konca, ker vztrajaš, ker nočeš odnehati, ker postaneš birič sam sebi. In to ni prav. Zdrava pamet je prva. Zaradi zdravja. Vse ostalo pride kasneje…

Ja, bili so časi, ko sem se tudi jaz bala sama sebe.  Pa sem pritisnila na bremzo.

Bovški maraton, v dežju in bliskih. Grmenju in divji, zeleni Soči.

Tresem se in šklepetam z zobmi od mraza.

Vroč tuš.

Golaž s polento.

Bovški kraf!

In življenje je lepo.

Dobra družba pa – itak 😉 !