Čezsoča je podolgovata vasica pod pogorjem Polovnik ob Soči z razpoznavnimi hišami znanimi po svojih kamnitih »štejngah«, ki je sestavljena iz  treh koncev: »gorenj, srednji in dolenj konc« ter od Bovca oddaljena približno tri kilometre. S cerkvijo, ki te brezsrčno vrže iz sladkega sna ob 7. uri zjutraj.

Preden se odpravite na daljši kolesarski izlet  morate imeti v nogah nekaj kolesarske osnove, vsaj kakšnih 500 km kolesarjenja po razgibanem terenu ter seveda tehnično brezhibno kolo s pripadajočo opremo v primeru nevšečnosti (tlačilka, pribor za krpanje zračnic).

Imeti tako dobre prijatelje, kot jih imava midva, ki ti vnaprej odpeljejo opremo za preoblačenje, te pogostijo s piknikom in prenočitvijo pa še šampanjec  odprejo ob tvojem prihodu, to je pa seveda luksuz.

Dan pred podvigom si pripravite opremo in za božjo voljo pustite TV, pivo in čips pri miru. Kakšen večer je TV lahko tudi ugasnjen. Ne bo se pokvaril in užaljen tudi ne bo, saj je vendar samo navadna stvar oz. predmet. Pojdite raje prej v posteljo in še enkrat v mislih preletite kolesarsko progo, ki jo želite prekolesariti.

Napovedoval se je relativno vroč dan z že skoraj obveznimi nevihtami v popoldanskem času.

Glede na vreme sva se torej odločila, da greva od doma čim prej. Ampak jaz pred šesto uro res nisem mogla vstati. Bila sem namreč na smrt utrujena od celotnega delovnega tedna. Moj se me je milostno usmilil in sem lahko še malo zadremala do pol sedmih.

Potem pa:«Auf! Dovolj je bilo! Gremo! Kavo bova pila med potjo! Ne bi rad crknil v vročini.«

Z napol zalimanimi očmi  si izprosim zajtrk. Brez hrane bi po dveh urah padla iz kolesa. Ne morem brez zajtrka. Prepričam tudi mojega priganjača, da  z menoj poje koruzne kosmiče z jogurtom in spije kozarec vode.  Zajtrk je obvezen zato ga priporočam tudi vam. Končno se mi je uspelo urediti.

Še zadnji pregled koles, opreme. Poleg standardne opreme (čelada ipd) za tako dolgo pot priporočam, da s seboj vzamete še:

• Bidon z vodo (nujno!)
• Anorak
• Rezervno majico
• Sončna očala in kremo za sonce
• Osebni dokument
• Denar in po potrebi manjši prigrizek (v primeru, da kolesarite po predelih brez gostišč)

To je vse.

Prižgem Garminčka in že vrtiva pedala. Kmalu začutim veter v laseh, kar je pri teku čudovito. Pri kolesarjenju pa ne, ker pomeni, da sem pozabila na čelado.

Jasno moj spet godrnja, ker se moram vrniti in preplezati ograjo na vrt, da pridem do kolesarnice, saj sem se zaklenila od znotraj ven.

Končno sva na poti, ura je 7:10. Če vprašate mojega: »Katastrofa! Crknila bova od vročine!« Meni se pa zdi čisto solidno.

Iz Podutika zavijeva proti Gasilnemu domu in se preko vasi Glince odpeljeva do Celovške ceste vse do Broda in mimo Stanežič proti Škofji Loki.

Peljeva se mimo spomenika požrešnosti in pohlepa, idiličnega dvorca v Goričanah in naprej proti Sori.

Jutro je relativno hladno, na nebu so koprenasti oblaki, cesta je še prazna. Šele v Puštalu, malo pred Škofjo Loko opaziva malce več življenja na cestah, ob hišah in poljih. »Potem pa mene goni, ne vem kako zgodaj, na kolo«, pomislim.

Povzpneva se po strmem klancu proti glavnemu križišču in zavijeva desno v staro mestno jedro. Tu pa je živahno. Očitno bo veselica.  Pripravljajo oder, postavljajo  stojnice. »Lahko bi spila kavo, poklepetala z domačini«, pomislim, ampak moj goni naprej in ne sliši mojih klicev.

»Tip je čisto obseden«, pomislim, se ustavim in naredim nekaj posnetkov kar na mobi. Enkrat bi se res rada v miru sedla na trg tega srednjeveškega mesta, spila kavo in polizala sladoled. Sicer je pa za nama šele 20 km.

Sedem nazaj na kolo in se odcikcakam naprej med navdušenimi Škofjeločani, ki hitijo v pripravljanju svojega praznika. Tam dol, na glavni cesti ga zagledam, živčno gleda kje sem.

Ampak ne morem kar tako mimo tega veličastnega  škofjeloškega Kapucinskega mostu. Ustavim se in spet naredim na hitro nekaj posnetkov. Moj mi živčno  maha,  češ, pohiti. »Če bo ves čas takšen, se mi bo še zmešalo. Njemu pa tudi, če bom ves čas opletala z mobijem«, pomislim.

Iz Škofje Loke se odpeljeva v smeri nekdanjega železarskega središča Železnikov. Voziva se po dolini Selške Sore  čez slikovite vasice  Praprotno in  Dolenja vas v kateri se pripravljajo na veselico. Vse v vasi vrvi, teka, pometajo cesto. Peljeva se skozi Studeno in že sva v Železnikih. Tako si po 35 km privoščiva kratek oddih v nama že znanem barčku ob cesti.

Od Železnikov s svojim znamenitim plavžem iz leta 1860 je kolesarjenje še prijetnejše, saj praktično ni nobenega prometa.

Nadaljujeva naprej v Zali Log, kjer novačijo nevesto na »šrangi«. Tu lahko še vedno vidite dvojne kozolce z zidanimi stebri in prekrite s skrilavcem.

Na 46. km prideva do odcepa. Zavijeva na primorsko, levo v smeri Tolmina, desno pa lahko greste na gorenjsko na Soriško planino in naprej v Bohinj. Cesta je lepo speljana, klanca skorajda ne opaziš. Slikovita pot naju vodi ob Zgornji Sorici med gozdovi in travniki.

Spomnim se, da moram piti vodo. Na kolesu kar pozabim.

Kmalu sva v Podporeznu in na 53. km naju če pričaka tabla Petrovo Brdo.

Še tri malce strmejše serpentine in že sva na vrhu. No, tale vzpon na 803 m n.v.  res ni bil hud. Hujši je spust v Podbrdo, kjer komaj sledim mojemu dirkaču. Ob priliki mu zakričim naj ustavi ob poti, ker je spodaj lepo počivališče z razgledom. Ustavi. Imam pa res srečo!

Ura je že enajst dopoldan, privoščiva si zasluženo pijačo. Sicer bi raje kaj pomalicala, a nimajo nič. Malce dodatne energije naju je kar odneslo  naprej in spodaj v Podbrdu komaj zvoziva ovinek. Auuuu! Malo je manjkalo pa bi bil spet Auuuč!

Kako so to lepi kraji! Skriti ob rečici Bači. Sicer ta konec dobro poznam. Mogoče še bolje iz vrha, iz planin! Nebesa so nad nami, le povzpeti  se je treba na njih.

Peljeva se skozi skromne, a slikovite vasice Kuk, Znojile, Hudajužna, preko Koritnice v Grahovo ob Bači, kjer je za nama 70 km prijetne vožnje. In veselje, da je za nama že več kot pol kolesarske poti.

Ne dolgo nazaj je tukaj potekal najtežji in najlepši slovenski gorski maraton GM40 – gorski maraton štirih občin (Bohinj, Cerkno, Tolmin, Železniki), skupne višinske razlike kar 5.800 m. Start tu v Podbrdu nazaj na Petrovo Brdo in na Koblo (1498 m n.v.) Pa spet spust na planino Kal in na sedlo Čez Suho tik pod Črno Prstjo. Sledi spust vse do Hudajužne pa spet vzpon na Porezno in nazaj dol v Podbrdo. Uf! Vsa čast udeležencem. Nekoč bi rada izbrala dovolj poguma!

Garminček javlja, da sem pokurila že skoraj 2000 kalorij. Lačna! Bolj kot gledam številko bolj sem lačna in če ne bom dobila nič za pod zob bom padla iz kolesa. 80 km in Bača pri Modreju, kjer zavijemo desno proti Tolminu.

Pravljičen Most na Soči. V lovu za hrano se ustaviva na desnem bregu v obetajoči gostilnici. A žal imajo samo pijačo in sladoled. Želodček bo moral na kaj konkretnega še malo počakati.

Vroče je, sonce pripeka in midva spet vrtiva pedala proti cilju. Kot nalašč nikjer nobene gostilne. Ugotovim, da se je danes pričel  Soča outdoor Festival 2014 saj ob prihodu v Tolmin zagledava neobičajno veliko množico gorskih kolesarjev. Končno opaziva restavracijo v kateri si privoščiva zasluženo kosilo in pijačo ter daljši počitek.

Pred nama je še kakšnih 40 km vožnje. V Tolminu se izogneva glavni cesti, ki je preveč prometna in zapeljeva skozi mesto v smeri Zatolmina proti Doljam, Gabrjem in Volarjem. Tu si lahko ogledate prelepa  korita Tolminke, Zadlaško oz. Dantejevo jamo v kateri naj bi pesnik Dante Alighieri našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija.  Prijetna pot se mestoma vzpenja in spet spušča v senci dreves s čudovitim pogledom na okoliške hribe in pogorje Kolovrat s Kukom in svojimi Nebesi, ki to niso, katerega pa sva prekolesarila že spomladi.

Vasica Selišče in Kamno. V smeri proti vasi Ladra opaziva čarobno turkizno zeleno Sočo. Ob njej kolesariva vse do Kobarida in jo prečkava preko mostu ob katerem je križišče s potmi, ki vodijo v Drežnico, bližnji kamp in naprej proti Bovcu.

Kolesa usmeriva v klanec proti Kobaridu in Bovcu ter počasi prehitevava še počasnejšo kolono pohodnikov.

Na 108. km sva v Trnovem ob Soči – eni od kajakaških postaj.

Boli naju zadnja plat, a vztrajno goniva naprej po cesti, ki je speljana okoli  malce zapostavljene gore Polovnik.  Na 114. km sva na naslednji kajakaški postaji Srpenica in nato sledi Žaga. Ne morem se spomniti, kdaj nazadnje sva se s kajaki spustila po Soči? Ti konci so resnično pravljični in polni priložnosti za različne dejavnosti.

Na ovinku pri mostu čez hudournik Učja je dobra gostilna. Gostilna in picerija pri mostu, z odličnimi postrvmi. Složno ugotoviva, da je ponovno čas za kratek počitek. Ura sploh še ni veliko, predvidevava, da bova v Čezsoči ob približno isti uri kot bosta prijatelja iz vode. Sta namreč navdušena kajakaša. Pred nama pa je samo še slabih 10 km.

Oh, kako paše sedeti na normalnem stolu. Šele sedaj začutim, da sem utrujena. A še prijetnejši bo počitek pod staro jablano.

Počasi se odpeljeva naprej proti Čezsoči in kmalu zavijeva desno v smeri Log Čezsoški ter konec mostu takoj levo proti Čezsoči. Če le rahlo dvigneš pogled  zagledaš najveličastnejši slap v Sloveniji in Evropi, Boka. Je namreč 106 metrov dolg in 18 m širok in še vedno raste.

Midva pa se že peljeva po poti ob Soči, ki je več kot primerna tudi za tekaški pobeg. Idilična vasica okrašena z rožami in s razpoznavnim vrhom Svinjak v ozadju, naju pozdravlja.  In že sva na cilju.

Pozdravljena Čezsoča!

 

Povzetek poti: