PROTOTIP OSEBNEGA TEKAŠKEGA TRENERJA

To je zgodba o kateri se zdi, da se je dogajala že zelo daleč nazaj.

Pravzaprav je to pravljica o paru, ki je rad tekel. In ker je eden od njiju rad tudi pisal, se je zapisalo to, kar boste lahko prebrali spodaj.

Nekoč, še predno se je pojavilo morje tekaških skupin in društev, strokovnjakov, trenerjev, svetovalcev in podobnih -alcev in ostalih -njakov. Še v časih, ko ni bilo pomembno, da se tvoje superge skladajo s tekaško uro in so tvoje pajkice prave znamke in odtenka. Ko tekač ni razmišljal o najnovejši tekaški “fensi šmensi” švic majici in super hudih tekaških nogavičkah, ki naj bi kar se le da sramežljivo kukale izza ultra modernih tekaških čevljev, ki bodo kmalu “prišvicane” na najnovejši nožni tatu. Pravega odtenka seveda. To je bilo še takrat, ko so imeli tetovaže le bivši zaporniki in JNA-ši. Saj veste, številke, kakšno sidro, ime ali pa kakšen del navadno ženskega telesa.

Tetovaža JNA

To je bilo še v tistih davnih časih, ko nikjer nisi mogel kupiti tekaške majice, primernih športnih nogavic. V bistvu je bil to čas, ko je bila vsaka majica in kolikor toliko udobna obutev primerna za tek. Ja, takrat je to bilo. Takrat veste, ko je šla lahko cela družina na tekaško tekmo in ob tem ni skoraj bankrotirala. Ja. Takrat, ko je bil tek poceni. Ko si lahko tekel brez najnovejše tekaške ure. Mobitela. Slušalk v ušesih. In je bilo to normalno. Še v časih, ko so ljudje za tekačem kričali: “Norc! Butara! Al`nimaš nobenga dela? Lenuh babji!” in je tudi to bilo normalno. Ja! To so bili tisti davni časi, tukaj, ne za devetimi gorami in devetimi vodami. Tukaj v Sloveniji. Časi, ko je še vsak znal teči. Sam. Brez tekaškega trenerja.  In ljudje niso bili nič bolj poškodovani ali manj zdravi. Prej bi rekla, da obratno. shoe-1768809_1920 (2)

Ja, dragi moji. Takrat je to bilo. Ko marsičesa ni bilo. Veste, jaz sem pa že takrat imela svojega OSEBNEGA TEKAŠKEGA TRENERJA. Pravi prototip! Ha!

Moj prototip osebnega tekaškega trenerja je nastal iz mojega sotekača. Nastal je skoraj kot nekakšen stranski produkt. Kar ratal je! In nekega dne je dobil svoje poimenovanje: Moj Osebni.

Zadeva pa je potekala nekako takole. V začetku prvega obdobja mojih sedmih pravljičnih maratonov, sem pričela s sistematičnim treningom za Ljubljanski maraton. Moj dragi mož se je odločil, da po priporočilu zdravnika na maratonu ne bo sodeloval. Veste, zelo težko je kar odrezati tek. Zato se je vneto in zagnano lotil treniranja svoje ženičke (to sem jaz). Naredil mi je tekaški program natančno in lično na podlagi mojih rezultatov in testov vse na bazi pulza, razdalje, želenega končnega rezultata in tako dalje in tako naprej. Program je lično in natančno spravil v Excel in to tako, da bo zadeva funkcionirala 100/h. Sledil je preizkus tekaškega programa v živo ali bolje, na terenu:

1. dan

Soparca, odpraviva se skupaj na počasen tek z nizkim pulzom, vse lepo, vse v redu. Moj Osebni teče z menoj. Trening opravljen.

2. dan

Na sporedu imam tempo tek, samo 3 km “Do DARS-a in nazaj”, utrip od 155 – 160, mi je predpisal. Tekla bom sama. Lepo se obujem v superge in se začnem ogrevati.

Kar zaslišim nekakšen vik in krik na dvorišču, nekakšen čuden prepir, ki se z zadovoljnim brundanjem kmalu poleže. Pojavi se Moj Osebni z otroškim kolesom, gume prazne. Ogrevam se naprej in si mislim: “O fino, bo kolo popravil”. Vidim ga zvoniti pri sosedu. “Pumpa za kolo ne dela”, ga slišim in sosed mu posodi svojo. Moj Osebni pumpa in pumpa kot v transu, občutek imam, da gre ves zrak mimo ventila.

Pa mu rečem:« Ok, grem. 155-160, ne?«
»Počakaj, te bom spremljal na kolesu.«
Hčerki je obljubil novo kolo, če ga polomi.

No, pa sva šla. Ne naredim še treh korakov, ko se je že začelo.
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan, kakšen pulz moraš imeti?«

Pojačam tempo, tečem dalje in si mislim, da je takle “psihofizični trening” lahko zelo koristen. Za karkoli. Človek mora biti optimist.
»Pazi na držo,« ga slišim.
Kar hitro grem, vroče je kot hudič. Občutek imam, da bo tole odličen trening.
»Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv,« ga spet zaslišim. Prekolnem vse slaščice, ki sem jih pojedla na morju.
»Kakšen pulz imaš?«
» 158,« iztisnem med zobmi.
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«.
Pojačam.
»Kakšen pulz imaš?«
»163 pa mir mi daj, ne morem govorit s tem tempom,« iztisnem nekako in porabim ogromno moči za ta stavek.
On pa nič.
»Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170« , delegira iz majčkenega koleščka. Kolena ima skoraj pri bradi.

Hudiča! Začnem teči na vso moč, kolikor se le da. Rada bi šla tako hitro, da me na tistem kolescu ne bi mogel ujeti, ampak kolo sploh ni tako slabo, kar nese ga. Ves čas nekaj govori. Kar naj govori, si mislim.

»Kakšen pulz imaš?« kriči.
»Kaj te briga!« si mislim in skušam teči čim hitreje, da bo človek vsaj s časom na koncu zadovoljen.
»Pazi levo roko! Držiš jo kot bi te kap! Ali ti je odmrla!« pametuje.

Ni potrebno, da bi ga pogledala saj ga vseeno kar vidim, kako navdušen je sam nad sabo. Pritečem do konca.
»Ustavi štoparico!« slišim povelje.
Ustavim štoparico.
»Kakšen je čas?« kriče sprašuje.

»14,16!« zavpijem nazaj.
»Zanič, hudiča! Prepočasi. Lani si imela veliko boljši čas …«.

Tečem dalje lepo počasneje, da se malo »iztečem« in oddahnem, ne od teka ampak od mojega »trenerja«. Slišim, kako me kliče, a mu zbežim med hiše in lepo odtečem počasi še kakšen kilometer. Takle tek s komandirjem za vratom je prava nočna mora. Občutek imam, da sem več govorila kot tekla. Mislim si, da me eno figo briga rezultat za tako ceno, da od teka nimam nič. Ali pa da bom po »teku« morala še na tek, da se pomirim.

Ko se vrnem, me moj trener še vedno čaka pred hišo ob kolesu s prazno gumo in se navihano reži. Videti je TAKOOOOO zadovoljen.

Sem prav zadovoljna tudi sama vendar vem, da mu ne smem tega preveč očitno pokazati. Sicer bo naslednjič še hujši. »Nehaj!« rečem in grem na videz užaljeno, hitro mimo. Ni mi do poslušanja litanij o odmrli roki, prekratkih korakih in prepočasnem tempu.

»Nikamor ne greš,« me ustavi in spodi nazaj delati raztezne vaje. OK, saj ima prav, se potihoma strinjam in ubogam. Naj ima veselje. Jaz pa razglabljam o situaciji.

Če se mi je včasih zdelo, kako fino bi bilo imeti osebnega trenerja kot tisti vrhunski tekači, se mi tokrat to ni več zdela tako krasna zadeva. Ne vem, kako sploh zdržijo. Komaj čakam, da moj trener spet postane moj sotekač. Ampak on je videti tako zelo zadovoljen v novi vlogi. Malo me skrbi. “Mogoče bom pa do Ljubljanca le vztrajala, tako, za foro”, sem si mislila.

3. dan

No, me zanima, kako se bo obnesel Moj Osebni na dolgem teku sedaj, ko je ostal brez kolesa. Na rolerjih do sedaj še ni stal, tako da globoko upam, da si danes ne bo sposodil hčerinih.

Torej, po planu bi morala trening daljšega treninga opraviti v nedeljo, a smo se oglajali v pravljični smaragdni Soči. S trenerjem sva se izmenično vozila s kajaki pretežno z glavo navzdol in občudovala razgled pod Sočo, lovila čoln in veslo, praznila čoln, se obračala, objemala skale, pila bistro Sočo in si krepila tako moč volje kot ramenske mišice in lovljenje ravnotežja. Rezultat je bil odlično počutje kljub številnim modricam, ohlajena glava in strašen »muskelfiber« naslednji dan.

Ker iz zgoraj navedenih razlogov trening daljšega teka nisem mogla realizirati v nedeljo, sem ga opravila v ponedeljek takoj po tem, ko smo pospravili 10 metrov drv.

Ob 19.00 sem bila končno pripravljena, da grem. S seboj povabim še Urško in Nino, a sta bili še preveč pod vtisi drv. Gospod Osebni pa je sedel na kavču ob pivu in nekaj računal.

»Grem. Torej, 24 km, pulz 125-140,« kot je po planu.

Hudobno pomislim »THE COACH – THE KAUČ«, a se ugriznem v jezik. Mojega Osebnega namreč uradno “neskončno jezi”, da ne sme ali da ne more teči, sicer pa prizna, da se mu ne da preveč. Skupno se torej odločiva, da glede na pozno uro, delam 6 km kroge. Čakal me bo na 16. km s pijačo. Spijem še kozarec vode in grem močno zadovoljna.

Ko sem odhajala, je še vedno povsem neprizadeto sedel na kavču.

Zunaj se ogrevam in njega še vedno ni od nikjer. Obeta se mi lep in miren dolg počasen tek, take imam najraje.

Vžgem štoparico in grem. Čudovit občutek! Že po treh minutah sem zunaj, na polju. Travniki in gozd okoli mene, osamljeni sprehajalci, kakšen kolesar. Mir, tišina, svoboda. Čisti užitek. Ni prevroče, sonce je že precej nizko. Razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi dolgi poletni dnevi trajali večno.

Tečem mimo kmetije, krave me veselo pozdravljajo in jaz se jim nasmehnem. Oh, kako smo osladni – ampak, če je pa res! Pes me že pozna. Priznam, da je bil v začetku hudo vztrajen. Kakšno leto je trajalo, da se je naveličal besno lajati in se zaganjati, kadarkoli naju je zagledal. Zdim se mu čisto nezanimiva, še naprej leno leži na tleh kot nemarno vržena cunja. Za prah, me stisne v želodcu. In misli se mi sprehodijo po stanovanju, kako bi bilo potrebno temeljitega čiščenja. Ampak vse se pač ne da, pa saj mi bosta punci pomagali.

Saj veste, najstnice so nasploh navdušene za kakršnokoli hišno pomoč. No, potem, ko mi bosta zavijajočih oči obrazložili kako onidve sploh nimata časa saj imata s prijateljico tako bujno domišljijo in vse te ideje je potrebno tudi realizirati kajti domišljija brez realizacije ne šteje praktično nič, potem so to samo neuresničene sanje in potem, ko mi bosta obrazložili že “nevemkaterič” pravice otrok in njihovo izkoriščanje in tako naprej in tako nazaj, potem, šele potem, bom prišla do besede in jima “ženevemkaterič” obrazložila, da sem jaz njuna mama in mi družina ter da sem ju kot starš dolžna usmerjati in učiti v življenju in tudi naučiti preživeti, za preživetje pa je še kako potrebno poleg šolskega znanja, matematike, jezikov, zemljepisa …. tudi znanje priprave hrane, čiščenje, likanje, pranje, pospravljanje “intakonaprej in takonazaj”, potem znata v skladu svoje bujne domišljije resnično presenetiti .

Hopla!! Skoraj skočim čez kosmato kepo – simpatični radovedni mali kužek. In se zavem, da sem že pri koseškem bajerju. Prav luštno je, senčka, precej sprehajalcev.

Temni se.

Nasproti mi prihaja gospod z velikansko dogo, neprivezano, brez nagobčnika. Doge so mi všeč, ocenjujem, če mi je tudi ta. Občutek imam, da gre blazno resno in pametno mimo mene in istočasno deluje veliko pametnejša od svojega lastnika. Doge so mi res všeč. Sicer imam pa rada vse živali le “nekateri lastniki nekaterih psov” mi gredo na živce.

Misli v moji glavi je vedno manj, vedno bolj budno opazujem okolico, oprezam za smrekami, ko tečem po kolesarski poti ob Večni poti. Bojim se psov . Tam je že temno kot v rogu. Čudno poka v gozdu, vse nenavadno šumi. Le kako mi bo uspel še en krog, saj bo že popolna tema . Jezi me, ker sem že precej utrujena pa je za menoj šele 14 km . Čutim mišice ob desnem kolku dol po stegnenici (še od kajaka) in levo koleno se mi oglaša. Odmislim vse skupaj in podzavestno pohitim. Malce me je strah.

Nasproti mi priteče tekačica, zdi se mi, da so tudi njene oči široko odprte. Razumevajoče se nasmehneva ena drugi in tečeva dalje vsaka v svojo smer. Pomislim, da sva obe zmešani, lahko bi tekli skupaj, obeh naju je strah.

Strah me je!

Žalostno oprezam po parkirišču, če je kje moj trener, pa ga ni . Kako fino bi bilo, da bi malo zavpil: »Dviguj noge, vlečeš se kot crkovina!« Sama sem kriva, sprva se je ponudil, da bi prišel že prej pa nisem hotela. Trapa zmešana! Pogledam na pulz: prehitra sem. Kako naj nalašč počasi tečem, če me je strah. Prisilim se, sicer me pa že vse boli.

Dohitim dva znanca. »Kje je pa tvoj?« »Naprej me čaka z vodo,« in že me ni. Lepo ju je bilo srečati .

V daljavi v mraku se od klopi izlušči senca. Vsa vesela že od daleč maham. Človek me začudeno gleda. Ni bil pravi.

Kje hudiča pa je? Preklinjam, ker slabo vidim.

Spet zagledam znano senco, a se zadržim. Ne morem vendar napadati in mahati neznancem v mraku. Bil je pravi. V natikačih. Upala sem, da bo v supergah in da me bo spremljal zadnji krog. Malo morgen!

Pijem.

»Ne greš še en krog!« Misel, da ne bi pretekla teh 24 km se mi zdi obupna. Ni šans! No, na to tudi g. Osebni ni pomislil. »Tekla boš 1,5 km kroge okoli Darsa.«

Super! Vsaj hiše so . Odpodim se med polji do Darsa, kjer me že čaka Moj Osebni. Do tja ni pritekel, prikolesaril ali celo priloral. Kar lepo z avtom se je pripeljal. Tečem lepo umirjeno. Luštno je. Hvala trener, hvaležna sem. Hiše so, sicer je temno, kakšna luč pa le sveti. Pri neki hiši imajo piknik. Lepo diši.

Tečem v drugi krog, ko prične g. Osebni vpiti: »Pospeši na pulz od 140-150«. Se trudim, pa ne gre . Noge so kot iz betona, moči so mi precej pošle in pri tisti hiši tako grozno lepo diši. Po čevapčičih.

Tečem v tretji krog.

Osebni vpije: «Nisi me ubogala. A me boš ubogala, al´ ne?!! Kaj se pa to pravi! Red mora biti! Madona!!!«

Potrudim se, res mi gre bolje. Pod lučjo na križišču stoji velikanski spuščen nemški ovčar. Tečem proti njemu, hropem kot hudič in maham z okončinami. Debelo me gleda, stisne rep med noge in se umakne v temo. Tečem mimo in tudi sama stiskam rit od strahu, občutek imam, da me bo ugriznil vanjo . Ni me. Pulz imam 155! Uspeh.

“Aleluje, nič me ne boli!”

Grem kot torpedo mimo bajte s čevapi . “Le naj jejo ! Jaz pa tečem in super mi gre”, navdušeno tečem.

Prinorim mimo mojega, ki me pohvali in že kriči za menoj: »Ta krog moraš spet počasi!« Med tekom ugotavljam, da se izraža zelo ukazovalno. MORAŠ, BOŠ. TAKO BO IN PIKA. NI ODSTOPANJ. Pa všeč mi je to.

Tečem zadnjič mimo piknikarjev, ki se smejijo in kričijo, naj se ustavim. Jaz pa jih povabim naj se mi pridružijo in že sem pri Mojem Osebnem.

Še 1,5 km do doma. Všeč mi je. Čista tema, za mano v avtu pa mi  Moj Osebni trener z dolgimi lučmi osvetljuje pot pred menoj. Počutim se varno.

Krave so šle že spat, pes je tiho. Še 200 metrov.

“Hvala bogu, naredila sem trening”, zadovoljno ustavim štoparico. Moj Osebni mi čestita. “Dobra si”, pravi. Vse me boli ampak sem noro navdušena.

Začelo se je! Pozdravljeni dolgi teki. Čez 14 dni pa 28 kilometrčkov! Hura!! Ljubljanc prihajam!!!

Zgoraj je bilo pa ultra presenečenje. Pospravljeno stanovanje in sadni koktajl. Moji dve srčici!

To je torej pravljica o prototipu osebnega tekaškega trenerja, ki se je lahko dogajala pred davnimi ali pa ne davnimi časi. Morda se celo ravnokar dogaja.

Pravljično je teči in biti skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi.

daisy-712892_640

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s