A ne? Človek se po teku tako dobro počuti. Kaj pa med tekom?

Pomlad je pa še  prav posebno zanimiva. Človek komaj čaka, da bo malo topleje. Tek je prijetnejši, če smo malce lahkotneje oblečeni in obuti.

Sonce, malce vetrčka – kar odnese me v superge. Tudi ta teden je bilo tako.

Prepričana, kako dobro mi bo šlo. Predstavljala sem si, kako lahkotno bom odtekla svoj 15-km krog po tekaški trasi, ki jo imenujem  Od doma okoli Rožnika. Izgubila sem kakšen kilogram, za menoj je kar nekaj dobrih treningov v hrib, celo nekaj stopnjevanj sem opravila vsak teden. To bi se moralo nekje poznati.

In konec tedna me čaka prvi polmaraton letos. Današnji trening bo vsaj delni pokazatelj kako mi bo šlo v nedeljo.

“Kakšna svetloba! Barve!” se veselim.

In po pol kilometra že stokam: “Kakšna vročina!”

Čas na prvem kilometru sploh ne preverim, ker je … tako čudno vse skupaj.

Vetrc sploh ni vetrc. Piha kot vrag direktno v prsa. Čakam, da spremenim smer, tako da bom imela bočni veter in bo lažje. Sonce v tem zgodnje spomladanskem  opoldnevu dobesedno NABIJA – KURI- ŽGE!

Danes grem po »levi«. Na Koseškem bajerju preverim, če je slučajno že voda v pitniku. Ni!

Žejna sem kot hudič! Navadno nisem. Ne spadam med tekače, ki rabijo veliko hidracije. Ne potim se močno in posledično temu brez težav odtečem deset kilometrov »na suho«. Brez vode.

Ta dan ne.

Kot bi jedla pesek.

V  Mostecu zavijem v gostišče.

»Ali lahko dobim kozarec vode? Kar iz pipe.«

Cel kozarec izpijem skoraj z enim požirkom. Prav požrešno. Na eks.

Tečem naprej. V klanec. Počasi mimo skakalnice in naprej ter okoli Rožnika nad Tivolijem, čez Tivoli in mimo Čada.

Tokrat ne grem prositi za vodo. Tečem naprej. Naj se telo navadi na vročino. Vsako pomlad je podobno.

Diham težko, sapa je težka skoraj tako kot noge. Nobene hitrosti. Mrazi me. Vedno bolj hropem. Če upočasnim, bom hodila.

V zraku voham pelode in še nekaj – breza cveti in še marsikaj drugega. Alergična sem praktično na skoraj vse.

Prisluhnem si. Se mi v pljučih kaj prebuja? Tudi tam že kaj cveti?

Včasih si lahko zmotno prisodimo slabšo tekaško pripravljenost, ki pa to v resnici ni. Včasih je to lahko tudi nekaj drugega.

Tekači z alergijsko astmo smo v tem letnem času še posebej obremenjeni. Kot bi s seboj nosili težak tovor. In dihali le s tretjino pljuč. No, ta primerjava niti ni tako daleč od resnice. Astma pravzaprav to je. Vnetje pljuč. Vnetje pljučnih mešičkov, ki zaradi zoženosti poti ne zmorejo prenesti dovolj kisika.

Seneni nahod je neprijeten. Ampak tu se zadeva navadno ustavi na zgornjem delu dihalnih poti. Pri astmi pa zadeva pade globlje dol – v pljuča.

Tako lahko harmoniko odšpilaš kar na lastna pljuča. In široko zevaš, ker se dušiš. Ja, astma ni od muh. No, moja zagotovo ne, ker je od alergenov. Zato gre v tem letnem času večkrat z menoj tudi moja pumpca z Ventolinom. Za vsak slučaj. Kot nekakšna psihološka podpora. Če imam zdravilo s seboj, ga navadno ne rabim. Če ga nimam pa se zgodi, da ga na koncu potrebujem že samo zato, ker ves čas vem, da ga ni in kakšen hud problem je pravzaprav to lahko, če te prične dušiti nekje sredi ničesar.

»Letos bo v redu«, se tolažim. Pridno vdihavam in jem zdravila. Čeprav sem jih leta – zanemarjala. Če je bila to res velika neumnost, kot mi je namignila moja nova pulmologinja – bo pa pokazal čas.

Moram pa jo pohvaliti. Ni se zgrozila, ko sem ji povedala na kakšen način obvladujem svojo astmo. In kako brez posebnega problema pretečem maratone. Seveda ne spomladi.

Konec treninga. Razteg. Pečejo me oči. Grlo. Ne piskam. Ali bolje: moja pljuča ne piskajo.

15 kilometrov. Preverim statistične podatke na svojem multipraktiku na roki. Čudne številke. Počasen tempo, 6 min/km ampak povprečni srčni utrip pa blizu mojega plafona. Ups! Po lestvici efektivnosti pa sem na rdečem – pretiravanje.

Bolano.

Gledam se v ogledalo,  obraz v barvi temno rdečega paradižnika. Na debelo presoljenega.

Ko izperem iz sebe ves ta prigarani švic se po pričakovanju počutim odlično. Kot bi naredila en res dober trening.  In fino raztegnila frdamana pljuča. Le vse te čudne številke me motijo.

Kmalu bom stala na startu. Vroče bo. In v  žepu bom imela tri tabletke enervita in VENTOLIN! Nato bomo stekli. Počasi bo šlo. Gužva. Gneča. Previden tek, da ne padeš.

Nato bo šlo vedno lažje.

In tekla bom, kot bi tekla maraton. Prvo polovico počasneje, kot bi hotela. Na bremzo, po domače. Potem, ko bo sonce pričelo nažigati in kuhati bom to predstavo odmislila. Pila bom vodo na vseh postajah. Na približno desetem, petnajstem in okoli devetnajstega kilometra bom pojedla tabletko Enervita. Od desetega do petnajstega kilometra bo čas ocenjevanja. Kakšna je situacija? Koliko imam še goriva? So nastale kakšne poškodbe? BI šlo malce hitreje? Po petnajstem kilometru bo pritisk večji. Hotela bom hitreje. To je najtežji del. Odločilni del. Del, ko se tekač odloči ali bo dal vse od sebe ali bo stisnil rep med noge. In to je tudi tisti del, ko si lahko narediš nepopravljivo škodo. Ko teraš v prazno. Kot bi gonil kolo s polomljenimi zobniki. Če goniš brezglavo je škoda na koncu še večja, včasih celo nepopravljiva.

Zato je to resnično pomemben čas!

Trenutek, ko bom podrobno in natančno prisluhnila harmoniki v sebi. Bo zdržala ali jo bo razneslo? Lahko pljučka še malo »raztegujem« ali me bodo klofnila nazaj in me kaznovala z odvzemom zadostne količine kisika in zeleno vijolično barvo obraza.

Napeto. Zelo napeto.

In potem tisti zadnji kilometri. Trije, dva. In množica navijačev. Ko si spet ne moreš pomagati. In goniš. In gledaš po navijačih, če je kje kakšen tvoj.

In potem spet postaja vse lažje. Skoraj se že vidiš, kako pritečeš v cilj. Predstavljam si, da sem privezana z elastiko na cilj in sedaj me bo kar potegnil k sebi. Kot bi sedela na frači bi me odneslo direktno v morje, ker je vroče! Ker bo vroče. Ker če bo vroče, bom plavala.

S pumpco ali pa brez.

Ampak že spet bom pritekla v cilj – na napačni strani. Bodo tam spet primorske šjore? Z oljčnimi vejicami?

Mmmm… prav voham že morje. In borovce. Balzam za pljuča. Oči. Dušo.

Veste kaj? Vseeno je na kateri strani bom pritekla. Važno je le, da sploh lahko pritečem.

Nikoli ne veš. Kdaj bo prišel dan, ki vedno pride.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.