LED? SNEG? OBUJ SE IN STECI!

Lovim dan. Tisti del, ko je še svetlo. Danes bom preizkusila. Končno. Tek, ki ga že tako dolgo čakam. Z derezami.

Službene cunje letijo dol, tekaške gor. Rokavice, kape, buf okoli vratu. Nimaš kaj. Zima je. Zaščititi se je treba. Spijem kozarec vode. Pozimi še hitreje dehidriraš.

Garminko si navežem kar med potjo po stopnicah. Garminka je moja nova lahkotna prijatejica. Kupila sem si jo potem, ko je težkokategornika  Garminčka pobralo. Podlegel je vodi. Revež. Zalilo ga je preko grla pa je bil baje pravi potapljač. Triatlonec. Ah, ta tehnika. Manj kot je je, bolje je! Ampak če je ni nič, je pa skoraj že zanič.

runner-3886732_1920

Superge. Na noge gredo težje, za zimo. Nimam jih preveč rada. Trde so. Bolijo občasno. Več kot 10 kilometrov zelo težko pretečem v njih. Pa niso one krive. Kriva sem jaz in moja trapasta stopala. In ker je zunaj ledeno, končno lahko preizkusim še dereze.

Imam jih že vsaj tri leta. In to nepreizkušene.  V živo se spomnim, kako smo šli neko mrzlo in zaledenelo nedeljo z družino po šentviški strani gor na Toško Čelo. Po tleh je bil živ led. Pametovala sem, da je prenevarno za tek, preveč drsi. V tistem je nasproti pritekla tekačica, suvereno, z varnim korakom. Ja. Na nogah oz. preko superg si je navlekla dereze. Prvi trenutek zadeve sploh nisem ozavestila. Šele kasneje mi je kapnilo.

Seveda lahko vedno tečeš. Tudi po ledu. Na noge si natakneš dereze  in greš.

Po tistem pohodu na Toško Čelo sem imela kmalu rojstni dan in od mojih dveh Veseličk sem dobila dragoceno darilo. Verigine dereze Ice Track. Za nizkogorje.

dereze

Nizkogorje je vse kar je nižje od visokogorja in nikjer ne piše, da so samo za pohodne čevlje. Lahko so tudi za tekaške. In najbolj mi je všeč, da so slovenski proizvod. Domače je najboljše. Lokalno pridelano. Od krompirja do derez. Sedaj si jih natikam na superge. Ni preveč zakomplicirano. Elastične so, lepo gredo gor. Čedne barve. Nebeško modre. Kot zunaj nebo. Pomislim: “Opremljena v nulo!”

He, he! Led prihajam!

Nerodno se od kobacam po stopnicah ven, sprva hodim in  končno  stečem. Samo kje je kaj ledu?

Po naselju se je preko dopoldneva vse odtalilo! Le na robu ceste je ponekod še nekaj snega, ostanka ledu. Iščem te ostanke in jih skušam pohoditi.

Ropotam kot kot kakšna aluminijasta kanta za smeti. Stiskam zobe, ker imam občutek, da bom uničila vse tiste zobčke. Izven naselja se zadeva malce izboljša. Lahko tečem ob strani po blatu in snegu. Ko končno pritečem do PST-ja se mi oddahne. Led! Ledeno in drseče. Juhuhu!

Fino gre. Nič ne drsi, nič ne spodrsavam. Veliko varneje se počitim kot  bi se, če bi tekla brez derez.

Po kakšnih petih kilometrih postanejo noge težke. Dereze me nekako zabijajo v tla. Oglašajo se posamezni sklopi mišic po nogah, predvsem stegenske. Pazim na tehniko teka. Pomagam si z enakomernim tempom, držo in rokami.

V hipu se navdušim, da po resnično dolgem času spet enkrat tečem z utežmi na nogah. To je fino. Spominjam se, kako prijetno je steči šele po tem, ko uteži snameš. Kar poletiš!  Podobno kot takrat, ko po celodnevni smuki snameš pancerje. Najlepši del dneva! No, skoraj.

PST je mestoma resnično čisto poledenela. Jaz pa tečem kot težak štirikolesnik z verigami in se tudi tako počutim. Težko. Ampak fino. Kar nekaj sprehajalcev je na poti. Lep dan je in veliko ljudi  je pokukalo na plano. Kot spomladanski zvončki in trobentice.

Zrak je super in vse je v redu. Po dolgem času se mi zazdi, da je vse tako, kot mora biti.

Pritečem spet nazaj na asfalt. Na nadvozu nad avtocesto se ustavim. Najprej pogled proti gorenjski, nato proti primorski. Pod menoj reka avtomobilov. Navzgor pa hribi, bele gore, modro nebo. Lep je ta svet. Prelepa je naša dežela.

Snamem uteži. Ups. Dereze. In z vsako v svoji roki stečem naprej, proti domu. Neskončno zadovoljna, da po dolgem času tečem tudi z utežmi na rokah.

Ja, včasih sem vse to pogosteje počela. Izvajala raznolike treninge. Se po tekaško igrala.

Sedaj pa bolj po tekaško uživam. Ampak malo igre in otroškega veselja je vedno dobrodošel dodatek.

Le kakšen tek me čaka jutri? Bo dež, sneg, sonce? Blato ali led? Ni važno. Važno je, da smo zdravi. Živi. Samo to dvoje potrebujemo pa je vse ostalo mogoče. Tudi tek. Kajti tudi slednji ni samoumeven. Pa če nam je to všeč ali ne. Zato se obuj in steci!

Tek in sneg
Tek in sneg

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s